(INTERVJU) Boris Kobal: Zgodba z gledališčem je zame končana. Ne želim biti več del tega!

Se veselite igranja po dolgem času, čeprav na malo drugačen način?

Z Borisom Devetakom sodelujeva že nekaj časa. Imela sva že eno verzijo te predstave, a smo jo odigrali le dvakrat v Kopru, saj so nas vmes zapirali. Poleti smo jo odigrali na prostem še v italijanski Gorici, potem pa se je vse ustavilo. Zdaj sva jo posodobila in bomo začeli znova. To je v osnovi radijska predstava, zato se imenuje Radio Poper. Posneta j v studiu Burja v Danah pri Sežani. V dobro opremljenem radijskem studiu bodo na sporedu novice, kviz, nagrade, ljudje pa bodo lahko klicali neposredno v oddajo. Vmes bodo skeči z gosti, ki bodo prišli na obisk.

Z Borisom Devetakom sta tudi v resnici sodelavca pri radiu, kajne?

Z Borisom se poznava že zelo dolgo in sva že sodelovala na Radiu Trst in še kje. Sodelovala sva v kabarejskih predstavah, skoraj deset let pa sva bila sodelavca na TV Poper, ki je bila paradna oddaja nacionalne televizije. Ko smo želeli narediti nove oddaje, se nas niso več spomnili. Prezrli so nas, kot da ne bi nikoli nič delali. Morda smo šli komu resnično na živce. S predlogom smo šli tudi na zasebne televizije, ki pa so postavljale pogoje, ki nam niso ustrezali.

Ali je bila to morda predraga oddaja, glede na to, da ves čas nižajo stroške?

Nikakor ne, to je bila oddaja s skromnimi sredstvi. Oddajo smo snemali na TV Koper, potem pa sta jo predvajali obe televiziji.

Menda vas gledališče ne zanima več. Ampak vendar imate novo predstavo?

Zgodba z gledališčem je zame končana. V gledališču sem delal tako rekoč od rojstva. Ta predstava je preko spleta, brez publike in nima živega kontakta, tako da nima zveze s tradicionalnim teatrom. Četudi jo bova kdaj odigrala v živo, to ne bo kot moje dosedanje delo v gledališču, kjer sem bil večinoma režiser. Ko sem rekel, da me teater ne zanima, sem mislil na to, da ne želim imeti opravka z gledališčem kot institucijo. Deset let sem bil direktor Mestnega gledališča ljubljanskega, režiral sem okoli sto projektov, nekaj malega sem v teh predstavah tudi odigral. Igra me nekoč ni zanimala, saj se nisem smatral za igralca v klasičnem smislu. Po raznih dogodkih se mi je obrnilo in ne prenašam več tega okolja, navideznih prijateljstev, hinavščine in gazenja preko drugih. Ne želim biti več del tega!

Hinavščine je veliko povsod, v gledališču pa verjetno še toliko več?

Krutost je bistvo tekmovalnosti v gledališču, kjer igralca kupiš z vlogo. Za vlogo je igralec pripravljen takoj zamenjati partnerja. Med igralci ni solidarnosti. Ni se še zgodilo, da bi se afirmiran igralec, ki ima pozicijo, da lahko kaj reče, potegnil za mlajšega kolega. Pri tem kvaliteta sploh ne šteje. Takih in drugačnih zgodb, kot je zgodba Berta Sotlarja (ki je na premieri v Drami nekoč odrinil kolega in sam stopil na oder, čeprav je bil predviden za ponovitev, op. p.), je veliko.

Vendar ste bili tudi vi del tega sveta zelo dolgo.

Absolutno sem bil del tega. Delal sem iste dobre in slabe stvari - zavedno ali nezavedno. Drugače ne gre.

V teatru torej težko ostaneš "čist"?

Tako je. To je sploh težko v velikih teatrih, kjer je treba plavati med vsem tem. Zdi se mi, da se teatru slabo piše, in to ne le zaradi virusa, ampak zato, ker izgublja kredibilnost na spektakelskem delu. Prihajajo drugi mediji, ki ga bodo povozili. Čeprav velja floskula, da je teater živa umetnost, ki nagovarja živega človeka, se bo to spremenilo. Ne vem, ali si ljudje še želimo tako velikega stika. Res je, da vsi hrepenimo po družbi, ko bo enkrat vse odprto, pa bomo hitro pozabili na vse. To je v naravi človeka.

V času zaprtja gledališča predvajajo posnetke svojih predstav. Ampak pred sto leti, ko se je začelo snemati, so režiserji hitro ugotovili, da ne morejo predstave samo snemati, ampak da je treba za film imeti drugačno sceno, drugače igrati.

Gledališke predstave, ki so se snemale za televizijo, nimajo nobene povezave s teatrom. Glavnina posnetkov je itak zelo slabih. Posnetek gledališke predstave je uporaben za arhiv, kot učni pripomoček, drugače pa teater izgubi s posnetkom vso vrednost in funkcijo. Zanimivo, da res ne pogrešam teatra, in se mi zdi, kot da sploh ne bi nikoli delal v njem! Zgodba s plagiatom mi je to še dodatno očistila. Žal mi je, da sem se sploh odločil za ta poklic, saj bi lahko delal kaj drugega.

Razumem, da danes razmišljate tako, ampak dejstvo je, da smo v preteklih desetletjih mnogi navdušeno spremljali vaše predstave, oddaje. Prav za nas, ki smo se vam radi smejali, je bila ta afera še toliko bolj mučna. Rekli ste, da ste bili takrat depresivni. Ampak zakaj potem raje niste samo ležali doma in se zdravili?

Zgodilo se je veliko stvari hkrati. V neki točki pa še to dejanje. Vse je bilo popolnoma nezavedno. Čeprav sem se zavedal, da bo v nekem trenutku počilo. Zavedal sem se, da to ne bo za zmeraj, kot je to pri številnih diplomah, kjer plagiatorstva nikoli ne odkrijejo. V teatru je težko zadržati skrivnost teksta, čeprav gre za delo manj poznanega avtorja. Če poleg tega nastopi še izdajalec, ki te niti ne opozori na to, ampak da informacijo v javnost, potem mora eksplodirati. Morda sem to želel narediti? Saj ne vem drugega kot to, da sem po odkritju igral, da to ni res. Kako sem se v resnici počutil, pa ne znam niti pojasniti.

Številni kradejo ideje, ampak običajno ljudje, ki sami niso sposobni česa pametnega, ki torej morajo krasti, saj sami ne znajo. Vi pa ste pred tem naredili že veliko avtorskih stvari in se tudi zavedate, da si je težko izmisliti dobro šalo. Kako to, da ste že zaradi tega, ker vam gotovo ne bi bilo vseeno, če bi kradli vas, šli v tako akcijo?

Vzel sem nekaj, za kar sem menil, da je slab tekst. Vedel sem, da so nekateri v komisiji pripadniki točno take komercialnosti. Z moje strani je bilo predlagano še eno besedilo, ki je bilo moje avtorsko, vendar je bilo oddano pod psevdonimom. Ugotovil sem, da tistega sploh niso pogledali, zato me je zagrabila res huda potrtost. Zato sem poskusil še s tem besedilom in točno tega so vzeli. To je pokazalo na kompletno inkompetenco žirije, ki je izbirala besedila. Po aferi sem prejel kup kazenskih tožb, vrnil sem honorar, ki se ga nisem niti dotaknil, saj sem vedel, da ga bo treba vrniti. Počutil sem se, kot bi nekoga ubil. Linč je bil strahoten, čeprav sem se odklopil in se tega nisem zavedal v polnosti. Dolgo nisem dal izjav za medije, kasneje pa sem se na STA opravičil za to dejanje. Napaka je bila narejena in sem jo plačal, menim pa, da bi moralo biti tudi tu neko sorazmerje.

Zanimivo je, kako zna družba obsojati številne umetnike za take napake ali za kakšne druge grehe, na drugi strani pa imamo številne politike, za katere vemo, da so pokradli milijarde, pa se ne zgodi nič. Nasprotno - celo še naprej jih volimo! Kako gledate na to?

Narod je bolan od vsega tega. Ne smemo pozabiti še enega faktorja med narodom in kriminalom - to so mediji. Mediji so kruti in nenačelni, nekateri bolj in drugi manj, a če je treba ugrizniti v gnilobo, ugriznejo vsi. O glavnini slovenskih medijev imam zelo slabo mnenje, še posebej o tako imenovanih rumenih medijih. Ti mediji se dobro berejo in to kaže na stanje duha pri ljudeh. V glavah smo nezreli in ne znamo ločiti dobrega od slabega. Pripravljeni smo podpreti linč kogarkoli, ne glede na to, kaj je kdo storil.

V zadnjem času je bilo zbranih 12.000 podpisov, da ne bi usmrtili psa, ki je ubil deklico. Očitno smo pripravljeni prej odpustiti živalim kot ljudem?

Tudi jaz bi odpustil temu psu, saj je še najmanj kriv. Pes reagira po instinktu in logiki. Psa bi vzel vsem, ki ga imajo na verigi. Otrok in pes sta bila najmanj kriva, žal pa je deklica hudo nastradala. Bilo mi je zelo hudo, ko sem slišal za ta dogodek. Hkrati z mojo afero je bila afera s kulturnim ministrom, ki je maltretiral svoje zaposlene, posledično pa je nastala smrt. Zgodba je bila zelo umazana, zgodilo pa se je samo to, da ta človek ni več kulturni minister, vrnil pa se je v šolo. Mene se je gledališče sramovalo, šola pa se ni sramovala človeka, ki se neprimerno obnaša do drugih.

Očitno politikom dovolimo več kot umetnikom. Se vam zdi, da je bilo vedno tako?

Ko se je v naši družbi preobrnil strankarski sistem, je bila logična posledica, da se bodo v politiki tolerirale take stvari. Kot država smo imeli dobro startno pozicijo, a smo jo zapravili, saj smo pobrali najslabše od naših zahodnih prijateljev, sedaj pa tudi od Orbana in njemu podobnih. Na vrhu imamo voditelja, ki se pripravlja na fašizem, čeprav tega ne upamo povedati na glas. Še vedno volimo brezglavo in še vedno ni kulture niti v poziciji niti v opoziciji. Koljejo se med seboj. Kjer je prisotna levica, je vedno nestabilno okolje, ki povzroča delitve. Vojaška desnica zna biti malo bolj kompaktna, vendar je treba čivkati po njihovo. To je dediščina komunizma in naš prvi minister je zgleden komunist, pravi titovec, ki ne dovoljuje drugačnega mnenja.

Kako vas je spremenila afera?

Lahko rečem, da sem danes bolj miren, saj me je afera hudo pretresla in mi dala možnost, da se je prostor izčistil.

Verjetno danes mislite, da lahko preživite vse, če ste preživeli tak linč?

Ah, saj so še hujše stvari, ki jih lahko preživiš, a o njih ne želim niti premišljevati. Ugotovil sem, kdo je ostal ob meni in kdo je prej bil ob meni in ga sedaj ni več. Čez vse to sem šel sam, že pred tem pa sem bil tudi sam, ločen. To zgodbo sem izbrisal in za mene ne obstaja več.

Kako taki dogodki vplivajo na depresijo?

To so odločilne stvari. Depresija je čudna gospa, ki se nepovabljena prikrade v tvoj prostor. Dolgo te spremlja, je tiha, sedi ob tebi, pride, kadar hoče, in odide, kadar hoče. Vmes lahko postoriš določene stvari, da bi odšla, vendar si vseeno ubog. Obstajajo zdravniške terapije, ki sem jih dal skozi. Zdravil ne jemljem več, sem in tja pa grem še na kakšen pogovor. Treba se je naučiti živeti s to gospo. Pred kratim mi je umrla mama, zelo pa me je užalostila tudi smrt kolega Maria Uršiča iz Trsta. Ko odhajajo ljudje, ki so ti v življenju veliko pomenili, te vrže v neko treznost in se sprašuješ o smislu vsega. Enako je pri depresiji, ko iščeš smisle v nečem dobrem. Včasih je objem depresije tako močan, da nisi sposoben ničesar, ampak lahko samo sediš in poskušaš malo bolj globoko dihati. To lahko traja leta in leta. Seveda greš vmes v trgovino, vendar je to samo operativna funkcija. Prideš do točke, ko moraš izbrati življenje ali smrt.

Ali ste bili kdaj tako blizu, da ste razmišljali o smrti?

Seveda sem. Kdo pa še ni razmišljal o tem? A nikoli nisem zgrabil za kakšno orodje ali kaj podobnega. Poznal sem ljudi, ki so se odločili za to pot. Sam jih nisem videl kot strahopetce. To se mi zdi zelo pogumno dejanje, čeprav je tudi zelo egoistično, glede na to, kaj pustiš za seboj. Spominjam se tudi zgodbe ravnatelja, ki ni nikoli plačal ali se opravičil za svoja dejanja, ampak je kar odšel.

Ja, on medijskega linča ni preživel. S pojavom družbenih medijev se vesti širijo hitreje, komentarji so še bolj strupeni.

Ljudje imajo čas. Prišli smo na stopnjo politike, ko se vsa komunikacija prvih mož dogaja preko twitterja.

Ali se spomnite življenja pred depresijo?

Seveda se ga spomnim, vendar mislim, da sem imel vedno v sebi to predispozicijo. Vedno sem bil melanholičen. Zdi se mi, da sem to pobral od očeta. Po mami tega gotovo nimam. Mama je postala depresivna šele v času tega virusa, saj je živela v Trstu, mi pa v Sloveniji. Ker ni imela drugih sorodnikov, je bila ta odrezanost toliko hujša. Zadnji božič je preživela popolnoma sama, kar je bilo še toliko bolj žalostno. Ni čudno, da je kmalu zatem umrla.