Izraelu zmanjkuje časa, da bi se rešil, a ne pred Hamasom, ki tako nima dovolj sredstev, da bi ga porazil na vojaški način, ampak pred samim seboj. Izraelovi vojni zločini v Gazi, ki po navedbah Centra za ustavne pravice že mejijo na genocid, utegnejo namreč spodkopati njegove civilne, politične, gospodarske in kulturne odnose s svetom. Vse glasnejši so pozivi izraelskemu premierju Benjaminu Netanjahuju, naj takoj odstopil. Nova izraelska vlada pa bi morala izkoristiti priložnost, da svojo morijo s pomočjo diplomacije spremeni v dolgotrajni mir.
Netanjahu vodi Izrael v enako past, v kakršno so se po 11. septembru 2001 ujele tudi ZDA. Cilj Hamasovega grozljivega terorističnega napada 7. oktobra je bil zvabiti Izrael v dolgotrajno in krvavo vojno ter ga napeljal, da zagreši vojne zločine in se osramoti pred svetom. To je klasična politična uporaba terorja: ne zgolj za pobijanje, ampak za ustrahovanje, izzivanje, poniževanje in na koncu tudi uničenje sovražnika. Al Kaida, ki je izvedla teroristične napade 11. septembra, je ameriški politični razred napeljala k temu, da se je spustil v pogubne vojne v Afganistanu, Iraku in drugod. Posledice tega so bile prelivanje krvi, mučenja, ki so jih zagrešile ameriške agencije in vojaške sile, dolg v višini osem trilijonov dolarjev ter padec ameriškega ugleda in vpliva v svetu. Hamas na podoben način napeljuje Izrael k vojnim zločinom in morebiti tudi k vojni, ki bi se lahko razširila po vsej regiji. Izrael s svojimi dejanji svoje prijatelje obrača proti sebi. Izrael nagonsko ignorira mnenje sveta in ga pripisuje antisemitizmu. Hkrati je prepričan, da mu ZDA krijejo hrbet. Toda ZDA - tako oslabljene na področju svetovnih zadev, kot so - Izraela niti slučajno ne morejo rešiti pred njim samim. Samo poglejte, kako "rešujejo" Ukrajino. Ukrajino uničujeta njena težnja po članstvu v Natu in zavračanje diplomacije, ki ju podžiga prav obljuba ZDA, da bodo Ukrajini zagotavljale vojaško podporo, "dokler bo to potrebno". Obstaja še ena podobnost med napadi Al Kaide in Hamasa. Al Kaida je ameriška stvaritev, ki se je pozneje spremenila v bumerang. V bistvu jo je ustanovila Cia, ker je na skrivaj financirala islamske džihadiste v Afganistanu, da so se v 80. letih preteklega stoletja borili proti Sovjetski zvezi. Podobno je s Hamasom. Netanjahu je, kar je dobro dokumentirano, na skrivaj podpiral Hamas, da bi razdelil in oslabil Palestinsko upravo.
Netanjahu Izraelce in svojo vlado prepričuje, da varnosti in miru ni mogoče zagotoviti drugače kot z vdorom v Gazo in zatrtjem Hamasa. ZDA in evropske vlade s svojim strinjanjem z izraelskim napadom na Gazo prebivalcem Izraela sporočajo, da jim njihovi voditelji govorijo resnico: da je mogoče Hamas poraziti na vojaški način, da smrtne žrtve med civilisti v Gazi med vojaškimi operacijami omejujejo s previdnim izbiranjem ciljev in da je to edini način, na katerega lahko Izrael poskrbi za lastno varnost. Toda ta zmotna prepričanja spodbuja isti politični razred, ki je dopustil, da se je Izrael pred napadi 7. oktobra preveč sprostil. Izraelski voditelji bi radi z vojno v Gazi prikrili svoje napake. Toda dejstvo je, da je Hamas ves čas nakazoval, da je zmožen izvesti nenaden teroristični napad, pa je 7. oktobra Izrael vseeno ujel popolnoma nepripravljenega. Izrael lahko poveča nadzor na svojih mejah in okrepi svoje obveščevalne službe ter s tem prepreči ponovne napade Hamasa. Hkrati spričo izraelske vojaške premoči ni mogoče, da bi Hamas porazil Izrael znotraj njegovih meja. Enako je veljalo za teroristične napade 11. septembra 2001, ki so bili posledica katastrofalnega neuspeha ameriških varnostnih in obveščevalnih služb, vendar še zdaleč ne bi mogli privesti do vojaškega poraza ZDA.
V primeru obsežne izraelske kopenske invazije bi imel Hamas prednost
Toda to ne pomeni, da bo enostavno poraziti Hamas v Gazi. V primeru obsežne izraelske kopenske invazije bi imel Hamas prednost - med urbanimi gverilskimi spopadi na njegovem teritoriju bi bilo nedvomno ubitih veliko izraelskih vojakov.
Obstaja tudi popolnoma drugačen pristop k zagotavljanju izraelske varnosti, ki pa ga je izraelski politični razred desetletja zavračal, čeprav je edini, ki lahko prinese pravi mir in varnost. To je politična rešitev za Palestino skupaj z obsežnimi, izvršljivimi varnostnimi ureditvami za Izrael.
Izrael sedi na vrhu vulkana nemirov, ker je Palestincem predolgo odrekal njihove temeljne človekove, ekonomske in politične pravice. Organizacija za zaščito človekovih pravic Human Rights Watch je Gazo označila za največji zapor na prostem. Skupine za človekove pravice, kot je Amnesty International, izraelsko okupacijo Palestine enačijo z apartheidom. Varnostni svet ZN in Generalna skupščina ZN sta povsem upravičeno in z veliko večino izglasovala resolucijo za resolucijo, s katerimi pozivata k rešitvi dveh države. Nazadnje se je to zgodilo 26. oktobra. Bralcem, ki jih zanima podroben potek te dolgotrajne sage, priporočam, da preberejo modro in strokovno opravljeno študijo mojega uglednega kolega, profesorja Rashida Khalida, poimenovano Stoletna vojna za Palestino.
Izrael lahko svoj cilj – dolgotrajni mir in varnost – doseže z diplomacijo
Zgodovinar Ian Black v svoji knjigi Sovražniki in sosedje: Arabci in Judje v Palestini in Izraelu 1917-2017 piše, da Netanjahu, izraelski premier z najdaljšim stažem, ni pripravljen niti malo popustiti, čeprav bi moral, da bi omogočil rešitev dveh držav. Nesposobnost izraelskega političnega razreda, da Izraelu zagotovi varnost, Palestincem pa pravico, odpira vrata za novi pristop. Pa poglejmo, kakšna bi bila diplomatska rešitev. Varnostni svet ZN bi se zavezal k razorožitvi militantnih skupin, vključno s Hamasom in islamskim Džihadom. Države, ki financirajo in oborožujejo te skupine, predvsem Iran, bi v skladu z mirovnim sporazumom sodelovale z Varnostnim svetom ZN pri definanciranju in demobiliziranju teh skupin. Savdska Arabija in Iran bi v skladu z mirovnim sporazumom vzpostavila diplomatske odnose z Izraelom. Izrael in Varnostni svet ZN bi priznala suvereno, neodvisno in varno državo Palestino, polnopravno članico ZN, katere prestolnica bi bil Vzhodni Jeruzalem. Palestina bi imela suvereni nadzor nad muslimanskimi svetimi kraji v Vzhodnem Jeruzalemu, vključno s Haram al Šarifom (Tempeljskim gričem). Za tak mirovni sporazum se zavzema vseh pet stalnih članic (P5) Varnostnega sveta ZN – ZDA, Rusija, Kitajska, Velika Britanija in Francija. Ameriški predsednik Joe Biden je nedavno ponovil, da ZDA podpirajo rešitev dveh držav. Poleg tega obstaja tudi veliko prostora za pozitivno diplomacijo med P5. Kmalu naj bi se zgodil ameriško-kitajski vrh, na katerem naj bi se srečala Biden in Xi. Opaziti pa je tudi znake diplomacije v zakulisju med Rusijo in ZDA, katere cilj je razrešiti in končati tragični konflikt v Ukrajini.
Iran bi se lahko pridružil takemu sporazumu, če bi ta vključeval normalizacijo diplomatskih in gospodarskih odnosov med njim ter EU in ZDA. Leta 2015 je z ZDA in evropskimi državami podpisal Skupni celoviti načrt ukrepanja (JCPOA), v skladu s katerim se v zameno za odpravo gospodarskih sankcij odreka razvoju jedrskega orožja. Toda ZDA (ki jih je tedaj vodil Donald Trump) so bile tiste, ki so leta 2018 odstopile od JCPOA, ne Iran. Nedavno se je Iran pobotal s Savdsko Arabijo in se pridružil državam v skupini BRICS, s čimer je pokazal svoj interes za dinamično in ustvarjalno diplomacijo. Rešitev dveh držav pa nedvoumno podpirajo tudi vse druge članice ZN. Če bo Izrael pristal na celoviti mirovni sporazum, bo takoj pridobil nekaj prijateljev, svet pa si bo lahko končno oddahnil. Toda če bo pogoltnil Netanjahujev strup, da je "nastopil čas za vojno", se bo osamil od preostalega sveta in za to plačal zelo visoko ceno.
Izrael lahko svoj cilj – dolgotrajni mir in varnost – doseže z diplomacijo. Njegovi prijatelji, predvsem ZDA, ga morajo spodbuditi, da bo namesto vojne izbral diplomacijo. Prijatelji ne dovolijo svojim prijateljem početi zločinov nad človeštvom, kaj šele da bi jim pri tem pomagali ter jih v ta namen oskrbovali s finančnimi sredstvi in orožjem.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
