Hojka Berlič
Potovanja tudi vedno bolj širijo obzorja, pravi Mitja Vidovič in zato ga vse bolj vleče v še neodkrite kraje. Nekoč je več potoval z družino in otroki. Danes, ko so otroci večji, pa tudi, ker jih imata s sedanjo ženo Janjo, ki je učiteljica na isti šoli, skupno kar sedem, se na pot velikokrat odpravita tudi sama. "Poleti, ko si lahko vzamem čas, rad potujem z motorjem, kolikor daleč je mogoče. Podal sem se že proti Aziji, tudi Afriko bi še rad prevozil z motorjem. Če je izvedljivo, jo tudi med preostalimi počitnicami kam popiham, običajno tja, kjer še nisem bil," pravi.
Prednostnih ciljev nima, pravzaprav ga zanimajo vsi kotički sveta: "Predvsem me zanima, kako živijo ljudje, tuja kultura. Velikokrat fascinira narava. Vedno pa, kamorkoli grem, se družim tudi z otroki. Zanima me šolski sistem, pa tudi to, kako živijo, kako delujejo. To je pač moje profesionalno področje, ki ga avtomatsko primerjam z nami." Zato, pravi, se s toliko večjim veseljem vedno vrača domov. Šele ko vidiš svet, ugotoviš, kot pravi pregovor, da je doma res najlepše. "Premalo se zavedamo, kaj vse imamo v Sloveniji. Imamo kakovost življenja zahoda, privoščimo pa si kot Balkanci, torej še vseeno veliko. Mislim, da imamo zdravstveni in šolski sistem zelo dobro razvit in predvsem dostopen za vse. Tako me včasih malo žalosti, ko vidim, kako ljudje jamrajo, se pritožujejo. V resnici pa nam nikoli ni šlo bolje. Če se primerjamo z zares revnimi državami, kjer nimajo osnovne infrastrukture. Ali pa po drugi strani z Zahodom, kjer imajo resda vse, hkrati pa ni časa in vrednot, ki jih pri nas še vseeno gojimo, sploh na podeželju."
Predvsem ga zanima organiziranost javnega šolstva, pa tudi zasebnega, saj se šolski sistemi izjemno razlikujejo. Afrika, ki jo je obiskal nazadnje, je s tega stališča resnično drugačna, saj je tam vključenost otrok v redni šolski sistem precej nizka. Gana, ki je ena razvitejših držav tam, ima v šolski sistem vključenih približno 80 odstotkov otrok. Večinoma gre za zasebne šole, ki jih sofinancirajo razne organizacije, kot je Rdeči križ, v največji meri pa različne krščanske ločine. "Tamkajšnja revščina resnično šokira. Pri tem mislim na revščino v smislu materialnih pogojev, drugače o revščini ne bi govoril. Imajo namreč veliko srčnosti, veselja, plesa. V šoli je v skupinah po 40 otrok v zelo majhnih prostorih in v veliki vročini. Brez prezračevanja, brez kakršnihkoli pripomočkov, le zvezek in svinčnik. Imajo učbenike, ki so, sploh tisti za zgodnje opismenjevanje, presenetljivo podobni našim. Učitelji, vzgojitelji pa imajo v rokah večinoma palice. A ne tepejo, temveč palice uporabljajo, kot da bi bili pastirji, z njimi bolj švrkajo, drezajo. Zanimiv in dokaj strog sistem, a sem doživel tudi veliko petja in plesa. In to mi je bilo zelo všeč. Otroci so zelo spoštljivi. V šolo pridejo zelo zgodaj, od šeste ure naprej, pa tudi dolgo tam ostajajo, saj starši v tem času delajo. V šoli jim skuhajo, a je hrana zelo osnovna. Razna kuhana žita, cmoki, juhe."
Posebej prvinsko je zunaj glavnih mest. V naseljih, praktično v džungli, so šole običajno le kolibe z igriščem. Vsako tako naselje ima nogometno igrišče, ampak to je zgolj malo pohojene trave, brez neke posebne oblike. Otroci so večinoma uniformirani. To, pravi Vidovič, je značilno za te države, tudi za države Srednje Amerike. Na Kitajskem, se spominja, je šolski sistem na izjemno visoki ravni, zelo dodelan. A je vse državno vodeno: "Potem so države z izjemno širino šolskega sistema, na primer ZDA. Tam sem videl marsikaj. Od javnih šol, ki so zelo različne. Od nekaterih, ki so praktično geto, pa do izjemno kakovostnih. Veliko je zasebnih šol, ki so lahko tematske, na primer umetnostne, pa po drugi strani krščanske šole, kjer je poudarek na vrednotah in kjer velja bolj strog režim. Moram reči, da je bila izkušnja ZDA velika prelomnica v mojem življenju. Ko smo si deset dni ogledovali šole praktično po vsej državi in videli veliko sodobnih stvari, a hkrati spoznali, da smo marsikje že mi precej boljši."
Vidovič pravi, da se z Zvonetom Šerugo še ne more primerjati, je pa do sedaj obiskal okoli 60 držav in ob tem dobil veliko novih spoznanj. Z ženo izkušnje z veseljem preneseta v svojo šolo. Pa naj bo to s pogovorom o strpnosti, sprejemanju medkulturnih razlik ali pa ob fotografijah otrok po drugih državah, ki si jih učenci z zanimanjem ogledajo. V okviru sodobne kulinarike jima rada predstavita tuje jedi. Vidovič je že v preteklosti kot športni pedagog v domače okolje prenesel veliko tujih elementarnih iger. "Vedno neki delček prineseš med domače otroke. Zdi se mi, da to zelo cenijo. Zato jih tudi sam skušam navdušiti nad potovanji, kolikor jim je to omogočeno. Jasno je, da so otroci, ki potujejo, tudi v šoli uspešnejši, imajo širša obzorja. Doživeti si želijo vedno več in za to so pripravljeni več storiti," pravi Vidovič in se še pošali, da bi morala biti potovanja kar na recept.
