Uroš Gramc
Imeli smo - in še imamo - Križaja in Strela, tudi Franko delno sodi v to vrsto, toda zdi se, da Jugoslavija v alpskem smučanju dobiva mojstra, kakršnega še ni bilo.
Tako se je z naslovom "Rok!" 23. decembra 1985 na prvi strani Večera glasila najava reportaže iz Kranjske Gore, kjer je Rok Petrovič v slalomu za svetovni pokal dosegel prvo zmago v karieri pred domačim občinstvom. In to, potem ko je Šved Jonas Nilsson skorajda brez napak opravil s progo.
"Težko bo, grozno težko. Skoraj ne verjamem, da bo Roku uspelo, strašno je šel Šved," si je v ciljni areni grizel ustnice direktor naših alpincev Tone Vogrinec. In nato komentiral še vožnjo novega zvezdnika belega cirkusa: "Rok je prehiter! Prehiter je! Ne bo zvozil!" Nato pa se je Mariborčan le pridružil kričanju kar 30 tisoč gledalcev v izteku proge v Podkorenu.
Pri tečnih vprašanjih se je posmehnil
Šele 19-letni Ljubljančan ni podlegel evforiji. "Kot ponavadi je govoril: počasi, premišljeno, se pri tečnih vprašanjih posmehnil in se sploh obnašal, kot da se ne bi bilo zgodilo nič nenavadnega," je zapisal naš poročevalec Mirko Lorenci. "Obe vožnji sta enako pomembni in o Nilssonovem času sploh nisem razmišljal. Sem pa res imel na drugi progi v začetku nekaj problemov, potem mi je šlo zelo dobro," najstnika trema ni zdelala. Slovensko veselico na Gorenjskem je napovedal s predhodnim slavje v Sestrieru. In v tem tempu je nadaljeval, v sezoni 1985/86 še trikrat zmagal in kot prvi Slovenec dvignil mali kristalni globus. In to s popolnim izkupičkom, le pet tekem se je upoštevalo, tudi druga, tretja mesta so se brisala!
Če je Rok prismučal v cilj, je ponavadi zmagal.
Rok Petrovič je bil smučar, ki je živel pred časom. Bil je inovator, perfekcionist, utemeljitelj nove tehnike na pregibnih količkih, učitelj, ki so ga drugi posnemali. Pa tudi mnogo več, športnik v širšem pomenu besede, odličen potapljač, raziskovalec tehnik sproščanja in duhovnega sveta, zaradi česar je večkrat obiskal Indijo, podiplomski študent na ljubljanski fakulteti za šport, katerega življenje je 16. septembra 1993 ugasnilo tik pred zagovorom magistrske naloge. Pri 27 letih in mnogo prezgodaj. Globoko pod morsko gladino v bližini Vele Luke na Korčuli - od koder je izhajal njegov oče in univerzitetni profesor Krešimir in kjer so imeli družinsko hišo - pri podvodnem fotografiranju, njegovi drugi veliki ljubezni.
Pionirček med prvokategorniki
"Ker je kot prvi obvladal smučanje prek pregibnih kolov, je bil v veliki prednosti pred svetovno konkurenco, pred Stenmarkom, Križajem in drugimi, ki so celo kariero vozili okrog nepregibnih. Kar celo leto je trajalo, da so se prilagodili na ta način, ki ga je Rok začel trenirati v mlajših kategorijah," se danes spomni Tone Vogrinec: "Ampak to seveda ni dovolj za zmage v svetovnem pokalu. Moral si biti fizično, psihično, smučarsko pripravljen."
Petrovič je že kot otrok pokazal izjemen potencial, serijsko je zmagoval, pa tudi nadpovprečno veliko treniral. Začel je v ljubljanskem klubu Novinar in pod budnim očesom očeta Krešimirja, predavatelja na ljubljanski fakulteti za šport. "Imel sem kar nekaj težav, ko me je njegov oče nekega poletnega dne naprosil, ali bi lahko pionirček prišel na trening A-reprezentance, da bi malo videl, kako to je. Dovolil sem mu, ker je bil absolutno najboljši pionir na svetu, zmagoval je na Trofeo Topolino in na drugih velikih tekmah. Slutil sem, da je material, ki nam bo prinesel lepe rezultate. S tem treningom je naredil preskok dveh, treh kategorij in dobil priložnost z A-reprezentanco. Malo so me postrani gledali, kaj dela ta mulc z nami, poleg tega je še foter vsem solil pamet. Ampak očitno je odločitev, ki je pri nekaterih povzročila malo zamere, prinesla rezultate, na katere smo bili vsi ponosni in smo se skupaj veselili. Bila je pravilna," je povedal nekdanji prvi mož slovenske smučarije.
Ne za kavo, ure in ure z očetom
Je pa naš smučarski virtuoz tudi kasneje ostal zvest samemu sebi. "Bil je del reprezentance, toda nikoli se ni vključil v ekipo, niti v kakšne neumnosti, zafrkancijo. Bil je samotar, ni pa bil problematičen. Fantje so se dobivali v prostem času, hodili na kavo, Rok ni čutil te potrebe. V primerjavi z ostalimi je imel za sabo očeta, s katerim sta ure in ure gledala videoposnetke ter se seznanjala s smučarsko tehniko. Takrat je bilo individualnega dela malo, mogoče premalo," je tudi na ta vidik, ki ga je "uveljavljal" Petrovič, opozoril Vogrinec.
Žal pa so intenzivni treningi in veliki uspehi že v rani mladosti najbrž prispevali tudi k temu, da je "prevelik boem za tako resen posel, kot je alpsko smučanje", kot se je sam opisal ob slovesu pri zgodnjih 22 letih, kmalu zapustil beli cirkus in izzive začel iskati drugje. Vogrinec meni, da se ne bi več vrnil, a bi do danes vseeno veliko prispeval. Pa ne le smučanju. "Ne bi bil v smučariji, bil bi doktor kineziologije, sociologije, psihologije, kaj jaz vem česa vse. Bil bi znanstvenik na področju športa. Po mojem se ne bi direktno ukvarjal s smučarijo, ampak s športom kot takim, šel bi v tujino ..." Kam vse in kaj bi počel, žal ne bomo nikoli vedeli.
