Vinko Kernc
Chevrolet corvair (1959): tehnično, velikostno in oblikovno velik posebnež v svojem času; eden začetnikov ''malih'' ameriških avtomobilov, boksarski motor zadaj in oblika, ki je dobila posnemovalce
V prvem desetletju po drugi svetovni vojni so bile avtomobilske razmere v ZDA povsem drugačne kot v Evropi. Medtem ko so se pri nas rojevali majhni in delno tudi srednje veliki avtomobili, so v ZDA izdelovali le (zelo) velike. Toda zaradi precejšnjega uspeha manjših avtomobilov iz Evrope (začenši s Volkswagnovim hroščem) so pričeli Američani razmišljali tudi o izdelavi vsaj za razred manjših avtomobilov.
Chevrolet corvair (1959-1964)
Pri Chevroletu je ravno tedaj deloval neki Edward Nicholas Cole, izjemno uspešen konstruktor, oče famoznega motorja "small-block" (majhen blok motorja) V8, kasneje pa tudi uspešen poslovnež znotraj podjetja GM. V sredini 50. let se je kot direktor Chevroleta zavzemal za vpeljavo "kompaktnih" avtomobilov in sprva so nameravali izdelati kupe na osnovi originalnega corvetta, a se je vse skupaj odvilo čisto drugače.
Odločili so se za radikalno spremembo zasnove: namesto vodno hlajenega motorja V8 spredaj in pogona zadaj so se odločili za zračno hlajeni, 2,3-litrski (60 kW), boksarski 6-valjnik z veliko deli iz aluminija v zadku. Ni težko uganiti, da so se pri tem zgledovali po evropskih izdelkih. Novi avtomobil bo imel samonosno karoserijo (Američani so jo dokončno opustili šele v poznih 80.) in posamične obese za vsa kolesa, kar je bila tudi velika izjema. Za njegovo obliko je bil odgovoren William L. "Bill" Mitchel oziroma celotni Chevroletov oblikovalski oddelek.
William L. Mitchell (1912-1988)
Bill Mitchell je bil sin prodajalca buickov in je že v zgodnjih letih razvil smisel za risanje avtomobilov. Študiral je tehnologijo in kasneje še umetnost, takoj zatem pa je pričel služiti denar z risanjem avtomobilov – najprej v neki oglaševalski agenciji in nato za nek dirkaški avtomobilski klub, dokler ga ni opazil in rekrutiral šef oblikovalcev pri GM, Harley Earl, in je hitro napredoval. Že pri 24 letih je postal glavni oblikovalec takrat na novo ustanovljenega oblikovalskega oddelka Cadillaca, 18 let kasneje pa direktor oblikovanja pri GM.
V 60. letih je promoviral aerodinamično oblikovane avtomobile, oblikovalcem pa je dal nalogo, naj oblikujejo prihajajoči buick riviera (1963) tako, da bo videz vseboval filozofijo ferrarijev in rolls-royceov. Pod njegovim vodstvom je Larry Shinoda oblikoval ikono corvette stingray. Z mesta šefa oblikovalskega oddelka GM je sestopil leta 1977, na svoj 65. rojstni dan, zadnji ''njegov'' model cadillac seville je na trge prišel leta 1980. Po odhodu iz GM je ustanovil zasebno svetovalno podjetje za design, ki je delovalo do leta 1988. V tem času je med drugim tudi kritiziral videz četrte generacije modela corvette, češ da je ''premehak''. Umrl je leta 1988 zaradi srčnega napada.
Bill Mitchell naj bi bil po mnenju mnogih eden od dvojice najboljših oblikovalcev ameriške avtomobilske industrije, pri čemer naj bi bil drugi njegov nekdanji šef Harley Earl. O Mitchellu pravijo, da je odgovoren za obliko preko 72,5 milijona avtomobilov znamk koncerna GM, oblikovalskemu obdobju 42 let, ko je bil pri GM, pa pravijo obdobje Billa Mitchella.
Bill Mitchell: eden najbolj vplivnih ameriških oblikovalcev avtomobilov, zvest samo enemu podjetju
Leta 1959 je na trg prišel novi model te znamke, skoraj 4,7 metra dolgi chevrolet corvair. Ameriška revija Motor Trend ga je razglasila za avtomobil leta 1960, a se je izkazalo, da je imel kup pomanjkljivosti. Najbolj so grajali njegovo lego na cesti zaradi ponesrečene zadnje preme, a bil je dokaj poceni (4-vratni kupe je stal pod 2000 dolarji) in se je tudi zato na trgu obdržal za takratne ameriške standarde običajno dobo petih let. Toda v naši zgodbi je seveda iztočnica njegova zunanjost.
Zgoraj izbočeno, spodaj vbočeno, vmes pa rob. To je corvair
Na karoseriji izstopa pomembna značilnost: izbuljen rob pod okenskim delom, nad katerim je pločevina izbočena, pod njim pa vbočena. Rob je bil ozaljšan s kromasto letvijo, kar je bil v tistem času običajen okrasek. In prav to je navdušilo avtomobilske oblikovalce v Evropi in celo na Japonskem.
NSU (1961-1973)
Malega, le dobrih 3,4 metra dolgega prinza 4. generacije je zahodnonemška znamka NSU predstavila leta 1961. Prinz 4. Bil je znatno manjši od corvairja, njegov motor je imel le dva valja, a nihče ne oporeka – oblika je močno spominjala na corvairja. Izdelovali so ga sicer le štiri leta, a so vmes, leta 1963, predstavili še večjo, 3,8 metra dolgo različico prinz 1000 s 4-valjnim motorjem, toda oblika je bila spet zasnovana na enaki osnovi. Prinzi 4, 1000, 1200, 1200 C pa niso osvajali le Nemčije in zahodne Evrope, pač pa tudi, denimo, Egipt (kjer so ga licenčno izdelovali in mu nadeli ime ramzes) in seveda Jugoslavijo – izdelovali so ga v tovarni Pretis pri Sarajevu, kjer naj bi bili izdelali okoli 15 tisoč primerkov. Enesuji te oblike so z nemških proizvodnih trakov prihajali vse do leta 1973.
NSU 1200 (1963): nemška oblikovna kopija corvairja, a z oglatimi žarometi. Prvi (prinz 4, 1961) je imel par okroglih.
Fiat, Zastava (1961-1979)
Glede na isto leto predstavitve zagotovo ne gre za pogledovanje k nemškemu NSU – tudi Fiat je namreč istega leta predstavil srednje veliko limuzino (in različico kombi) 1300/1500 s karoserijo, ki je bila močno podobna corvairjevi. Za tiste čase dokaj velik avtomobil (dobre 4 metre dolžine) je poganjal spredaj nameščeni 1,3- ali 1,5-litrski vrstni 4-valjnik (45 oziroma 54 kW); poleg prostornine motorja je šlo tudi za nekaj drobnih karoserijskih sprememb, a nič pretresljivega. Italijani so ga izdelovali do leta 1967, je bil pa ta avtomobil zelo dobro poznan tudi v Jugoslaviji, pod imenom tristač. V Zastavi se je proizvodnja 1300 in 1500 pričela istega leta kot v Italiji, skoraj nespremenjeni 1300 (kombi je imel drugačen zadek!) pa so pri Zastavi izdelovali vse do leta 1979. V tem času so ga pri Zastavi tudi rahlo prenovili, med drugim je dobil tudi sedeže z integriranim (!) vzglavnikom, kolutne zavore tudi zadaj ter večjo moč (54 kW). V Zastavi so jih izdelali okoli 200 tisoč, nekaj zastav 1300 so izdelali celo v Kolumbiji, v Bogoti, fiat 1500 pa so izdelovali tudi v Argentini, kjer je s trakov prišlo dobrih 123 tisoč primerkov.
Fiat 1300/1500 (1961): tudi ko gre za žaromete in za ukrivljenost značilnega roba preko njih je to verna kopija corvairja. Le motor (spredaj) zahteva odprtino za hlajenje.
Hillman (1963-1976)
Hillman je stara avtomobilska znamka, ki je samostojnost izgubila že leta 1931, potem pa se je lastništvo pogosto spreminjalo; v 70. letih je bil lastnik Chrysler, od njega jo je kupil Peugeot in danes je ta mrtva znamka v lastništvu koncerna PSA oziroma Stellantis. Ima pa vseeno kaj pokazati in mali prikupni avtomobil imp, ki naj bi bil tekmec miniju, so predstavili leta 1963, sledili pa sta še dve generaciji do zaključka proizvodnje leta 1976. Ves čas je šlo za praktično enak avtomobil dolžine slabih 3,6 metra, z motorjem (vrstni 4-valjnik, 0,9 ali 1 liter prostornine, od 27 do 44 kW) v zadku. Izdelovali so 2-vratna limuzino in kupe ter 3-vratni kombi. Še posebej za limuzino velja, da ni težko spregledati podobnosti s corvairjem, a znamka Hillman nikoli ni bila posebej uspešna na celinskem delu Evrope, zato je tudi pri nas nismo videvali na cestah.
Hillman imp (1963): miniaturizacija corvairja na britanski način. Avtomobil, ki je bil dokaj uspešen tekmec minija.
Hino (1964-1969)
Japonska znamka Hino (od leta 2001 sodi pod Toyoto), ki je specializirana za proizvodnjo tovornjakov, je od konca druge svetovne vojne pa do konca 60. let izdelovala tudi avtomobile. Prvi je bil licenčni renault 4CV, zamenjal pa ga je model contessa, ki je bil hkrati tudi zadnji osebni avtomobil te znamke. Contessa je živela dve generaciji (1961-1964 in 1964-1969) in v obeh primerih sta bila na voljo 4-vratna limuzina ter 2-vratni kupe. Tehnično je bila zasnovana na osnovi renaulta 8, zato jo je poganjal v zadku nameščeni 4-valjni motor prostornine 1,25 litra (40 kW), dolga pa je bila slabih 4,2 metra. Prav limuzina druge generacije je tista, ki sodi v naš primer, čeravno ne povsem; contessa ima manj izrazite oblikovne značilnosti in čisto mogoče je, da oblikovalci corvairja sploh niso vzeli pod drobnogled. Pa vendar – vpliv je opazen.
Hino contessa (1964): japonski odziv na corvair ni bil tako dosleden kot pri evropskih avtomobilih.
ZAZ (1966-1994)
Morda zadnji, ki si je idejo o videzu sposodil pri Chryslerju, je sovjetski ZAZ. Zaporožje je mesto v Ukrajini, tamkajšnja avtomobilska tovarna pa temelji na podjetju, ki je nastalo že leta 1863. Avtomobili so postali del aktivnosti leta 1956, ko je bilo treba zasnovati majhen avtomobil. Prvo generacijo zaporožca, ki je bila na las podobna našemu fiču, so pričeli izdelovati leta 1960, drugo, za našo zgodbo zanimivo, pa leta 1966. To je bila sovjetska interpretacija majhnega avtomobila z zračno hlajenim motorjem (1.2 V4, 22-37 kW) in s pogonom v zadku, z nekoliko dvignjenim podvozjem in s pravzaprav spretno prirejeno obliko corvairja (ali morda vendarle enesuja?) s čistimi potezami in z značilnimi škrgami na zadnjih bokih za hlajenje motorja. Tudi zaporožec (različice 966, 968 in 968M) je bil majhna, 2-vratna mestna limuzina dolžine dobrih 3,7 metra. Pri nas smo jo dobro poznali, in sicer različico 968, ki se je pri nas pojavila po enem od socialističnih gospodarskih ključev.
ZAZ zaporožec (1966): glasen, špartanski, robusten, a vseeno prepoznaven, morda celo všečen. Oblika in tehnična zasnova sta miniaturizirani verni kopiji corvarija. Imel ga je tudi Putin.
Zagotovo bi v zgodovini avtomobilizma našli še kak model, ki je bolj ali manj povzemal idejo s Chevroletovih risalnih desk, a tako je pač vedno in povsod: zares originalnih idej je dosti manj, kot je potem kopij, česar smo se naučili tudi pri praktično ukradenih oblikah nekaterih kitajskih proizvajalcev avtomobilov v tem tisočletju. Tile, ki so bili protagonisti današnje zgodbe, pa so verjetno eden redkih primerov izvirne ideje in njene širitve, ki je ostala živa vse do konca proizvodnje zaporožca. Živela je torej skupno celih 35 let!
Obiščite spletno stran brez oglasov.
