Popolna zmeda v Kataloniji: Ni novost, da s koalicijo ni vse v redu

Potem ko je v soboto iz katalonske vlade izstopilo vseh devet predstavnikov stranke Junts, je predsednik vlade Pere Aragones, predstavnik stranke katalonske levice ERC, nadomestil vse člane vlade. Izbral je šest predstavnikov lastne stranke in tri neodvisne kandidate - vsi so bili že v politiki v drugih strankah, po eden v socialistični stranki, v stranki En comu podem, katalonski varianti stranke Podemos, in v stranki PDECAT, ki je pred leti nastala iz nekdanje stranke Jordija Pujola Convergencia.

Člane vlade imenuje predsednik in parlament o njih ne glasuje. Je pa dejstvo, da ima zdaj ERC, torej nova katalonska vlada, v parlamentu samo 33 poslancev od skupaj 155 - in se bo morala za vsak sklep posebej dogovarjati z opozicijo. Z razpadom koalicije, ki sta jo sestavljali ERC in Junts ob zunanji podpori skrajno levičarske stranke CUP, ki je kot tabor neodvisnosti na zadnjih volitvah prejela 52 odstotkov glasov, torej prvič v zgodovini absolutno število glasov in ne samo mest v parlamentu, v Kataloniji ni več mogoče govoriti o taboru neodvisnosti, torej o skupni strategiji za udejanjenje cilja, ki so ga Katalonci potrdili z referendumom 1. oktobra 2017.

2017. vlada ni bila enotna

Ni novost, da s koalicijo ni vse v redu. Prvi znaki so se pokazali že dva dni po referendumu in so prišli do izraza konec oktobra 2017. Kot je odstavljeni predsednik Carles Puigdemont zapisal v svoji knjigi M'explico, ki je izšla leta 2020, so se ob razglasitvi referenduma v katalonski vladi dogovorili, da se v primeru zaostritve celotna vlada umakne v izgnanstvo. Ko je bilo treba dogovor udejanjiti, si je predsednik stranke ERC Oriol Junqueras, sicer tudi podpredsednik vlade, premislil. V izgnanstvo je tako odšla manjša skupina ministrov s Puigdemontom na čelu. Junquerasa in člane vlade, ki so ostali v Barceloni, so aretirali, vsem so sodili in jih obsodili na zaporne kazni od devet do dvanajst let. Po treh letih jih je nova socialistična španska vlada dala izpustiti na začasno svobodo, vendar brez pravice opravljanja javnih funkcij.

Decembra 2017 so sledile volitve, na katerih sta se veliki stranki ERC in Junts predstavili ločeno. Zmagala je Junts, ki naj bi ji pripadal predsednik vlade, medtem ko bi ERC imela predsednika parlamenta. Slednji je postal Roger Torrent, za predsednika vlade pa naj bi potrdili Carlesa Puigdemonta; slednji je napovedal, da se vrne v Katalonijo, če ga izvolijo za predsednika vlade. 30. januarja so bile na dnevnem redu volitve, vendar je nekaj ur pred tem Torrent odložil sejo. ERC ni pristala na izvolitev Puigdemonta, Torrent se je očitno bal protiudarca španskega sodstva. Po dolgih pogajanjih je bil za predsednika vlade izvoljen Quim Torra, predstavnik stranke Junts. Puigdemont je z nekaterimi ministri ostal v Bruslju, kjer je ustanovil novo organizacijo, Svet za republiko, leta 2019 je bil izvoljen za evropskega poslanca in nadaljuje prizadevanja za zagotovitev neodvisnosti.

Zaostritev posledica manifestacije

Quim Torra ni zdržal dolgo. Ker je na vladni palači izobesil transparent v znak solidarnosti s političnimi zaporniki in izgnanci, ga je sodišče odstavilo. Potrebne so bile nove volitve in ERC je dobila poslanca več kot Junts. Za predsednika vlade je bil imenovan poslanec ERC Pere Aragones, parlamentu pa je predsedovala Laura Borras, kandidatka stranke Junts. Njeno predsedovanje je bilo kratkotrajno. Zaradi skoraj deset let starega upravnega postopka jo je predsedstvo parlamenta z odločilnimi glasovi ERC odstavilo. Potem je še Aragones odstavil podpredsednika katalonske vlade Puigneroja. Zaostritev je bila očitno posledica velike manifestacije ob katalonskem nacionalnem prazniku, 11. septembru, ko je več sto tisoč ljudi od vlade zahtevalo, naj udejanji referendum in torej okliče neodvisnost. To zahtevo je Dolors Feliu, predsednica velike nevladne organizacije Assemblea nacional catalana, prenesla predsedniku vlade Aragonesu. Zahtevala je obljubo, da bo vlada uveljavila neodvisnost najkasneje v drugi polovici prihodnjega leta, a je Aragones to zahtevo zavrnil. Junts je uvedla referendum med svojimi člani z vprašanjem, ali naj njeni ministri še ostanejo v vladi, in ob več kot 70-odstotni udeležbi jih je 55 odstotkov odločilo, da morajo ministri Junts izstopiti iz vlade. To se je zgodilo in Aragones jih je enostavno zamenjal, kot je opisano zgoraj.

Normalno bi bilo, da bi prišlo do predčasnih volitev. Po katalonskem statutu pa lahko samo predsednik vlade napove volitve - in Aragones je to možnost že zavrnil. Junts zahteva glasovanje o zaupnici, ki pa ga ERC verjetno ne bo dovolila. Opozicijske stranke, predvsem socialisti, so seveda zadovoljne s šibko vlado, kajti borih 33 glasov poslancev bo v parlamentu lahko nadzorovati in pogojevati. Seveda pa ni jasno, kako se bo odzvalo ljudstvo. Prav ljudstvo oziroma velike organizacije civilne družbe politiki že deset let diktirajo smernice in so jo prisilile, da je razpisala referendum. Zdaj zahtevajo korak več. Sedanja vlada pa tega ne namerava storiti.

Zmeda je skratka popolna, manjšinska vlada se bo morala za vsak ukrep posebej dogovarjati v parlamentu, Junts je ne bo podpiral, tudi socialisti, tretja velika stranka, so izjavili, da na njihovo podporo ne more računati. Če ne bo velikih presenečenj, se Kataloniji obetajo tretje predčasne volitve zapored. Nekaj pa je jasno - tabor neodvisnosti, kakršnega smo poznali več kot pet let, ne obstaja več.