Morje, sinonim za večno hrepenenje. Kaj je krivo, da je tako? Da celo leto razmišljamo o tem, kam bomo šli na morje tistih sedem dni, ki si jih bomo vzeli samo zase? Res smo smešna vrsta, da 98 odstotkov časa načrtujemo tista dva odstotka časa, ki nam bosta vlila moči in volje za naprej. Morda pa smo preprosto le smešna, nerealistična nacija s skrivljenim genskim zapisom. Da ne bo pomote, tudi sama sem eden izmed teh morskih fatalistov. Mogoče stojim celo v prvih vrstah. Toda zakaj je tako? Kje so začetki te kolektivne obsedenosti? Je tudi za to kriv mogočni gospod Tito, ki je dopustovanje na morju napravil dosegljivo vsem?
Velikokrat nas primerjam s sosednjo gorsko državo. Kljub temu da na morju srečamo veliko avstrijskih turistov, bi bili presenečeni, kakšno je njihovo splošno mnenje o morju. Zakaj bi šli na morje, ko pa imajo pred nosom najlepša jezera na svetu, gore in boljše pivo? Morskega fatalizma preprosto ne poznajo. Sprijaznili so se s tem, kar imajo. Mi se pač ne moremo sprijazniti s tem, kar imamo. Očitno smo kmečki fatalizem naših prednikov morali z nečim nadomestiti, vsak pač po svoje. Toda fatalizem je verovanje v neizbežnost usode, vdajanje v usodo. Kako se bo končalo za nas, če bomo vsi po vrsti fatalisti? Po tem scenariju bi sprejeli prav vse, kar bi nas doletelo, ker je takšna pač naša usoda? Zagotovo si Narava tega ni zamislila za naš genski zapis, saj bi to pomenilo konec vrste. "O, poglej, name pada drevo - ah, že mora tako biti … Bum, tresk, ratata!" Ampak pustimo to, ne bom vam pridigala na to spokojno nedeljo. Razumem … Lepa je predstava o tem, da bo že nekdo poskrbel za nas. A vedno znova ta med postane grenak, ko ugotoviš, da si sprememba lahko le ti sam. Problemi ne bodo izgini sami od sebe, ker si končno lahko skočil s pomola, v neskončno modrino lahkotnosti, z vsakim zamahom dlje od tukaj in zdaj. Žal je ta "tukaj in zdaj" vse, kar imamo. Tega seveda nočemo in ne želimo razumeti, ker nam je pač lažje tako. Bodimo iskreni, kljub vsemu, kar se nam trenutno dogaja, smo še vedno privilegiranci, razvajenci … Naša življenja skorajda ne obrodijo smisla, če nimamo novega avta, nove sedežne in instagramovskega dopusta.
Tako smo otopeli v svoji udobnosti, da surovo krutost in bridko nepravičnost tega sveta občutimo šele, ko se morje črnine vije do groba premladega človeka, ki si ga imel rad in ki je zapustil ta svet mnogo prezgodaj, še preden je sploh pričel zares živeti. V duši te postane sram, ko si morje vzame na milijone nedolžnih duš, hrepenečih po dostojnem življenju na bolj privilegirani celini, tiste, ki so se za las uspeli rešiti, pa namesto dobrodošlice pričakajo bedni begunski centri, kjer živijo vse prej kot dostojno življenje in kjer večina ne dočaka niti razrešitve statusa. Apatridi, ljudje brez domovine in državljanstva. Konec leta 2019 jih je UNHCR registriral 79,5 milijona, ena tretjina so otroci. Mi pa se bašemo na kavču pred teveji. Posebna preživetvena strategija je ta "ah, že mora tako biti". Še en skok s pomola, v neskončno modrino lahkotnosti. Reset z morsko vodo. V teh svetih sedmih dneh se bomo očistili vseh grehov in razkužili glavo. Natrij, magnezij, kalcij, kalij, silicij, brom, jod, mangan, železo, fluor, srebro in zlato. Amen! Počasi vstopajo v telo … Morska voda menda zelo zdravilno vpliva na težave z revmo, artritisom in na bolečine v mišicah. Blaži vse vrste bolečin in pomaga zmanjševati vnetja, pospešuje delovanje razstrupljevalnih organov. Mislite, da zrahlja tudi zategle možgane? Tako bi bil brezskrben skok v morje več kot upravičen.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
