Covid-19 je leta 2020 postavil svet na glavo. Pokazal pa nam je tudi, da lahko človeško iznajdljivost in inovacije pri političnem konsenzu za ukrepanje uporabimo v takšnem obsegu in s takšno hitrostjo, da se lahko spopadamo s svetovnimi izzivi.
Z izjemno hitrostjo smo razvili, preizkusili in začeli uvajati več učinkovitih cepiv proti covidu-19. Zdaj se moramo z enako odločnostjo boriti proti drugi veliki eksistencialni grožnji človeštvu: podnebnim spremembam. Kot je prejšnji mesec dejal generalni sekretar Združenih narodov Antonio Guterres, "sta naša prihodnja varnost in blaginja odvisni od drznih podnebnih ukrepov".
Pa vendar so bile 12. decembra na zadnjem vrhu o podnebnih ambicijah zaveze številnih voditeljev še vedno daleč od tistega, kar potrebujemo za uspešno spopadanje s tem kolektivnim izzivom. Seveda so Evropska unija, Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske ter celo nekatere manjše države, ki so za podnebne spremembe najbolj občutljive, znatno okrepile svoje cilje za zmanjšanje emisij do leta 2030. Toda ZDA, Japonska, Kitajska in drugi največji oddajalci toplogrednih plinov morajo temu še slediti, najbolje že pred novembrsko podnebno konferenco Združenih narodov (COP 26) v Glasgowu. Glede na krizo, s katero se soočamo, ni več opravičil za zamudo ali izgovore.
Pred petimi leti se je svet po dolgih in mukotrpnih pogajanjih združil, da bi sklenil pariški podnebni sporazum. To je bil eden največjih triumfov večstranske diplomacije v zadnjih letih, vendar tega ne smemo jemati samoumevno. Brez še večje zavezanosti k ukrepanju lahko to zapuščino v celoti zapravimo.
Podnebna kriza tako kot covid-19 ne upošteva meja in je brezbrižna do nacionalne suverenosti
Dogodki zadnjih petih let so ustvarili geopolitično krajino, ki bi bila za tiste, ki so se zbrali v Parizu, neprepoznavna. Takrat bi besede, kot sta koronavirus in brexit, povzročile le zmedene poglede; zdaj imajo vso pozornost oblikovalcev politik ter voditeljev držav in vlad po vsem svetu.
Vendar ne moremo dovoliti, da bi ta razvoj zatemnil nenehno in vedno bolj perečo potrebo po podnebnih ukrepih, zlasti podnebnih financah. Pred več kot desetletjem so se najbogatejše države na svetu zavezale, da bodo do leta 2020 aktivirale sto milijard dolarjev letno za pomoč revnejšim državam pri prizadevanjih za prilagajanje podnebnim spremembam in blažitev podnebnih sprememb. Ta rok je zdaj potekel, te države pa še niso izpolnile svojih obljub. Kljub temu obstaja upanje. Vesela sem, da je novi predsednik ZDA Joe Biden takoj podpisal izvršni ukaz o ponovnem pristopu k pariškemu sporazumu. Po štirih zapravljenih letih in nepotrebnem uničenju pod taktirko Donalda Trumpa je bilo to nujno potrebno. Izplačilo ZDA v višini dveh milijard dolarjev za pomoč pri izpolnjevanju svojega dela obveznosti v stomilijardni Zeleni podnebni sklad bi bilo konkretno dopolnilo k ponovnemu pristopu k pariškemu sporazumu. Ta denar je bil zastavljen že med predsedovanjem Baracka Obame, zato ni nobenega izgovora, da bi obležal v ameriški blagajni.
A tudi druge bogate države ne smejo uporabiti obnovljenega sodelovanja ZDA kot alibija za neizpolnjevanje svojih zavez. Nedavna napoved nemške kanclerke Angele Merkel, da bo Nemčija prihodnje leto začela nov mednarodni postopek o podnebnih financah, je dobrodošla izjava o nameri. Toda pretekle izkušnje kažejo, da ne moremo računati na visoko retoriko. Poleg tega morajo vse države leta 2021 jasno dokazati, da želijo povečati ambicije svojih nacionalno določenih prispevkov, kar je prostovoljni instrument, s katerim bodo podpisnice izpolnile svoje zaveze v skladu s pariškim sporazumom.
Solidarnost in pravičnost sta v središču pariškega sporazuma in ciljev ZN za trajnostni razvoj, ki so bili prav tako sprejeti leta 2015. Ta načela in odgovornosti, ki jih prinašajo, so pomembnejši kot kadarkoli prej, saj načrtujemo trajnostno okrevanje po šoku, ki ga je povzročil covid-19. V petih letih smo izgubili preveč časa. Politike, vključno s prenehanjem subvencij za fosilna goriva, pomembnostjo cene ogljika in naložbami v obnovljive vire energije, so bile občasne, nedosledne in neusklajene. Toda podnebna kriza tako kot covid-19 ne upošteva meja in je brezbrižna do nacionalne suverenosti.
Čeprav je bila pozornost pravilno usmerjena na virus, je bil svet priča tudi vedno bolj ekstremnim vremenskim pojavom, od požarov v Avstraliji in Kaliforniji do močnih neviht v Bengalskem zalivu, zaradi katerih je bilo treba evakuirati dva milijona ljudi. Vsi smo se globoko zavedali krhkosti človeškega obstoja in obsega, v katerem so naše usode medsebojno povezane - preko meja in generacij.
Ko se iz Pariza selimo v leto 2030, bi morali svetovni voditelji, podjetja in državljani pričakovati, da jih bodo ocenjevali po dejanjih, ki so danes sprejeta (ali pa niso). Ne naš planet ne naši potomci ne bodo prenašali sebične kratkoročnosti.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
