Koroška je peta največja avstrijska zvezna dežela, velika za slabo polovico Slovenije, Korošcev je v Avstriji za četrtino Slovencev, Celovec, glavno mesto, ima nekaj manj prebivalcev kot Maribor. Toda Koroška ni majhna, saj premore toliko razlogov za obisk - med drugim ima kar 1270 jezer, Slovenija 321 -, da je turistično tako obiskana kot Slovenija (13 milijonov turističnih prenočitev letno, Slovenija 14 milijonov pred korono).
Slovenci na avstrijskem Koroškem najraje smučamo, si ogledamo ves svet v celovškem Minimundusu in plavamo v Vrbskem jezeru. Zadnja leta tudi vedno raje kolesarimo ob njihovi Dravi, saj ob naši kolesarska pot še vedno ni dograjena. Kulinarično pa nam je avstrijska Koroška tako malo zanimiva kot slovenska … Čeprav, ker še ni avtoceste do Korošice, Ančke, Škrubija, Lipe, Delaluta, ob njej na avstrijskem Koroškem poznamo vsaj Mochoritscha iz Grebinja (Griffen). Zakaj?
Zato, ker sta na avtocestnem počivališču pomembni hitrost in cena, Mochoritsch pa ponuja res "dobro za pošteno ceno" (njihov slogan), ima slovenske kuharje, vse meso je bio, cvre se sproti, oskrbujejo se z lastne kmetije in pri sosedih, pa še razumeš jih (slovenski jedilni list) in oni tebe. Specialitete: istrska kuhinja. Toda kam, če hočeš več, ker si dobrojedec? Zato smo na avstrijskem Koroškem obiskali (štiri) najboljše in poiskali odgovore na njihov - zakaj (obiskati).
Ob najlepšem koroškem jezeru
Belo jezero v Ziljski dolini je najlepše jezero avstrijske Koroške! A Slovenci ga najmanj poznamo … Morda vas prepriča Postrv, pa čeprav je tudi v Belem jezeru ni več veliko. A zato zna njen chef Hannes Müller zelo dobro kuhati!
Belo jezero je drugi svet! Čeprav je tudi tam turizem, je prijazen. Čeprav je tudi tam (poleti) gneča, je znosna. Čeprav je tudi tam cesta ob jezeru, je le na njegovem manjšem delu. Čeprav se tudi tam kopajo v jezeru, se sončijo na travi, se preoblačijo v lesenih utah in plavajo v turkizno čisti vodi. Čeprav so tudi tam hoteli in penzioni, so častitljivo stari in spoštljivo obnovljeni, vsi leseni, gostoljubni, udobni in domači. Čeprav so tudi tam blizu avtocesta, industrija, onesnaženje in stihija, so za gorami, v drugih dolinah, ob drugih jezerih. Belo jezero je še vedno, namreč, narava!
Zato Hannes Müller v svoji Postrvi ne more kuhati drugače - kot v drugem svetu. Zato, ker lahko kuha le tako, kot tukaj spoštujejo naravo, in le to, kar jim ta narava zato tudi vrača. Zato se počasna (slow food) večerja v njegovi restavraciji za uživanje ne more imenovati drugače kot planine.jezero.kuhinja, saj kuhar, kar tukaj zraste, se pase in drsti, ne more spreminjati, temveč sme le ohranjati.
Zato nič hudega, če te zvonik prezgodaj zbudi. Saj pogledaš na jezero in ribič tam že vleče polno mrežo, saj so krave že na paši in saj te ves dan črpanja energije, naravnih lepot in globokega, mirnega, sproščenega dihanja že nestrpno pričakuje. Zvečer, ko se bodo tiste krave čez jezero polne in zadovoljne odpravile spat, pa bo tvoj aktivni počitek v drugem svetu nagradil še chef, ki ne more drugače, kot da tako dobro kuha.
Zakaj?
Ni čudno, da še niste slišali za Belo jezero, kaj šele za njegovo Postrv. Ta drugi in drugačen svet namreč ni za vsakogar. V njem nisi glavni ti, obiskovalec, izletnik, turist, temveč je glavna in edina narava. Prepusti se ji s spoštovanjem, da ti jo bo chef lahko razkazal v užitek. Zato ne primerjaj, temveč se le uči iskrenosti, prvinskosti, preprostosti, ponižnosti in belojezerskih okusov. Kar zraste, se pase in drsti v Belem jezeru in okrog njega!
Kulinarični dobitek ob Vrbskem jezeru
Najboljša restavracija avstrijske Koroške je v Dolah ob Vrbskem jezeru - gourmet restavracija Huberta Wallnerja. Milijonska investicija v atraktivno restavracijo z razgledno teraso nad jezerom in elegantno jedilnico ob ekskluzivnem hotelu, igrišču za golf in Otoku, ki daje jezeru ime, je kulinarični jackpot Vrbskega jezera, ki se trudi množični turizem zamenjati s prestižnim. Odkar se je iz Žage v Dole preselil chef, ki je dal ime svoji novi Gourmet restavraciji, se zato o chefovi mizi pripoveduje od ust do ust in okoli Vrbskega jezera.
Tako kot je največje koroško jezero že zdavnaj premajhno za množični turizem, je tudi za najboljšega koroškega chefa, ki svojih vrhunskih sestavin ne lovi (le) v jezeru, temveč v celotnem prostoru Alp in Jadrana, saj tudi njegovih gostov ne privablja (le) jackpot iz casina, temveč iz chefovega zvezdniškega menija. Zato pa se je preselil s severne obale na južno, ker se tukaj na teraso njegove gourmet restavracije ne slišita gneča iz kopališča in promet z avtoceste, najbolj prestižna miza pa ni v jedilnici, temveč v kuhinji, v kateri za najbolj avtorsko predstavo Vrbskega jezera, sestavljeno iz nemnožičnih dobrin, preciznosti, podrobnosti, intenzivnosti in natančnosti okusov, skrbi chef Hubert Wallner.
Zakaj?
Ker apero prigrizki chefa Huberta Wallnerja niso za po kopanju, temveč pred večerjo, ima meni v najboljši koroški restavraciji tudi najvišjo ceno, zato ga priporočamo res pravim slovenskim strokovnjakom, da spoznajo: gostinci, kaj jim še manjka doma, in dobrojedci, kaj imajo pred nosom.
Dobri medo iz Šmohorja
V Šmohorju v Ziljski dolini se na glavnem trgu dogaja vse, od rojstva do smrti. Na enem koncu je cerkev, na drugem pa gostilna Bärenwirt, v kateri si ob šanku med domačini naročite koroške kasnudle in dunajski šnicl, v izložbi grajzlarije s popri in solmi pa chefove domače jedi na sodobno-vrhunski način: bučo s karamelo kozjega sira, goveje raviole s paradižnikom in nešpljami, ziljsko srno s fižolom in luleki, postrv s krompirjevim kolačem in špinačo, mirabele s panakoto in sladoledom slane karamele. Nasproti je še Mali medo (Der kleine Bär), v katerem družina Ressi svojim gostom nudi udobno posteljo pod streho, show kuhinjo za posebne družbe in kuharske tečaje ter prodajalno kulinaričnih izdelkov s teraso nad trgom.
Glavni trg v Šmohorju je točno takšen, kot morajo biti srčike takšnih majhnih, simpatičnih, gostoljubnih in lepo ohranjenih podeželskih mest(ec). Na eni strani trga cerkev, na vrhu stopnic, da se ve, kdo je zgoraj, na drugi strani gostilna, v najlepši meščanski hiši osrednjega trga, da se ve, kdo je glavni spodaj. Bärenwirt je velik medo, ker v njem so skupaj domačini, turisti, izletniki in dobrojedci, ki jih je privabil sloves preproste gostilne, ki pa ima vrhunskega chefa, zato ga imajo radi tako lačni, ki vedo, kaj bi radi, a jih potem premami vedno kaj novega, kot zahtevni, ki so prišli iz radovednosti, a potem jih potem premamijo znane vonjave.
Zakaj?
Domačim gostilnam po navadi manjka razgledan chef, ki bi znal stare jedi prilagoditi novim časom in potrebam. Iz njih sicer lepo in znano diši, toda v njih se slej ko prej naveličamo vedno enakih jedi in istih okusov. Vrhunskim restavracijam pa po navadi manjka izkušen chef, ki bi znal svojo razgledano kuharsko brigado z neba spustiti na zemljo. V takšnih restavracijah se sicer čudežno peni in dimi, toda slej ko prej v njih nismo več radovedni, temveč le še lačni. Bärenwirt na glavnem šmohorskem trgu ima razgledanega in izkušenega chefa!
Postrvje doživetje v Tinjah
V Tinjah govorijo poljanščino Celovškega polja, v tamkajšnji gostilni Sicher pa esperanto velikih svetovnih kuhinj. Sicher je tradicionalna vaška gostilna, toda kar ob stari vaški žagi, ki jo je že ded spremenil v postrvji dvor, skuha Michael Sicher, brat Wolfgang pa natoči, je tako razgledano, da se domače, avtohtone, koroške sestavine - pa čeprav je le postrv - spremenijo v doživetje.
Gostilna je na daleč sloveča, a ponuja le postrvi, pa še njih se komaj vidi iz zelenjave … A prav to je Sicherjeva odlika, saj četudi so le jezerske in potočne zlatovščice, toda z najboljšim avstrijskim kaviarjem, so polnjene, poširane, dimljene, zamrznjene, naribane in še čisto majhne tudi fritirane na tako kreativen način, da nikjer ribje kosilo ni tako dobro zaradi - zelenjave! Kajti okrog ribnikov Sicherjevega ribjega raja kali, raste, brsti, zori, cveti in diši več kot dvesto vrst neznanih, pozabljenih, "izumrlih" vrst domače in eksotične zelenjave, zato, čeprav je le postrv, je zagotovo še niste jedli na toliko chefovskih načinov, s takšnimi smelimi idejami, pod vplivom tako različnih kuhinj in slogov. A čeprav je najboljše vse iz postrvi, pustite - Sicher - nekaj prostora še za potočne rake, divje račke in zelenjavne sladice.
Zakaj?
Na jedilnem listu je tudi pri Sicherju stran s pečeno, ocvrto ali na modro kuhano šarenko, z mandlji, kaprami ali česnom, največkrat obrnjena, in v klasiki je postrvji kaviar, ki ga je treh vrst, seveda vseprisoten, toda Sicherjeva posebnost je v tem, da drugi veliki chefi za takšno vrhunskost potrebujejo širne oceane, Michaelu Sicherju pa je dovolj le levi breg reke Drave pred Velikovcem.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
