So bile prav ptice vaš navdih za zadnji album ali gre za prispodobo?

Ptice so prispodoba obdobja, ki je vsebinsko navdihnilo ta album. Prispodoba za spremembe, za zaključek enega in začetek drugega obdobja. Album sem namreč začel ustvarjati jeseni 2020, sredi pandemične zgodbe. Takrat sem izdal pesem Oprostite (to ni moj svet), ki je predstavljala moj pogled na takratno dogajanje v družbi – predvsem sem pod drobnogled vzel odzive tedanjih oblastnikov. Mislim, da smo takrat kar kolektivno zevali od začudenja nad početjem, nad to čudno sprego oblasti in stroke. Potem smo iz globalne zdravstvene krize čez noč – ampak dobesedno – prešli v geopolitično, ki še traja in se bo očitno še konkretno zaostrila. Vse več akterjev se namreč očitno želi pridružiti tej sprijeni "zabavi", temu globalnemu sejanju smrti vsepovprek, temu morbidnemu plesu kabale, ki drži v rokah niti sveta.

Na albumu so tudi bolj osebne vsebine, kajne?

Tako je. Večji del vsebine albuma so narekovale okoliščine v mojem osebnem življenju. V letu 2022 se je mamina bolezen poslabšala, to je bilo leto počasnega poslavljanja. Lani februarja se je mama poslovila in dobro leto sem potreboval, da sem se za silo sestavil, nekako predelal stvari in zaživel naprej, onkraj zgolj rutinskega vsakodnevnega funkcioniranja doma in v družbi. V težkih trenutkih sem se vedno opominjal, da sta bolečina in žalost tuzemski, od tega sveta, in zatorej neizogibno prehodni in minljivi. Pa je bilo potem lažje prebroditi dan. Dnevi se tako sestavljajo v tedne, ti v mesece, počasi se prebudi ustvarjalna žilica, želja po muziciranju in ustvarjanju … Ostanejo pa večna ljubezen, spoštovanje in neskončna hvaležnost – ker je bil človek v tvojem življenju in ker ti je bilo dano preživljati čas z njim, ne glede na količino.

Nekateri umetniki so imeli v bolečih trenutkih več navdiha. Kako je s tem pri vas?

V preteklosti nikakor ne bi bil sposoben tako introspektivnega delovanja. Najbrž tudi ne bi hotel takole dati svojih čustev na pladenj. Ampak čas te okrepi, te obrusi, pa tudi spodbudi. Stvari nikakor ne smeš tiščati v sebi, ni zdravo. Če imaš pa na voljo še dodaten kanal sproščanja, torej umetniški, toliko bolje.

Po finančni plati se albumov ne splača izdajati

V času, ko večina glasbenikov pravi, da se albumov ne splača izdajati, vi albume pridno snemate, čeprav ima vaša kitarska instrumentalna glasba verjetno ožjo ciljno skupino. Kako to?

Anthony de Mello je nekoč dejal: "Zakaj ptica poje? Ne, ker zna peti, pač pa zato, ker ima pesem." Mislim, da ta misel lepo razkriva mojo motivacijo in temeljni ustvarjalni vzgib. Ali kot bi rekli na Dolenjskem: zatu, k lahku. (smeh) S finančnega vidika se jih res ne splača izdajati, ampak če je nekaj notri, mora po zakonih našega tridimenzionalnega sveta priti ven, kajne? In pustim, da pride. Lahko bi rekel tudi, da se prepuščam kreativnemu toku. Drži tudi, da ustvarjam pretežno kitarske inštrumentale – tu sem pač najbolj močan, čeprav mi je že davno postalo jasno, kakšen domet ima takšna glasba. K sreči glasbeniki danes lahko iz udobja domačega naslanjača delujemo globalno in je domet ves svet. Ogromno "pikic" na zemljevidu, razkropljenih navdušencev nad takšno glasbo.

Omenili ste že, da ima kitarska inštrumentalna glasba nišo na svetovnem trgu. Kakšni so bili odzivi do zdaj?

Svoj prejšnji album What Happens If I Press This Button? (izdan avgusta 2021) in tudi EP Deuce (izdan januarja 2020) sem izdal v tujini. Zato tudi angleška naslova. Sploh album What Happens je pravi karantenski, nastal je med oktobrom 2020 in junijem 2021. Torej sem med snemanjem Ptic izdal enega vmes. Odzivi so bili odlični, kritiki so prepoznali kakovost tako muziciranja kot samega songwritinga in aranžiranja, na kar sem še posebno ponosen. "Kitarijade", torej muziciranje v slogu "pokaži, kaj znaš", sem dal skozi namreč že pred 20, 25 leti, danes me vse bolj zanima komponiranje in to, kaj pesem potrebuje – bo vokalna, bo inštrumentalna in podobno.

Ste morda razmišljali o selitvi v tujino?

Konkretno o selitvi nisem razmišljal. Zelo rad potujem in sem videl že lep kos sveta, ampak tisti domači naslanjač iz prejšnjih vrstic je le preveč vabljiv. V zelo lepi deželi živimo. S poudarkom na deželi, ne državi.

Kariero ste začeli v različnih skupinah. Tudi žanrsko različnih. Je to zato, ker imate radi različne izzive?

Vsekakor. Od rockabillyja do muzikala – če presodim, da bi lahko s svojim igranjem pripomogel k zgodbi, zakaj pa ne? Moj prvi bend je bil Minister Gregor, srednješolska ekipa. Kar takoj smo se lotili svojih komadov. Moja glasbena šola so bili Beatli in Pink Floydi, v srednji šoli sem se navdušil nad U2, Hendrixom in Claptonom. To so bila učna leta, tistih pregovornih deset tisoč ur, ki jih moraš posvetiti nečemu, da se res zmojstriš. Takrat ni bilo nobenih jutjubov, pa tutorialov pa internetov (da, v množini!). Usedel si se h gramofonu ali kasetarju in gulil tisto tipko ffwd/rwd do onemoglosti. In nisi odnehal, dokler izpod tvojih prstov ni zazvenelo vsaj približno enako kot na posnetku. Se prav spomnim svoje prve električne kitare. Češke jolane z zarjavelimi prečkami. (smeh)

Prednost je biti sam svoj šef

Ali zdaj, ko imate že dolgo samostojno pot, kdaj pogrešate skupinsko dinamiko?

Pravzaprav ne, ker imam skupino za nastopanje v živo. Je le prednost, da sem sam svoj šef tako pri oblikovanju repertoarja kot pri izbiri sodelavcev. Po drugi strani pa je vsa odgovornost na meni, od finančne do ustvarjalne. Plusi in minusi kot pri vseh stvareh v življenje, kajne? Vendar je vredno, sploh ko se ozreš po prehojeni poti. To seveda ne pomeni, da se danes ne bi pridružil kakšni skupini.

Pri samostojnem delu imate res proste roke. Je kdaj svobode že preveč?

Ne, pravzaprav je nujna in bistvena. Kreativnega procesa ne smeš z ničimer ovirati, ga ukalupljati. Pustiti moraš, da se glasba iz etra skozte steče v materialni svet. Meni je najboljši kompliment ob novih pesmih, novih albumih ta, ko poslušalec reče: "Ej, drugačen je od prejšnjega albuma." Trudim se, da bi novi projekti zveneli vsaj nekaj odtenkov drugače od prejšnjih. No, pri tem albumu je drugače tudi to, da sem prvič vse komade zapel sam, brez vokalnih gostov oziroma gostij. Pa malo več floydovskih momentov sem si privoščil na kitari. Za dušo.

Saj to je pa kar pogosto, da avtorji na koncu še sami stopijo pred mikrofon, kajne? Tako je bilo tudi pri Guštiju ali pa recimo Tončiju Huljiću!

Ja, v mojem primeru predvsem po sili razmer. Določene vsebine so tako osebne, tako intimne, tako tvoje, da jih lahko verodostojno podaš le sam. Nimam se za pevca, sem kitarist, ki na špilu nekaj komadov tudi zapoje.

Kako veste, kdaj je skladba res končana?

Po toliko letih ustvarjanja na obrtniški ravni seveda točno veš, kaj potrebuje komad oziroma kako ga aranžirati. Običajno posnamem večino tega, kar sem si zamislil, potem pustim nekaj časa zoreti. Čez nekaj dni, morda tednov – nikakor pa ne dlje – se vrnem k posnetemu s spočitimi ušesi. Prečistim, kar je treba, kaj dodam. Preprosto vem, da je skladba končana in jo z velikim veseljem pošljem v miks ter nato v mastering, kjer dobi končno zvočno podobo.

Vam je lažje ustvarjati glasbo ali besedilo?

Oboje pojmujem enakovredno. Je pa res, da se je treba za zanimivo izbiro besed morda bolj potruditi, da ne zveniš klišejsko. Ustvarjanje glasbe je morda lažje s tega vidika, da se ideje vedno utrnejo v nekem sproščenem vzdušju, ko igram za lastno zadovoljstvo.

Pravite, da ustvarjate po notranjem vzgibu, da pa si hkrati želite čim širši krog poslušalcev. Kako gre to skupaj?

Ne gre! (smeh) Če želim radijsko rotacijo, vem, da je v Sloveniji ne bom dosegel z inštrumentali, ampak bo treba pesem opremiti z vokalom. S tem seveda ni nič narobe, takšen je pač medijski ustroj, medijska krajina na geografsko zelo omejenem področju. To igro sprejmeš ali pač ne. V tem pogledu sem se prilagodil, vseeno pa so na vsakem albumu tudi inštrumentali. In bodo še naprej. Seveda singlom ne pripisujem nič manjše teže kot inštrumentalom "za dušo". Oboje gre od mene iskreno, v oboje je vložena najbolj kakovostna ustvarjalna energija, kar je v danem trenutku premorem.

Poleg glasbe tudi prevajate. Kako izbirate to delo? Imate proste roke ali vzamete, kar vam ponudijo?

Proste roke so lahko, ko dobiš več naslovov na voljo in potem izbiraš. Včasih je tako, včasih pač vzameš, kar ponudijo. Tu ni neke filozofije, velja zakon ponudbe in povpraševanja, tržne zakonitosti. To je služba, je pa res, da zelo uživam v prevajanju knjig, ker je vedno nov tekst, nič se ne ponavlja. Tako, da je prostor za kreativo tudi tu.

Se kaj bojite, da boste ostali brez dela zaradi umetne inteligence? Mislite, da je bolj ogroženo prevajanje ali bo tudi pri glasbi lahko tehnologija ustvarila kaj prijetnega za uho?

Preden bom lahko ostal brez dela zaradi UI, bom že v penziji, hehe. Vprašanje pa je, ali bodo algoritmi lahko kdaj čuteči. V leposlovju bo namreč vsak prevajalec določen stavek zasukal malce po svoje, in tako je prav. Tudi to ohranja jezik in ga plemeniti. Mikro odtenki, človeku lastne nianse – tega stroj še dolgo ne bo imel. Drugače je pri tehničnih besedilih – tu pa je strojno prevajanje že zelo prisotno.

Pri glasbi je podobno: lani, predlani je bila čista panika zaradi prve umetno ustvarjene glasbe. Za nemotečo zvočno kuliso je dobra, pravi ljubitelj glasbe pa bo vedno prepoznal, zaznal in cenil "organsko" glasbo.

Ste Novomeščan, kajne?

Sicer že desetletje živim v Šentjerneju, ampak po duši, srcu in dialektu ostajam Novomeščan – ah, ta naš "podgurski" lokalpatriotizem, hehe. Mesto se je sicer v zadnjih letih kar spremenilo: novogradnje, obnove, struktura prebivalstva. Aja, pa prometni kaos in gnečo imamo zadnjih nekaj let prav ljubljansko. Tudi Dolenjka je postala zelo prometna – še pred nekaj leti si se lahko prav uživaško počitniško vozil po njej.

Kar nekaj dobrih glasbenikov je prišlo z vaših koncev. Kako se razumete, katere občudujete?

Ja, zadnja leta so dolenjski logi postali kar nekakšna valilnica pop glasbe. Razumemo se dobro, z nekaterimi lokalci tudi sodelujem ali pa še nameravam, že dolga leta pa sem fan Dan D in Tokčevega vokala. Ampak glede na to, da že vrsto let glasbo ustvarjam s sodelavci z vsega sveta, se s pokrajinskim poreklom slovenske glasbe še najmanj obremenjujem. Sploh, ker je glavnina moje glasbe inštrumentalna in a priori nima jezikovne bariere. Glasba je jezik srca. (nasmešek)