Amarilis, največja zimska zvezda

Vitezova zvezda ima dejansko največji cvet med vsemi zimskimi lepoticami, saj božične zvezde svoja drobna socvetja pravzaprav krasijo le z razkošnimi ovršnimi listi, ki samo dajejo videz velikega cveta - vitezova torej zmaga po velikosti! Pogosto ji rečemo kar amarilis, po znanstvenem imenu, ki se je sicer spremenilo v Hippeastrum. Je čudovita rastlina z zelo veliko čebulico, ki izvira iz Južne Amerike. Amarilis ima velike enobarvne ali pisane cvetove, ki se odpirajo na visokem golem steblu. Cveti pozimi ali spomladi, odvisno od časa sajenja čebulic. Uporabljamo ga predvsem kot siljeno čebulnico za krašenje naših domov v zimskem času.

Kako veliko čebulico?

Za vzgojo amarilisa potrebujete čebulico, ki je čvrsta, zdrava in brez znakov plesni ali gnilobe. Velikost čebulice vpliva na velikost in pa število cvetov, ki jih bo rastlina razvila. Na splošno velja, da večja kot je čebulica, boljša je. Priporočljivo je, da izberete čebulico, ki ima premer vsaj deset centimetrov, saj bo tako zagotovljeno, da bo rastlina cvetela v istem letu, ko jo boste posadili. Če kupite manjšo čebulico, boste morali počakati vsaj eno leto, preden bo amarilis zacvetel.

Kako in kdaj posadimo?

Gojenje amarilisa ni težko, če upoštevamo nekaj nasvetov. Čebulice amarilisa lahko kupimo od jeseni naprej in jih posadimo v primerno velik lonec z dobro odcednim substratom. Približno polovica čebulice naj bo nad zemljo. Če želimo, da nam amarilis zacveti pozimi, ga moramo posaditi oktobra ali novembra, če pa želimo cvetove spomladi, pa januarja ali februarja. Po sajenju čebulico pokrijemo z drugim loncem ali papirnatim stožcem in jo postavimo na toplo in temno mesto, dokler ne požene cvetnega stebla. Ko je steblo visoko osem centimetrov, ga začnemo privajati na svetlobo, ko je visoko deset centimetrov, pa ga postavimo na sončno okensko polico.

Zalivanje in gnojenje

Amarilis zalivamo zmerno, ko je zemlja suha na otip, pri tem pa pazimo, da ne močimo čebulice. Ko se pojavijo cvetni popki, lahko rastlino gnojimo s tekočim gnojilom za cvetoče rastline enkrat na dva tedna. Amarilis cveti od šest do osem tednov, nato pa se začnejo listi sušiti.

Če želimo, da nam amarilis ponovno zacveti naslednje leto, moramo poskrbeti za njegovo počitek. Ko se listi posušijo, odrežemo steblo in pustimo čebulico v loncu. Zalivamo zelo malo, le toliko, da rastlina ne oveni. Čebulico lahko pustimo v loncu ali pa jo vzamemo ven in shranimo v papirnati vrečki na hladnem in suhem mestu. Poleti lahko amarilis presadimo v večji lonec ali pa ga postavimo na vrt. Amarilis potrebuje veliko sonca in toplote, da lahko nabere dovolj hranil za naslednje cvetenje. Jeseni ga spet prestavimo v hišo in ponovimo postopek sajenja in cvetenja.

Kaj gre lahko narobe?

Če ne upoštevamo zgornjih navodil, se lahko zgodi, da čebulica požene liste pred cvetovi in potem imamo navadno precej opravka z dolgimi listi in ne vemo, kam bi jih usmerili, sploh je nerodno, če se ti lomijo, prepognejo … Bolezni niso prav pogoste, se pa lahko pojavi katera od naštetih. Mozaični virus povzroča rumene ali zelene lise na listih in cvetovih amarilisa. Virus se prenaša z žuželkami, kot so listne uši, ali z okuženimi orodji. Zdravljenja ni, zato je treba okužene rastline uničiti, da se prepreči širjenje bolezni. Rja je glivična bolezen, ki povzroča rjave ali črne pege na listih, steblih in čebulicah amarilisa. Gliva se razvija v vlažnih in toplih pogojih. Zdravljenje je možno z odstranjevanjem okuženih delov rastline in uporabo fungicidov. Gnitje čebulic povzroča predvsem bakterijska bolezen, ki povzroča mehčanje in razpadanje čebulic amarilisa. Bakterije vstopijo v čebulico skozi rane ali poškodbe, ki nastanejo med sajenjem, presajanjem ali zalivanjem.