Leta 1540 so domači gradbeniki oba zahodna vogaIna stolpa zamenjali z okroglima bastionoma ter obnovili obzidje in stolp med mestnim gradom in sedanjo Tyrševo ulico. Okrogla bastija (okrogel mestni stolp) je bila v 19. stoletju v lasti Čeligija. Železna vrata so vodila v podzemske in nadzemske etaže, ki so jih povezovala padna vrata. Sedemdeset stopnic je vodilo v štiri etaže, od katerih je bila prva opečno tlakovana, druga z dvanajstimi okni pa je predstavljala okroglo dvorano z dvajsetimi koraki premera.
1541
Mesto in okolico so opustošile kobilice.
1542
Omenja se izpiralec zlata Peter (goldwascher zu Lendorff), nato znova leta 1562, kar potrjuje, da so si prebivalci Dogoš služili kruh tudi z izpiranjem zlata na Dravi. Njegova hči Uršula se je poročila s Štefanom Krabatom iz bližnje Rogoze in je svojemu očetu v mariborski okolici prodala dva vinograda.
Imenjska cenitev je grajsko pogorišče na Piramidi vrednotila s šeststo goldinarji, dominikalije z 39 imenjskimi funti, vse gospostvo vključno z urbarijalijazumi pa na 280 imenjskih funtov. Gospostvo je štelo 283 podložniških družin, živečih v 23 krajih. Skoraj polovica hiš je bila vrednih le do pet goldinarjev, zato pa je pet najbogatejših podložnikov živelo v hišah, vrednih 30 do 50 goldinarjev.
Kobilice so strašile po Mariboru v letih 1541 in 1543
1543
Mesto in njegovo okolico so opustošile kobilice.
Kako strahotno so Turki prizadeli mariborsko območje, kako hude so bile posledice obleganja še po enajstih letih, povzemamo po pismu meščanov koroškim stanovom, v katerem jih prosijo, naj obubožanemu, razrušenemu, po turškem obleganju popolnoma propadlem mestu pomagajo z denarjem, ne pa s smodnikom in strelivom.
1545
Domenico dell’ Allio je kmalu po prevzemu superintendanture začel načrtovati utrdbena dela tudi za Maribor. Priprave so se začele leta 1548, gradbena dela leta 1549, končana pa so bila 1562. Od vsega začetka jih je vodil Domenicov brat Andrea, ki sta mu pomagala Valentin Treveno in domačin Bernard. Najprej so bastijsko utrdili Koroška vrata, saj so jim predzidali petkotno bastijo, ki je oklepala majhno notranje dvorišče z vijugasto speljano cesto. Bastija je bila opremljena z nadstropnimi strelnimi linami in bočnim paličastim zidcem. Malo kasneje sta nastali obe obvodni utrdbi, zahodna, znana pod imenom Benetke, in vzhodna, imenovana Vodni stolp, z ohranjeno letnico 1555. Prva je bila rombaste, druga petkotne oblike, opasoval jo je značilni paličast zidec. Prva je bila od 17. stoletja etažno dvignjena, druga pa je od konca 18. stoletja pokrita s sedanjo visoko zatrepasto streho. Prvotno sta obe nosili s plitvima strehama pokriti topovski ploščadi. Med letoma 1555 in 1562 je končno nastala glavna mestna, to je severovzhodna bastija, in sicer na mestu spomladi 1557 odstranjenega okroglega stolpa.
Bastija je bila pomaknjena globoko v mestni jarek, da je lahko s svojimi topovi branila vzhodno in severno mestno stranico. Njena krona je ležala okoli osem metrov nad robom jarka, njeno ploščad je obtekal močan paličast zidec, na vencu njenih cin pa je počivala plitva skodlasta streha. Polnjeni zidovi, obloženi z obdelanim lomljencem in na vogalih klesancem, so bili nerazčlenjeni, opremljeni samo z nizkimi, navzven širšimi strelnimi linami. V njeno notranjščino je vodil polkrožno sklenjen portal s posnetim robom, na ploščad pa polžaste stopnice poleg njega.
Sočasno z bastijo je nastala tudi vzhodna ploščad, ki je segala do Ulrikovih vrat. Tudi ta ploščad je bila opremljena s cinami in pokrita s skodlasto streho. V vzhodni zunanji steni ni imela nobenih oken, kvečjemu strelne line, v zahodni dvoriščni (starem mestnem obzidju) pa samo vrata.
