Bila je novo odkritje, ne predraga destinacija z ravno prav doživetji za podaljšan konec tedna in obilico možnosti za izlete bodisi v Alpe, bodisi k Jadranu, bodisi na Štajersko in tudi v Prekmurje. Da, Ljubljana se je v zadnjem poldrugem desetletju turistično izjemno hitro razvijala. Pred epidemijo je že pokala po šivih, po njej pa se vse bolj profilira kot cilj gastronomskih turistov. Čeprav zaradi oblastniških napak v preteklih obdobjih Slovenija ni prav zlahka dosegljiva, pa tisti, ki jo ujamejo na radar, najdejo pot k nam.
Umeščenost Ljubljane v središče Slovenije in na križišče poti je njena velikanska prednost, ki zagotavlja udobje turistom za raziskovanje tako prestolnice kot vse države. Zares nikamor ni daleč, a je treba biti pazljiv, kdaj odriniti na pot, saj so tukajšnje prometnice iz dneva v dan bolj obremenjene.
Načrtni razvoj turizma
Ljubljana je z načrtnim razvojem turizma, ki so mu prilagodili tudi nekatere posege v mestu, postala priljubljena turistična destinacija. Ko so uvedli nizkocenovno povezavo z Londonom, so Ljubljano pogosto vzeli za svojo mladi veseljaki na fantovščinah in dekliščinah, ki so poročali o ljubkem mestu s poceni pivom.
Ljubljanska kulinarična podoba ima dolgo tradicijo, ki jo je dodobra raziskal in popisal etnolog Janez Bogataj. A za sodobno gastronomsko rabo in ponudbo v središču mesta - obrobje in podeželje je živelo v svojem ritmu - je bil prelomen tisti trenutek, ko je Svetozar Raspopović v Knafljevem prehodu v drugi polovici devetdesetih let odprl restavracijo As, sredozemsko postojanko s svežimi okusi in široko ponudbo vina.
As je pokazal, da se da v Ljubljani kreniti na svetovljansko pot, kmalu se je v prestolnico preselil še pionir slovenske visoke kulinarike Janez Bratovž s svojo restavracijo JB. Raspopović je z Ano Roš in Valterjem Kramarjem zagrizel v še en velik projekt desetletje kasneje, ko so družno odprli gostilno Na gradu. Njeno ponudbo so zasnovali kot poklon celotni Sloveniji, z jedmi z vseh vetrov in seveda iz Ljubljane.
Ljubljana ima še vedno zvezdico
V letih iskanja in vse večjega turističnega obiska je prestolnica doživela številne gostinske vzpone in padce. Pred epidemijo je bila prepolna turistov in v poletnih mesecih je bila loterija dobiti prosto mizo. Po prvem zaprtju javnega življenja, pred malo več kot tremi leti, je že v prvi podelitvi michelink tudi Ljubljana dobila svojo: pripeli so jo Jorgu Zupanu iz Ateljeja za vogalom hotela Union. Kasneje jo je ubranil, potem pa vrnil, ker je bil pritisk takšne in drugačne sorte prevelik. Zdaj je nekdanji Atelje bistro Aftr, s svežo, manj konvencionalno a nadvse vznemirljivo ponudbo.
Ljubljana ima še vedno michelinko, saj so jo kasneje dodelili Igorju Jagodicu iz Strelca na Ljubljanskem gradu, a gre razvoj kulinarične ponudbe bolj v bistrojski kot v fine dining smeri. Morda zaradi splošne, manj formalne usmeritve gastronomskega življenja v mestu, deloma pa tudi zaradi tovrstnega povpraševanja in nenazadnje pomanjkanja vrhunsko usposobljenega gostinskega kadra.
Ko je Bine Volčič zaprl Monstero in se preselil na Goričko, je del njegove ekipe odprl Georgie Bistro, sveže presenečenje ljubljanske scene. Ana in Slon je zdaj že dlje od napovedi trajajoči bistrojski projekt Ane Roš in hotela Slon, na Bregu ob Ljubljanici pa deluje Breg, v katerem se pod jedilnik prav tako podpisuje Jorg Zupan. Na drugem obrežju Ljubljanice si je kultni bistrojski status pridobil TaBar, katerega začetnik je bil Peter Patajac s Krasa, zdaj v njem ustvarja Jakob Pintar z ekipo.
Ob bistrojih s kreativnejšo ponudbo je v središču prestolnice tudi niz tematskih lokalov, bodisi svetovnih kuhinj bodisi drugih žanrov. Po mesninah slovi Čompa, tudi novi The Restaurant, omeniti velja še Baltazar in Valvazorja. Za burgerje in pice so Asove podružnice, na svojski način pa tradicijo ljubljanske restavracijske scene v Penu nadaljuje kreativni Mojmir Šiftar.
Vedno boljša vinska ponudba
Postopoma, a nekoliko počasneje, se je v Ljubljani dvigovala tudi ponudba vin. Raspopović je pripeljal številne Primorce, z vinskim barom ob Rotovžu pa so poleti 1999 novo dobo zastavili Kristančičevi iz kleti Movia v Ceglem. Letos je v njem prišlo do pomembne spremembe, saj sta vodenje prevzela Ela Kristančič in Grega Berce. Nekatere restavracije imajo res izčrpne vinske karte, vinotek pa je kar nekaj. Na Bregu je Šuklje z zanimivo, tudi mednarodno vinsko izbiro, veliko vin iz sonaravne predelave imajo v TaBaru, redka vina mikro sonaravnih pridelovalcev pa ponuja David Šinigoj v Štorji v Trubarjevi ulici. Na tržnici je mednarodno usmerjena vinoteka Supernatural naked food & wine, širok izbor slovenskih vin je v Grajski vinoteki na gradu in pri Koželju na Pogačarjevem trgu, istrska vina ponudijo v Altroke na Starem trgu, pravzaprav pa je treba imeti res kar nesrečno roko, da ne bi vstopili v lokal s kar solidno vinsko ponudbo. Komur ponudba vin v središču Ljubljane ne zadošča, se bo odpravil na Šmartinsko, bodisi v legendarno vinoteko Evino ali pa novo pridobitev, veliko vinoteko Drinx v BTC.
Bipolarnost ljubljanske gostinske ponudbe
Uroš Mencinger iz šole okusov Vivi, eden vodilnih poznavalcev slovenske gastronomske scene: "Glede na to, da je Ljubljana odvisna od turizma, se njeno gostinstvo s to 'bipolarnostjo' med turistično množičnostjo in kulinarično kakovostjo dobro spopada. Zadovoljni so tako turisti kot dobrojedci. Ljubljana ni le Ljubljanica, a tudi ob Ljubljanici niso le kulinarične pasti. Zaradi tega se gostilne sicer tudi zapirajo in kakšna se raje odreče michelinki kot pa prometu, a to je dobro, ker je tako vedno kaj novega, hkrati pa preizkušeni, resni, izkušeni in vrhunski vztrajajo ter ostajajo. Slovenija je namreč dovolj majhna, da Ljubljane ne obiskujejo le množični, temveč tudi radovedni turisti, ki čez dan raziskujejo deželo, zvečer pa njeno glavno mesto. Hkrati pa je Ljubljana dovolj velika tako za Ljubljančane kot za Slovence. Ljubljančani imajo dovolj kupne moči, da ne jedo le hitro in čez cesto, temveč potujejo po tujini in domovini, zato doma ne nasedajo kulinarični cenenosti in površnosti, Slovenci pa je nimamo, zato smo lahko veseli, da se vsaj v Ljubljani vedno kaj kulinarično novega dogaja."
