Oblaki so kot živ organizem

Nad nami se boči modro nebo. O tem, zakaj ni črno, kot je črno, ko ste v vesolju, si lahko preberete kje drugje - krivo je ozračje. A mi nismo v vesolju in dolgo je trajalo, da smo ljudje izvedeli, kako je tam zunaj zemeljskega plašča, ki nas varuje pred marsičim. Sicer pa, kot je nekoč rekel neki učitelj risanja, črna ni barva, črna je tema, odsotnost svetlobe. In če svetlobo spustimo skozi kakšno snov, se lahko pokaže marsikaj. Na našem nebu, na primer, modra. Če ni oblakov, seveda.

Marsikdo si oblake predstavlja kot kosme vate, ki jih zračni tokovi nosijo sem in tja. A oblaki so živi. Če ne bi bilo v ozračju vodne pare, jih sploh ne bi bilo. Ampak v zraku je vedno nekaj pare, oblakov pa ni vedno na nebu. Vodna para je plin in tega plina ne vidimo. Tu vlada precejšnja zmešnjava v izrazih, ki jih uporabljamo, in zato je marsikdo prepričan, da vodno paro lahko vidimo. Saj se kadi iz lonca, ko se kuha juha, na primer. Pri parnih lokomotivah, ki sicer niso več tehnološki presežek, so za pogon uporabljali parni stroj, torej paro. A to je bil tehnološki izraz za mešanico vodne pare in vodnih kapljic pri visoki temperaturi, kajti dejansko je vodna para plin brez barve in tudi vonja nima. Skratka, tudi zdaj je okoli vas v vaši sobi, čeprav je ne vidite. Tista para nad kuhinjskim loncem pa so že drobne vodne kapljice, ki jih dviga segret zrak in nekoliko višje spet izhlapijo, para izgine. Takih nedoslednosti v poimenovanju je kar nekaj, zato nima smisla, da bi si zaradi njih grenili življenje, če se le zavedamo teh netočnosti.

Skratka, vodno paro v ozračju je treba na neki način prepričati, da bo začela delati oblake. In ker so oblaki sestavljeni iz drobnih vodnih kapljic, se mora vodna para utekočiniti. Narava to počne enkrat manj uspešno, drugič bolj in ustvarila je kar nekaj mehanizmov v ta namen. V ozračju kapljice sproti nastajajo in sestavljajo oblake. Če je temperatura prenizka, pa nastajajo ledeni kristalčki. A če bi se ta proces nadaljeval v neskončnost, bi prej ali slej vse nebo prekrili oblaki. Na srečo kapljice (in ledeni kristalčki) tudi izhlapevajo, tako da oblak hkrati nastaja in se suši. Zato oblaki niso kot kosmi vate na nebu, ampak so kot živ organizem, ves čas njihovega obstoja jih mora neki mehanizem obnavljati, ohranjati njihov obstoj. To običajno težko vidimo, včasih pa vendarle. Vidimo na primer, ko začne nastajati kopasti oblak, še bolje se to vidi, kadar je ozračje zelo nestabilno in se kvišku poženejo nevihtni oblaki. In zvečer, ko sonce zahaja, se taki oblaki običajno posušijo. Pa smo spet prišli do modrine.