Pošast terorizma

Vojislav Bercko Vojislav Bercko
03.09.2020 03:31

Sojenje vpletenim v teroristični napad na novinarje francoskega satiričnega tednika Charlie Hebdo je obudilo boleče spomine na leti 2015 in 2016, ko je vsa Evropa trepetala pred udari islamističnih skrajnežev. Tistega januarja 2015., ko je udarilo v Parizu, nihče ni mislil, da bodo napadi dobili takšne vseevropske razsežnosti, niti obveščevalne službe ne. Pa so se kar vrstili: Pariz še drugič, Bruselj, Nica, Berlin ... Mrtve smo šteli v stotinah.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
EPA


Zdaj smo na pošast terorizma skoraj pozabili. Kot na nevarnost pandemije novega koronavirusa. Ostaja nekje v podzavesti, navadili smo se živeti tako z virusom kot s terorjem. Toda to, da zadnjih nekaj let ni bilo večjih terorističnih napadov, še ne pomeni, da je pandemija terorizma ustavljena. Ni. Razlogi zanj ostajajo. Združene države Amerike in druge velesile še vedno nekaznovano lomastijo po svetu, neenakost postaja vse večja, levi in desni ekstremisti so vse močnejši. Glavnih islamističnih terorističnih organizacij ni več, verjetno pa kje že nastajajo nove. Al Kaida je ugasnila s smrtjo Osame bin Ladna leta 2011, Islamska država s samomorom preganjanega kalifa Abuja Bakra al Bagdadija oktobra lani, toda nekje po svetu že hodijo novi bin ladni in al bagdadiji. In čakajo, da napoči njihov čas.
Toda islamski terorizem je dobil svoje ogledalo. Skupaj z begunskim valom v letih 2015 in 2016 je v Evropi povzročil vzpon skrajnih desničarskih strank in oblikovanje desnih vlad, ki bi jim le stežka še rekli desnosredinske. Tarče rasne in verske nestrpnosti so postali muslimani in judi, pa če si to v Evropi priznamo ali ne. Kar so bile v sedemdesetih in osemdesetih letih skrajno levičarske organizacije v Nemčiji, Italiji in drugod, je danes skrajna, fašistična desnica povsod po svetu. Novozelandsko sodišče je pred dnevi prestopilo pomemben mejnik, ko je ob obsodbi Avstralca Brentona Taranta, ki je v Christchurchu v dveh mošejah ubil 52 muslimanov, zločin označilo kot teroristični. Dotlej je po svetu veljalo, da so teroristi le muslimani, ostali, zlasti belci, pa moteni posamezniki. Niti Anders Behring Breivik, ki je julija leta 2011 na norveškem otoku Utoya in v Oslu ubil 77 ljudi, večinoma mladih v kampu socialistične Lige delavske mladine, ni bil označen za terorista. Bil je pač "le" desničarski skrajnež.
Sprijazniti se bomo morali z dvojim: terorizem še zdaleč ni preteklost in tudi nima samo skrajnega islamskega predznaka. Ko bomo sprejeli dejstvo, da so teroristi tudi tisti, ki ubijajo v imenu - recimo temu tako - arijskih načel izpred skoraj stoletja, kar je privedlo do druge svetovne vojne, se bomo lahko soočili s terorizmom vseh oblik. To bo velik izziv za celotno družbo, še posebej pa za evropske policije in obveščevalne službe, ki so doslej teroriste iskale le med muslimani.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.