Armenske solze še kar ne nehajo teči

Tukaj je preveč konfliktov, vojne. Želim si v Rusijo ..., svoje mnenje deli devetletnik, medtem ko naju s prijateljico, ki že dve leti živi in dela v Armeniji, njegov oče pelje do najine naslednje destinacije. "Učim se ruščine," nadaljuje in ostro zavrne, ko mu poveva, da jih kaže le šest, s "skoraj jih bom štel deset". Ob tem se zamislim o paradoksu današnjih dni. V času, ko smo pri nas protestirali proti ukrepom, ki so narekovali ostati doma in povezniti masko čez usta in nos, so v neposredni bližini Evropske unije potekali spregledani spopadi Armenije in Azerbajdžana za Gorski Karabah. Naši najstniki so bili primorani nadaljevati šolanje na daljavo, ob čemer smo pridigali o izgubljenem otroštvu, v Armeniji pa je istočasno kar 5000 ljudi izgubilo življenje, med njimi večina prav najstnikov, kar 60 tisoč pa jih je v tem času pridobilo status begunca. Medtem ko smo v Sloveniji na družbenih omrežjih ukrepe, povezane s covidom-19, enačili z genocidom, pa genocid, ki se je zgodil v Armeniji pred več kot sto leti in zaradi katerega je življenje izgubilo več kot milijon in pol ljudi, še danes ni mednarodno priznan.

Bolečine ni in ni konec

Čeprav s prijateljico uživava v slastni hrani in pohodnih aktivnostih, pri katerih ne srečava niti enega samega pohodnika, je bolečina naroda neizogibna na vsakem koraku. Začutiš jo, ko je devetletnik prisiljen razmišljati odraslo. Ponovno zbode v muzeju konjaka, kjer poln sod čaka na odprtje ob končni sklenitvi miru, medtem ko srčni vodički polzijo solze ob spominu na vojake, ki so v konfliktu padli pretekli teden. Oči napolnijo solze, ko nekdanji vojak, danes begunec brez očesa, a z veliko sreče, saj je eden izmed treh preživelih od dvajsetih z njegove fronte, razlaga o izgubi očeta v vojni in o nuji, da za sabo pusti svoje življenje in se skupaj s tremi otroki preseli na sever Armenije, kjer poprime za vsako delo. Na še vedno krizno stanje opozarja tudi pokopališče, na katero pripeljejo padle vojake, kjer zagledaš obraze borcev, ki niso dočakali niti 20 let. In bolečine naroda ni konec niti ob pogledu v daljavo, kjer na genocid izpred več kot sto let opozarja slavno gorovje Ararat, za krščanstvo izjemnega pomena, ki danes pripada Turčiji.

Kljub težkim okoliščinam pa v Armeniji nikoli ne občutim nevarnosti in se ne oklepam telefona v strahu, da bi ga kdo ob prvi priložnosti ukradel. Medtem ko s prijateljico iščeva pravo pot do svoje destinacije, vozniki avtomobilov ustavljajo, da preverijo, ali potrebujeva pomoč. Armenci svoje storitve zaračunajo po cenah, ki ne letijo v nebo in veljajo le za turiste. Čeprav ne govorimo istega jezika, se nasmejimo, in čeprav pogosto stvari ne funkcionirajo, uživam v kaosu. Še dva dni kasneje se s prijateljico na glas nasmejiva, ker se med hojo po nacionalnem parku Dilijan izgubiva, čeprav je menda "vse zelo dobro označeno, razen takrat, ko ni".

Prav tako, ko se spomniva, kako se kar naenkrat znajdem 300 metrov nad tlemi na ziplinu, ker izpustimo testno progo, in ko tarnam, da me je strah, vodnik zamahne z roko in reče "normalno", medtem pa me z roko porine v spust. Navdušim se nad neredom, ko vse skupaj nekako še zmeraj deluje, nad temperamentno vožnjo, pri kateri odpiramo okna, da kritiziramo cestne prekrške drug drugega. Na cestah nas ne ustavijo le zastoji zaradi gneče, ampak tudi krave, ki se brezskrbno pasejo, in luknje v cestah, zaradi katerih so avtomobili tako potolčeni, da dvomiš, da se z njimi še lahko odpraviš na pot.

Lepota Armenije in Armenk

Navdušita me neformalnost in pragmatičnost prebivalstva in lepota Armenk. Tamkajšnje ženske zelo skrbijo za svoj videz. Zase si vzamejo čas. Niti v prestolnici niti v vaseh ne opazim deklet brez urejenih in barvitih nohtov, izjema ni niti moja armenska prijateljica, ki se z zapeljivim pogledom nasmehne in reče: "Zelena barva narave in gorovje? Spravlja me v obup." In se nasmeji, saj kot tipična predstavnica svojega naroda ni ljubiteljica pohodništva in preživljanja časa v naravi. Devet kilometrov dolgemu pohodu z vzponi v hribovja ob kanjonu v regiji Lori, na katerega sva se podali, se čudi tudi devetletnik. Ogorčeno naju pogleda in z visokim tonom vpraša: "Čemu?"

Država z več kot 4000 samostani, država granatnega jabolka, marelic in konjaka, država roza prestolnice in po drugi strani država z bolečo zgodovino te ne pusti ravnodušnega. Napetosti, ki so prisotne tako na meji s Turčijo kot z Azerbajdžanom, odsevajo v družbenem življenju trimilijonskega armenskega naroda. Narod, ki je zaradi genocida izgubil Ararat, na katerem naj bi bila pristala biblijska Noetova barka, je danes del islamske Turčije, ki genocida nikoli ni priznala.

Genocid, ki je bil inspiracija tudi Hitlerju in ki so ga šele s predsednikom Bidnom priznale ZDA ter o katerem EU ne govori. Množičen pokol, pri katerem so bile uporabljene najbolj primitivne oblike mučenja zaradi pomanjkanja orožja, ki bi naenkrat pobilo množice. To je narod, ki je leta 2020 v vojni z Azerbajdžanom izgubil še gorovje Gorski Karabah, za katerega napetosti in neuspešna pogajanja vladajo že četrt stoletja. In ko s strmine samostana Korb Virah zreš v Ararat, pred katerim ograja označuje pričetek ozemlja Turčije, ob prvi sapi vetra pri žgočih 35 stopinjah zapreš oči in stiskaš pesti, da bo Armenija končno odprla sod konjaka za proslavitev miru.