Predstavljala sem si velikansko svetlečo votlino v obliki jajca, z neskončnimi skrivnimi rovi, ki vodijo pogumne izbrance v to kamnito dvorano. Edini vhod v jamo kot neprebojni ščit čuvajo partizani. Preko skrivnega vhoda pa pada čudovit rečni slap. In, seveda, domišljija me je učila, da je po skrivnostnem, a gromkem rojstvu nove Jugoslavije, ki se je izvalila iz tistega "jajca", dobilo potem po drugi svetovni vojni ime tudi tamkajšnje bosansko mestece Jajce. Jajce z velikim J je torej prišlo šele po jajcu z malim j; v moji domišljiji.
Nekaj desetletij po tistih osnovnošolskih fantazijah smo s prijatelji šli na road trip po Bosni. Vroči poletni dnevi. Krasni razgledi ob kanjonu reke Vrbas. Trdnjava v Travniku. In nato, ob poti proti Sarajevu in Mostarju, seveda še postanek v Jajcu. Mestece z nič kaj impozantnim srednjeveškim jedrom. Tržnica. Kavica. Nato pa trenutek resnice: odidemo na mesto slavnega zasedanja Avnoja (Antifašističko vijeće narodnog oslobođenja Jugoslavije). Seveda sem se zavedala, da je bila moja otroška domišljija verjetno malo pretirana, a razočaranje oziroma presenečenje nad resničnim prostorom takratnega zasedanja me je prikovalo.
Joj, kakšna trda prizemljitev. Še danes se težko sprijaznim s tem, da se je tisto slavno zasedanje, veliko rojstvo, veliko "valjenje iz jajca", zgodilo v dolgočasni preprosti dvorani, ki po velikosti in videzu spominja na povprečen vaški kulturni dom v majhni slovenski občini. Parket, leseni stoli in mize, lesen odrček, rdeče zavese, žalostna dnevna svetloba. Samo brez tapisona na stenah. Kje so skrivni rovi? Kje slap nad vhodom? Kje je impozantna skrivnostna kamnita votlina? Kje so superjunaki? No, verjetno so borci proti fašizmu takrat bili res junaki, čeprav je bil njihov Kripton nekako dolgočasen. Konec koncev, a bi današnji poslanci in vladniki imeli jajca potovati v Jajce?
Kakorkoli, ostaja pa nekaj magičnega na tem, da je Jajce prav "Jajce", torej "jajce". A ni to prav neverjetna reč? Moja prijateljica reče, da je jajce zagotovo ena najbolj fascinantnih reči v kuhinji! Tako krhka reč, pa nosi začetek življenja; njena notranjost tako raznolika, dva dela, ki se zdita kot noč in dan, ki se pri visoki temperaturi spreminjata v tako različne oblike in okuse. Ki se tudi lepo mešata. Ki lepita vse možne sestavine pri kuhanju, tako da torte ne razpadejo, da se nadevi ne razlezejo, da se cvrtje sprime. Začetek življenja. In lepilo sveta.
In tudi prav jajce je simbol tistega večnega filozofskega in gostilniškega vprašanja: Kaj je bilo prej, kura ali jajce? Dobesedno vzeto je to vprašanje sicer sofizem, sprevrnjeno vprašanje, ki v teoriji evolucije nima smiselnega mesta, a je vseeno intriganten simbol spraševanja o počelih, vzrokih in smotrih. Jajce je nosilec začetka življenja, ki samo v sebi nosi svoj izvor in svoje nadaljevanje. Trenutek rojstva je tudi že nosilec umiranja, začetek smrti. Tako kot je tisto zasedanje v Jajcu že takrat v sebi poleg valitve nove države nosilo tudi kal njenega konca.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
