Vojislav Bercko
Ko je pogosto opotekajoči se ruski predsednik nekaj dni pred prelomom tisočletja naznanil, da je izbral svojega naslednika (v resnici so ga verjetno izbrali drugi), so se v marsikateri svetovni prestolnici dvignile obrvi. Koga? Kdo je to? Kdo, za vraga, je Vladimir Vladimirovič Putin?
Zdelo se je, vsaj na prvi pogled, da gre za začasno, prehodno izbiro. Tedaj 47-letni obveščevalec, ki se v vrstah zloglasne tajne službe KGB kalil v Vzhodni Nemčiji, dokler nista za časa sovjetskega voditelja Mihaila Gorbačova leta 1991, z njo pa tudi Varšavski pakt in Zveza sovjetskih socialističnih republik, razpadla, je bil širši javnosti tako neznan, da ga skoraj nihče ni jemal resno. Napaka. Piše se leto 2022 in Putin je še vedno tu. V njegovem mandatu se je zvrstilo pet ameriških predsednikov, od Billa Clintona preko Georgea Busha mlajšega, Baracka Obame, Donalda Trumpa do sedanjega Joeja Bidna, da o premierjih raznih vplivnih držav niti ne govorimo. Vsi odhajajo ali se menjujejo, le Putin ostaja.
Država, ki si jo je prilastil
Največja država na svetu, ki jo je Putin dobil v upravljanje, a si jo zlagoma prilastil, je bila konec prejšnjega stoletja na kolenih. Vojska, ta najmogočnejši branik nekdanje socialistične ureditve, je bila v razsulu, gospodarstvo tudi, predsednik Jelcin (umrl je leta 2007) je bil prav priročna lutka v očeh zahodnih sil. Njegova pregovorna ljubezen do žlahtne kapljice je delala Rusijo še šibkejšo. Potem pa je prišel asket Putin. Mojster borilnih veščin, s črnim pasom v judu, politično nepopisan list in z odlično obveščevalsko izobrazbo. Ledeno hladnih oči, in, kot se je pokazalo že velikokrat, pripravljen na vse. Njegovi predhodniki iz KGB, na primer zloglasni Lavrentij Berija, bi bili ponosni nanj.
Zbogom, Vladimir Vladimirovič!
V času sirske krize je eden od uglednih ruskih akademikov, strokovnjakov za Bližnji vzhod, napovedoval dogajanje in pri tem javno izjavil, da se odreče nazivom in položaju, če se moti. To naj bi bil namreč dokaz, da o področju, ki mu je posvetil življenje, dejansko nima pojma. V teh dneh sem v resni skušnjavi, da storim nekaj podobnega.
Niso me presenetili niti patetika niti teatralizirano kvazifevdalno izrekanje zvestobe predstavnikov ruske politične elite niti nebuloze o denacifikaciji ter grozečem genocidu prebivalcev Donecka in Luganska, tudi hitro rusko vojaško napredovanje ne. Prej nasprotno. Presenetili sta me popolna iracionalnost poteze in razsežnost invazije. Spet ne, ker bi mislil, da Rusija tega ni sposobna, ampak ker dejansko lucidni strateg in velemojster politične šahovnice ne bi šel nikoli tako daleč, da bi odžagal vejo, na kateri sedi, in potrdil resničnost ameriške histerije o grozeči ruski nevarnosti. Zdaj bom prisiljen verjeti v poročila ameriških obveščevalnih služb. Tistih, ki po dvajsetih letih ameriškega vztrajanja v Afganistanu niso bile sposobne podati ustrezne analize razmer v tej državi. Glede Rusije se očitno niso motile.
A nato je tvitnila Nina Hruščova: "Konec je z Rusijo. Nisem si mislila, da je popolnoma znorel. Le kako sem se lahko tako motila, ko sem mislila, da je še zmeraj v predelih politike, ne pa zaradi stekline v norišnici?!" Če kdo na tujem Rusijo dobro pozna, je to že leta v ZDA živeča Nina Nikitična, pravnukinja sovjetskega voditelja Nikite Hruščova. Ne bom rekel, da me je prepričala prav njena izjava, je pa zgovorna. Kot je na primer zgovorno, da je pretekli četrtek izraelski zunanji minister Yair Lapid prvič, odkar je Putin leta 2008 začel posegati onkraj meja Rusije, kot prvi uradni predstavnik judovske države obsodil dejanja ruskega voditelja. Izrael, kjer živi zelo številna rusko govoreča skupnost, je namreč glede Rusije izjemno previden.
In tako denacifikatorja Putina danes hvalijo Donald Trump, ki na ameriški skrajni desnici vidi "tudi dobre ljudi" in nad katerim so navdušeni ameriški neonacisti, ter med drugimi nekaj proputinskih zanesenjakov v Sloveniji. Ljudi, ki notorično sovražijo ZDA, obenem pa očitno ne razumejo, da Slovenci po mnenju Vladimirja Vladimiroviča sodimo v kategorijo ahistoričnih narodov in umetnih državnih tvorb. In kot takšni smo, kot kaže, dobri kandidati za tankovski poligon.
V Evropi očitno nastopa obdobje restavracije, v mednarodnih odnosih pa era učbenikov psihologije in priročnikov psihiatrije. Zbogom, Vladimir Vladimirovič. Še se bova videla, tako hitro vendarle ne odneham, pozdravljala pa se pač ne bova več.
Andrej Stopar, dopisnik RTV iz Rusije (2005-13), avtor knjige Pax Putina
Za zmeraj bo ostalo zapisano v zgodovino, da je bilo prvo srečanje dveh novopečenih predsednikov največjih svetovnih velesil, Putina in ameriškega predsednika Georgea W. Busha, pozno spomladi 2001 v Sloveniji. "Pogledal sem ga v oči. Videl sem, da je zelo neposreden in zaupanja vreden, in imela sva zelo dober pogovor. Videl sem ga v dušo. Je mož, ki je globoko predan najboljšim interesom svoje države, in zelo všeč mi je bil odkrit pogovor. To je začetek zelo konstruktivnega odnosa," je tedaj dejal Bush. Zveni naivno? Zagotovo. Bush, sin nekdanjega ameriškega predsednika in senator, je padel na Putinov šarm. Ki je precej relativna kategorija; mož, rojen leta 1952 v nekdanjem Leningradu, sedanjem Sankt Peterburgu, je predvsem preračunljiv. Kako se mu bo izšla sedanja računica z napadom na Ukrajino in silnimi sankcijami Zahoda, še ni jasno, a doslej je Putin iz vseh svojih konfliktov izšel kot zmagovalec. Predprejšnji predsednik ZDA Barack Obama je bil manj prizanesljiv. "Medtem ko sta si najini delegaciji izmenjevali vljudnostne fraze, sem v njegovih gibih opazil sproščenost in v njegovem glasu vajeno ravnodušnost, ki sta nakazovali nekoga, ki je vajen biti obkrožen s podrejenimi in prosilci. Nekoga, ki se je navadil moči," je zapisal v svoji knjigi.
Vrnitev na svetovni zemljevid
Najprej je, pa če je to komu všeč ali ne, Putin Rusijo spet postavil na svetovni zemljevid. Doma se je obdal s ponižnim krogom oligarhov, po naše tajkunov, ki so si prilast(nin)ili velikanski del ruskih energetskih bogastev, bank in industrije. Potem je utrjeval svoj vpliv in pričel zatirati drugače misleče, celotno opozicijo. V prvem desetletju svojega vladanja se - izvzemši vojno v Čečeniji, ruski republiki z večinsko muslimanskim prebivalstvom - v oborožene konflikte ni spuščal. Toda ko so čečenski teroristi zavzeli gledališče v Moskvi oktobra 2002 ali osnovno šolo v Beslanu na prvi šolski dan leta 2004, je pokazal, da ne pozna milosti. Ruski specialci so obakrat posredovali, v Moskvi so s še zdaj neznanim plinom zastrupili celo gledališko dvorano, pri čemer je umrlo vseh 40 napadalcev in napadalk pa še 133 civilistov povrh. V Beslanu se je števec smrti ustavil pri številki 333; poleg napadalcev, ki jih je bilo 31, je bila večina umrlih otrok.
Iz vseh konfliktov doslej je izšel kot zmagovalec
Podobno brezobzirno ravna tudi, če gre za vojno v soseščini, na primer v Gruziji ali med Armenijo in Azerbajdžanom, pa tudi daleč od ruskih meja. Dokler se Rusija leta 2014 ni vmešala v vojno v Siriji, je bil tamkajšnji predsednik Bašar al Asad na robu poraza. Danes? Uporniki, ki jih je tri leta prej ponesla arabska pomlad, potem pa so se mnogi radikalizirali v terorističnih mrežah Al Kaida in Islamska država, so stisnjeni ob sirsko-turško mejo v pokrajini Idlib. Ruska letala tam skoraj vsakodnevno mečejo bombe, Putin pa je od Asada dobil neomejeno koncesijo za uporabo vojaških oporišč. Edinih, ki jih ima Rusija ob Sredozemskem morju.
Ne bodi nasprotnik ali pa se ti slabo piše
Biti nasprotnik ruskih oblasti je še bolj nevarno. To so na svoji koži izkusili številni, mnogi niso preživeli. Aleksandra Litvinenka, nekdanjega agenta KGB in kasnejše FSB, tako rekoč Putinovega stanovskega kolega, so leta 2008 zastrupili z radioaktivnim polonijem-210 v londonskem hotelu. V britanski prestolnici, ki je v tem tisočletju postala pribežališče ruskih oporečnikov vseh vrst, so na nepojasnjen način umrli mnogi. Deset let po Litvinenku je bil na vrsti še en nekdanji KGB-jevec, dvojni vohun Sergej Skripal. A likvidacija z bojnim strupom novičok ni uspela, preživela sta tako bivši agent kot njegova hči Julija.
Doma, v Rusiji, mnogi niso imel te sreče. Leta 2015 so na mestu blizu Kremlja ustrelili najvidnejšega opozicijskega politika Borisa Nemcova. Za umor so kasneje obsodili peterico Čečenov. Že prej, leta 2008, je pod streli padla novinarka Ana Politkovska. Spet so bili krivi Čečeni. In zdaj, kot da vsega še ni bilo dovolj, mineva leto dni, odkar so v Rusiji aretirali in zaprli glavnega kritika oblasti Alekseja Navalnega. Ki so ga avgusta 2020 skušali zastrupiti z novičokom.
Toda Putina se vse to očitno ne dotakne. Zahod je zaradi ruske aneksije ukrajinskega polotoka Krim leta 2014 uvedel sankcije. Zdi se, kot da jih ni bilo. Še ene sankcije so priletele zaradi zastrupitve vohuna Skripala. Komaj se opazijo. Zdaj, ko je Rusija napadla Ukrajino, je bil uveden največji paket ukrepov doslej. Na učinek bo treba še počakati. Morda je tisto, kar je vladarja iz Kremlja najbolj zabolelo, začasna ukinitev projekta Severni tok 2, plinovoda, s katerim bi si Rusi energetsko še bolj pokorili Evropo. A tudi tu je imel Putin scenarij dve: nov ogromen plinovod proti Kitajski. Ki ji je, tako kot Rusiji, prav malo mar za človekove pravice.
Putina, ki se mu obeta praktično dosmrtni mandat, Rusija je namreč z referendumom spremenila ustavo in leta 2024 se bo lahko potegoval še za naslednjih dvakrat šest let na čelu države, vse skupaj ne gane. Kot buldožer rine po svoji poti in, četudi to vztrajno zanika, obnavlja nekdanjo veličino Sovjetske zveze. Z orožjem, denarjem, politični pritiski ... Saj je vseeno.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
