Kako do neodvisnosti brez nasilja

Ob koncu oktobra je minilo pet let, odkar je katalonski parlament na osnovi referenduma, ki je bil 1. oktobra leta 2017, razglasil neodvisnost. Katalonski poslanci so takoj nato razglasitev zamrznili z utemeljitvijo, da se želijo o praktični uresničitvi neodvisnosti dogovoriti z Madridom.

Samoodločba v demokratičnih državah

Dogovora, kot je znano, nikoli ni bilo, niti ne začetka pogovorov. Pač pa je dalo špansko sodstvo aretirati pet članov tedanje katalonske vlade, drugi pa so se pravočasno umaknili v izgnanstvo v Bruselj in Švico. Prijeli so tudi predsednico parlamenta Carme Forcadell in dva voditelja velikih nevladnih organizacij, Jordija Sancheza in Jordija Cuixarta. Aretirane so obtožili upora in vstaje ter jih zategadelj obsodili na visoke zaporne kazni, od devet do dvanajst let. Za člane vlade v izgnanstvu je špansko sodstvo izdalo zaporni nalog, ki pa ga sodne oblasti v Belgiji, Švici, Združenem kraljestvu, Nemčiji in Italiji niso priznale. Tako se nekdanji člani vlade prosto gibljejo po vsej Evropi, razen po Španiji. Trije, Carles Puigdemont, Toni Comin in Clara Ponsati, so bili celo izvoljeni v Evropski parlament in imajo pravico do imunitete, ampak tudi na to se španske oblasti požvižgajo.

O upravičenosti zahteve španskega sodstva so se na mednarodni ravni razvile dolge razprave. Temeljijo na vprašanju, ali lahko pravico do samoodločbe, ki je eno od načel Združenih narodov, uveljavljajo tudi narodi, ki živijo v državah, ki veljajo za demokratične. Glede tega so bila mnenja deljena. Francija, denimo, to pravico priznava Novi Kaledoniji, o Korziki pa se noče pogovarjati. Nekdanji premier Združenega kraljestva je to pravico priznal Škotski, kasneje pa je Boris Johnson ni hotel priznati, sedanji premier Rishi Sunak se o tem vprašanju še ni izrekel. Španija ji, kot je znano, nasprotuje.

S to temo se je intenzivno ukvarjal tudi Svet Evrope in prav nekaj dni pred peto obletnico odločitve katalonskega parlamenta je generalna sekretarka Sveta Evrope Marija Pejčinović Burić objavila dokument z naslovom Svoboda političnega izražanja: imperativ demokracije, ki povzema stališča nekaterih teles Sveta Evrope, predvsem poročilo Parlamentarne skupščine, pa tudi mnenja Beneške komisije, Evropske komisije proti rasizmu in nestrpnosti ter Skupine držav proti korupciji. Poročilo ne obravnava specifično katalonskega vprašanja, ampak je splošno. Poudarja, kako pomembno je, da države varujejo svobodo izražanja, in da predlaganje spremembe strukture ozemlja ni nekaj, kar bi bilo mogoče kazensko preganjati. Opozarja, da to velja samo za miroljubne postopke, medtem ko se kazensko lahko preganja samo uresničevanje svobode izražanja v primerih, ko slednje spodbuja nasilje.

Zaprti so politični zaporniki

Dokument Marije Pejčinović Burić temelji na Resoluciji 2381 Parlamentarne skupščine Sveta Evrope (tako imenovanem Cilevičevem poročilu). Ta tekst je vseboval ugotovitev, da so katalonski voditelji v španskem zaporu dejansko politični zaporniki, in zahtevo, da Španija spremeni svoj kazenski zakonik, v konkretnem primeru člene, ki zadevajo upor in vstajo. Dokument vsebuje tudi ugotovitev, da 1. oktobra leta 2017 ni bilo nasilja s strani prebivalstva, in ob tem tudi poziv k dialogu in demokratičnemu reševanju nastalega stanja. Poleg tega se avtorica dokumenta naslanja na dognanja akademskega posveta na Univerzi v Ženevi ob podpori Sveta Evrope, kjer je med drugim sodelovala Delovna skupina za samovoljna pridržanja, ki je že obsodila špansko državo zaradi kršitve pravic voditeljev katalonskega gibanja za neodvisnost, ki so bili obsojeni na zaporne kazni, ker so izvedli osamosvojitveni referendum. Sicer pa Svet Evrope pogosto opozarja na nujnost pogajanj za reševanje političnih konfliktov.

Stranke, ki se v Kataloniji zavzemajo za neodvisnost, verjamejo, da lahko poročilo utre pot voditeljem gibanja za neodvisnost, ki so svoje primere vložili na Evropsko sodišče za človekove pravice v zvezi s svobodo izražanja. Zaporniki so špansko državo obtožili prav kršitve njihove pravice do svobode izražanja.

Škotska bi nazaj v EU

Za zdaj poročila še niso komentirali na Škotskem, kjer še vedno upajo, da bo nova londonska vlada pristala na ponovno izvedbo referenduma, ki so ga napovedali za 19. oktober 2023. Škotska premierka Nicola Sturgeon očitno upa, da bo z Londonom dosegla dogovor o ponovitvi referenduma iz leta 2014, obenem pa je v škotskem parlamentu že najavila datum. Pred dnevi je tudi objavila dokument vlade o tem, kako bo videti Škotska po osamosvojitvi.

Eden glavnih predlogov škotske vlade je ponovna vključitev v Evropsko unijo, da bi s tem znova postali del enotnega evropskega trga. V zvezi s tem premierka Nicola Sturgeon meni, da ponovna vključitev Škotske v evropske institucije ne bi bila posebno dolg proces. To bi ustvarilo nekakšno mejo z Anglijo. Škotska vlada pravi, da je še vedno veliko negotovosti glede tega, kakšen bo odnos Združenega kraljestva do Evropske unije, vendar predlaga, da naj bo trgovinski dogovor med obema institucijama osnova odnosa Škotske do Združenega kraljestva in da bo gospodarska meja podobna tisti med Republiko Irsko in Severno Irsko.

Nicola Sturgeon pojasnjuje, da bi imela Škotska "moralno" dolžnost prevzeti del dolga Združenega kraljestva, če bi postala neodvisna, ustanovila pa bi tudi Škotsko centralno banko, ki bi nadzorovala denarne in gospodarske razmere na Škotskem. Neodvisnost bi morala omogočiti tudi reformo energetskega trga z namenom zagotavljanja zanesljive in poceni energije ter hkrati vlaganje sredstev iz dodatnih prihodkov od nafte za pospešitev prehoda na popolnoma zeleno in trajnostno gospodarstvo.