V nedeljo 5. januarja bo na Hrvaškem potekal drugi krog predsedniških volitev. Podobno kot v Sloveniji tudi na Hrvaškem predsednico/predsednika volijo neposredno. Razlika s Slovenijo je v tem, da so predsedniku na Hrvaškem ostale nekatere pristojnosti, ki jih je imel v prejšnjem polpredsedniškem sistemu prvi hrvaški predsednik Franjo Tuđman. Najpomembnejše so soodločanje o usmeritvi zunanje politike, imenovanje veleposlanikov, vodij obveščevalnih služb in poveljnika hrvaške vojske.
Tokrat sta se ob nekoliko več kot 50-odstotni volilni udeležbi v prvem krogu v drugi krog volitev uvrstila kandidata, ki sta kandidata osrednjih hrvaških političnih strank: desno konzervativne HDZ in sredinsko (kvazi) socialdemokratske SDP: dosedanja predsednica Kolinda Grabar Kitarovič in nekdanji predsednik vlade Zoran Milanović. Slednji je v prvem krogu dobil največ glasov (29,55 odstotka), dosedanja predsednica pa 26,65 odstotka glasov. Le nekoliko manj, 24,45 odstotka glasov, je dobil pevec Miroslav Škoro, ki je nastopil kot samostojni kandidat in je s svojim populističnim programom zastopal politične interese radikalne konzervativne in nacionalistične politične desnice, predvsem pa z dobljenimi preko 450.000 glasovi množice razočaranih volivcev desnega političnega spektra.
Že prvi krog je minil predvsem v znaku politične banalizacije ter estradizacije tako volitev kot same politike. Drugi krog kampanje, ki je potekal v času božičnih ter novoletnih praznikov, je presegel vse meje sicer običajnega političnega spektakla, a tudi dobrega okusa. Oba kandidata nista skoparila v razkazovanju svoje politične, a tudi osebnostne neprimernosti za opravljanje formalno najuglednejše funkcije hrvaške države. Pri tem je daleč izstopala prav dosedanja predsednica Kolinda Grabar Kitarović.
Grabar Kitarović – niz bizarnih laži
S predstavljanjem "razkošja" spodrsljajev in politično, a tudi človeško zdravorazumsko spornih izjav je aktualna predsednica presenečala dobesedno iz dneva v dan. Nekatere najbolj izstopajoče so bile: na svoji uradni Facebook strani je objavila spominsko posvetilo ob obletnici samomora v Haagu pravnomočno obsojenega vojnega zločinca hercegovskega Hrvata Slobodana Praljaka, v zvezi s spominom na tragično razrušeno mesto Vukovar je javno objavila, kako ga je po koncu obiskala skupaj s svojima otrokoma, ki takrat sploh še nista bila rojena, v času kampanje je potovala po Hrvaški s posebnim avtobusom, katerega voznik je povzročil lažjo prometno nesrečo, a se je avtobus brez zaustavljanja odpeljal dalje, na predvolilnem srečanju v Osijeku, kjer je nastopala po mnenju številnih strokovnjakov pod vidnim vplivom pomirjeval ali pa alkohola, je zatrjevala, kako se je ona "že dogovorila v več državah" (bojda Izraelu in ZDA), da bodo mladi hrvaški informatiki lahko delali od doma za podjetja v teh državah in pri tem zaslužili najmanj 8000 evrov neto. Dalje: na spominski komemoraciji za umrle in pobite v Vukovarju je omenila, kako tem mrtvim "gotovo ni žal, da so umrli, ker zdaj imamo Hrvaško", pred drugim krogom volitev je zmotno pozvala svoje volivce, da obkrožijo številko na volilnem lističu, ki je dejansko številka protikandidata Milanovića, na soočenju v prvem krogu je izjavila, kako je obveščevalna služba že leta prepredena s korupcijo, ne glede, da je sama po položaju že vseh pet let dosedanjega mandata osebno odgovorna za stanje in razmere v tej službi. Sedanja predsednica je tudi večkrat lagala, da je z mesta veleposlanice v Washingtonu odšla sporazumno, čeprav je javno znano, da je to mesto zapustila in odšla na mesto pomočnice generalnega sekretarja zveze Nato, ne da bi obvestila takratno predsednico vlade Jadranko Kosor, lažem pa je dodala še, kako je delovno mesto v Natu dobila na podlagi javnega razpisa, ki ga sploh ni bilo.
Že prvi krog je minil predvsem v znaku politične banalizacije ter estradizacije tako volitev kot same politike. Drugi krog kampanje, ki je potekal v času božičnih ter novoletnih praznikov, je presegel vse meje sicer običajnega političnega spektakla, a tudi dobrega okusa.
HDZ: "Imamo Hrvaško"
Oboje predstavlja nesmisel, ki ga HDZ zavestno zlorablja in z njim manipulira že vseh 30 let samostojne Hrvaške. Nesmisel, ki izraža, da politični strankarski pluralizem HDZ razume in uporablja kot preobleko za delovanje sodobnega političnega tribalizma, ki ga vodijo rodbinske in zlasti regionalno-interesno povezane skupine, združene v HDZ, ki formalno deluje kot stranka, v resnici pa gre za gibanje, ki povezuje številne interesne skupine z najrazličnejšo vsebino ter cilji. Med najpomembnejšimi skupinami v HDZ so: elita vojnih veteranov, povezanih v "generalskem zboru", več veteranskih združenj, ki povezujejo okoli 500.000 ljudi s statusom "borca v domovinski vojni", kar je realno za polovico preveliko število ljudi glede na realno udeležbo v vojni. Obe skupini sta zelo vplivni kot metodi političnega, a po potrebi tudi javnega pritiska s pozicij "domoljubja" in komaj prikritega, ali pa tudi ne, radikalnega nacionalizma. Predvsem pa ti ljudje s svojim družinskimi člani zagotavljajo HDZ stabilno volilno bazo. Ideološko povsem nasprotni sta si skupini menedžerjev, ki vključuje tudi državno privilegirane "tajkune" s povsem neoliberalno agendo, ter radikalno klerikalni del HDZ, ki je tesno povezan tako z vrhom katoliške cerkve na Hrvaškem, ki mimogrede, bolj ali manj javno nasprotuje "politiki in učenju" aktualnega papeža, kot tudi z večino katoliške duhovščine v župnijah. V zameno za bogato financiranje katoliške cerkve ta odkrito podpira HDZ in pogosto politično posega v javna družbena vprašanja. Med ključne nosilce tako politične kot družbene moči HDZ sodi tudi množica funkcionarjev in tudi uslužbencev v državnih ter institucijah regionalne in lokalne samouprave. Med elito HDZ pa sodijo tudi številni ugledni kulturniki in zlasti športniki. Delovanje HDZ v resnici ima zelo malo ali nič skupnega s tem, kako delujejo krščansko-demokratske stranke evropskega tipa. Ima pa zelo veliko skupnega z vzklikom prvega predsednika HDZ in Hrvaške Tuđmana: "Imamo Hrvaško."
Ni povsem jasno, kam bo "odšlo" več kot 450.000 glasov za Miroslava Škora. Avtomatična podpora kandidatki HDZ nikakor ni samoumevna. Glasovi Škore so glasovi za desnico, v veliki meri tudi radikalno desnico, a so tudi glasovi proti HDZ.
"Rdeča" in "črna" Hrvaška
Rezultati prvega kroga volitev so potrdili znano politično ter ideološko delitev Hrvaške po regijah. Politično levosredinska "Hrvaška" je prisotna na zahodu in severu Hrvaške, recimo ob meji s Slovenijo, v hrvaški Istri, Zagorju, Međimurju, ne pa na območju Karlovca, in v Zagrebu. V Dalmaciji in Slavoniji prevladuje politično konzervativna opredelitev s tem, da je v prvem krogu teh volitev HDZ svojo tradicionalno področje, Slavonijo, "prepustil" kandidatu radikalne desnice in protestnih volivcev Miroslavu Škoru.
Morebiten razvoj dogodkov
Izid nedeljskih volitev je ne glede na manjšo prednost Milanovića povsem nepredvidljiv. Predvsem zaradi dejstva, ker je v prvem krogu volila le dobra polovica volivcev. Drugo pomembno dejstvo je, da je desnica skupaj z glasovi sedanji predsednici in Miroslavu Škori prepričljivo dobila več glasov kot leva sredina. Kot tretje ni povsem jasno, kam bo "odšlo" več kot 450.000 glasov za Miroslava Škora. Avtomatična podpora kandidatki HDZ nikakor ni samoumevna. Glasovi Škore so glasovi za desnico, v veliki meri tudi radikalno desnico, a so tudi glasovi proti HDZ. Zlasti pa glasovi proti HDZ, kot ga vodi sedanji predsednik Andrej Plenković in njegovem poizkusu preoblikovati HDZ v klasično desnosredinsko demokrščansko stranko.
Kaj čaka Plenkovića
Morebitna zmaga Milanovića lahko Plenkoviću, ki ga letos čakajo tako strankarske kot parlamentarne volitve, dodatno oteži položaj v stranki. Ni pa to nujno. S svojim brezkompromisnim machiavelizmom mu lahko uspe očistiti stranko tako radikalcev znotraj stranke kot poraženke Kolinde Grabar Kitarović. S tako "plenkovićevsko" preoblikovanim HDZ lahko skuša prehiteti morebitno združeno radikalno desnico pod vodstvom Škora s predčasnimi volitvami (redne so konec leta) takoj po koncu predsedovanja EU. In ravno Milanović na poziciji predsednika države lahko Plenkoviću "pomaga" kot dodatna mobilizacija volivcev desnice za novo zmago HDZ na parlamentarnih volitvah. Te so v resnici neprimerljivo pomembnejše kot predsedniške, saj odločajo praktično o vsem: o moči in vplivu, denarju in službah.
Realno in v operativnem smislu Plenkoviću pri vodenju države Milanović odgovarja veliko bolj kot nepredvidljiva in neobvladljiva Kolinda Grabar Kitarović.
Hrvaško-ameriško zavezništvo
Plenkovića čaka letos tudi odločitev o dragem nakupu vojaških letal, ki bodo zelo verjetno prišla iz ZDA. In ravno pri stikih z ZDA mu je v zadnjih dneh naredila medvedjo uslugo prav sedanja predsednica. Velika ironija neomajne zagovornice interesov ZDA, a tudi kot še dodaten dokaz popolne nekompetentnosti Kolinde Grabar Kitarović, sta dogodka iz zadnjih dni: prvi je uvrstitev na svojo uradno stran kandidatke videoizjave podpore ženske, ki je bila skupaj s pokojnim soprogom v ZDA obsojena zaradi terorizma, umora policista in ugrabitve letala.
Drugi spodrsljaj, ki to več ni, pa je bila izjava na četrtkovem soočenju na nacionalni televiziji, ko je javno spregovorila o dogodku, ki je znan, a nikoli javno potrjen od katerega koli hrvaškega politika: da je hrvaška vlada pod vodstvom Milanovića sodelovala pri prevozu ameriškega orožja, z dodatkom tudi hrvaškega, z letališča na Krku v Jordanijo in od tam v Sirijo. Orožje naj bi po mnenju poznavalcev končalo v rokah ubitega terorista in vodje ISIL-a Abū Bakr al-Baghdadija. Poznavalci s tem v povezavi tudi omenjajo kot zelo verjetno prav to "uslugo" Milanovićeve vlade kot razlog za "vračilo usluge" pri domnevni pomoči "lovljenja" notornih prisluhov povezanih z arbitražo med Slovenijo in Hrvaško.
