(PORTRET TEDNA) Volodimir Zelenski: Predsednik za biti ali ne biti

Ruski predsednik Vladimir Putin v resnici deluje v skladu z novim svetovnim redom, ki pa ga ni izumil sam. To, da najprej izvlečeš revolver in potem vprašaš, za kaj gre, je tipično ameriško ravnanje. To kavbojstvo je svetovno ureditev, kakršno so v smislu enakomerno porazdeljenega strahu (pred atomskim orožjem) in s tem odvračanja večje vojne mukoma in samo približno vzpostavili po drugi svetovni vojni, odvrglo na smetišče zgodovine. Sprva se je z razpadom Sovjetske zveze zdelo, da je zmagovalec samo eden. Triumfirale so ZDA in njej podrejeni vojaški Nato pakt. In so v urejanju sveta postale brezobzirne.

Žrtev dvojnega imperializma

Putin je že en takšen primerek, ki je do razpada Sovjetske zveze desetletja gojil resentimente, zamere in je samo čakal na primerni trenutek, da se maščuje. V izmenjujočih se vlogah predsednika in premiera je na oblasti v Rusiji že več kot dvajset let, a je lahko samo nemočno opazoval, kako se mu Nato širi na tisto, kar ima za rusko domače dvorišče. Zahodnjaki so se tem strahovom posmehovali in po Baltiku in drugih nekdanjih članicah Varšavskega pakta članstvo v zahodnem vojaškem zavezništvu neženirano obljubljali tudi Ukrajini. Že res, da je za to treba izpolnjevati določene pogoje. Toda demokracije, če se spomnimo Erdogana, pa, zakaj ne, tudi Trumpa, ni nujno med njimi, ponudbe pa so bile neskrupulozne in brez vsakršne empatije do ranjenega ruskega medveda. S ciničnim dodatkom, da se vsaka suverena država sama odloča, s kom se bo povezovala.

Rekli bi, kolateralna škoda - v resnici pa, žal, ta hip glavna in najhujša in še najmanj kriva žrtev - takšnega nepremišljenega in podcenjujočega ravnanja, pravzaprav imperialističnega prestrukturiranja z dveh strani, je Ukrajina. Ukrajina, ki se je od osamosvojitve leta 1991 borila s korumpiranimi politiki in pohlepnimi oligarhi, ki lastne države dolgo sploh niso resno jemali. Pa se jim je brez izstreljenega strela zgodil Krim in krimska aneksija k Rusiji. Nato še upor proruskih separatistov v Donbasu. Toda, kot bi rekli, kako neki očistiš umazano steklenico? Vanjo večkrat naliješ čisto vodo. Oziroma je treba umazano vodo večkrat izliti, da je čisto. To so v demokraciji volitve. V letih, ko je v sosednji veliki Rusiji vedril in oblačil vse močnejši Putin ter postajal še večji trdoročnež in trdosrčnež, je Ukrajina dobila že šestega predsednika. 20. maja 2019 je predsednik Ukrajine postal nekdanji komik, sicer pa diplomirani pravnik Volodimir Zelenski. Ob nastopu funkcije je Ukrajincem obljubil, da bo končal vojno v Donbasu, predvsem pa, da, če je kot komik poskrbel za smeh, bo kot predsednik poskrbel za čim manj solz.

Več solz in več krvoprelitja

Toda solz in tudi krvi teče v Ukrajini od 24. februarja, ko se je začela obširna vojaška invazija Rusije v Ukrajino, vse več. Putin je to vojno podobno kot Busheva administracija invazijo Iraka, tipično, utemeljil z lažjo. Američani z lažjo o Sadamovem orožju za množično uničevanje, Putin s tem, da je Ukrajina potrebna demilitarizacije in, pazi to, denacifikacije. O demilitarizaciji samo to, da se je Ukrajina že leta 1994 odpovedala atomskemu orožju na svojem ozemlju. V zameno za garancije svoje suverenosti in nedotakljivosti meja. To je bilo poteptano z ruske strani že leta 2014.

O denacifikaciji pa ... Ja, Ukrajina je imela težave z neonacisti, ki so po tem, ko jo je Sovjetska zveza oropala skoraj vseh nacionalnih atributov, iskali nacionalno potrditev pri kvizlingih iz druge svetovne vojne. Ironično je, da tem nacisti le niso dali države, sedaj pa jo odreka Putin, trdeč, da je umetna tvorba. Češ, Ukrajina je pomota zgodovine, kot je pred slabimi dvajsetimi leti razlagal Georgu W. Bushu, ki ga je na Brdu pri Kranju prvič tako globoko pogledal v oči. In nič čudnega, da sta se razumela, saj da imata veliko skupnega. Navsezadnje nobeden od njiju niti ni bil izvoljen na res demokratičnih volitvah.

No, prej omenjene skupine so bile tudi nosilke tako rekoč tradicionalnega vzhodnoevropskega antisemitizma, ki ni tuj niti Rusiji. Toda pod Zelenskim je Ukrajina sprejela rigorozni protiantisemitski zakon. Napadi na jude so tako rekoč izginili, iz parlamenta je izpadla nacionalistična stranka Svoboda, ki se je spogledovala z rjavo ideologijo. Da imamo skrajne, celo fašistično-nacistične skupine, je značilno tako rekoč za vso Evropo, tudi za zahodno. Niso pa prepuščene na oblast in tudi v Ukrajini niso. Še najbližje tej sprevrženosti je bilo slovensko kulturno ministrstvo, ki je lani društvo odkritega oboževalca Hitlerja uradno registriralo kot nevladno kulturno organizacijo posebnega pomena, ki da promovira tradicionalne vrednote. Predstavljajte si, da bi kakšna velesila to vzela za izgovor, da napade Slovenijo in jo denacificira!

Sluga ljudstva

Za nameček Zelenski ne skriva, da je na tri četrt judovskega rodu. Župan drugega največjega ukrajinskega mesta Harkova, ki trpi pod ruskim obleganjem, Ihor Terehov je stoprocentni jud. Babica župana Kijeva, ki mu grozi, da ga bodo ruske sile zravnale z zemljo, kakor so sredi 90. let čečensko prestolnico Grozni, Vitalija Klička je bila judinja. Tega omenjeni politiki ne skrivajo! Putinova denacifikacija je torej bolj kot ne iz trte zvita. Antisemitskih in rasističnih izpadov, denimo, na nogometnih tekmah ima Rusija gotovo več kot Ukrajina.

44-letni Volodimir Zelenski je odraščal na jugozahodu Ukrajine v industrijskem mesti Krivi Rog, in to z ruščino, tako kot tudi brata Kličko. Vsi so imeli oficirske očete. Ukrajinščine so se naučili kot odrasli. Zelenski pa je najprej zaslovel kot komik v seriji Sluga ljudstva. V njej igra profesorja zgodovine, ki ga dijaki za šalo kandidirajo za predsednika, kar tudi postane. Zelenski je v tistem času ustanovil produkcijsko hišo Studio Kvartal, ki je delovala tudi v Rusiji. V njej je postala scenaristka njegova žena Olena, sicer arhitektka, s katero sta se spoznala že v času študija in imata dva majhna otroka, Sašo in Cirila.

Izjemno retorično spretni Zelenski je bil v drugem krogu izvoljen proti dotedanjemu predsedniku Petru Porošenku s prepričljivimi več kot 72 odstotki. Opazovalci so menili, da bo s svojo stranko, imenovano po humoristični seriji Sluga oziroma služabnik ljudstva, ubral populistično politiko. Toda na delo se je vrgel odgovorno in z vso vnemo. Ni popuščal oligarhom niti ne Ihorju Kolomojskemu, ki ga je podprl v kampanji. Tudi njemu ni hotel vrniti zaplenjenega nagrabljenega premoženja, banko Privatbank recimo, ki mu jo je država nacionalizirala leta 2016. Kolomojski je zato postal njegov oponent. Zelenski se je spustil tudi v spor v z ukrajinskim ustavnim sodiščem, ki je želelo razvodeniti ukrepe zoper oligarhe, rekoč, da v njem prevladujejo "starorežimske in proruske strukture". Da se je Putin postopil napasti Ukrajino, ga je gotovo navedlo tudi to, da je pod Zelenskim in pred njegovim nosom demokracija že začela obetati, česar za Putinovo tiranijo v Rusiji, ki ima vse več političnih zapornikov, ne moremo reči. Zelenskemu so začele uspevati tudi prve reforme. Taka je, kot nas je opozoril Slovenec, ki je več let delal v Ukrajini, Andrej Horvat, reforma lokalne uprave z decentralizacijo države. Okoli 11 tisoč naselij, vasi in manjših mest je bilo združeno v 1469 novih občin in je to začelo kazati rezultate v boljšem življenju tudi na podeželju.

Potrebuje strelivo, ne prevoza

Volodimir Zelenski se je v prvih dneh vojne izkazal z neverjetnim pogumom in predanostjo. Ko so mu Američani ponudili, da ga rešijo iz napadene Ukrajine, jim je stoično odvrnil: "Kar zdaj potrebujem, je strelivo in ne prevoz." Ostal je s svojim narodom, ki pa se mu ne obeta nič dobrega. Videti je, da je Putin menil, da bo Zelenski spodvil rep in jo ob prvih ruskih izstrelkih ucvrl iz Ukrajine. Pa je ostal in nabil moralo ukrajinskim branilcem. Vsak dan obrambe pomeni zmago za Ukrajino. Toda bati se je, da bo cena nepredstavljivo krvava in visoka. Putin je, kot ugotavljajo v nemški obveščevalni službi BND, v prvih dneh v invazijo poslal manj izkušene, naborniške enote. Mislil je, da bo že to Ukrajince dovolj prestrašilo, da ne bodo upali nuditi odpora. A se je uštel. Razbesnjeni Putin že ima pripravljene bolj prekaljene vojake iz specialnih enot. Kakor kaže, jih bo uporabil. To bo bitka za biti in ne biti. Tudi predsednikova. Ruski specialci pa imajo slogan Za nami tišina.

Da le ne bo prišlo do armagedona. Nato zavoljo tega noče vzpostaviti cone brez preletov v Ukrajini, kar je sicer predlagal tudi slovenski premier Janez Janša. Kaj takega bi pomenilo direkten spopad Nata in Rusov. V to pa bi lahko bilo kaj kmalu pritegnjeno tudi strateško orožje. In potem bi tisto bila tišina atomske zime.