(INTERVJU) Jože Ramovš: Starosti nas ne sme biti strah

Kako se ljudje zdaj staramo?
Ker pri vsakem rojstnem dnevu dodam svoji starosti eno leto, se jih v petih, šestih ali več desetletjih nabere toliko, da jih gotovo ostaja manj kot pol v rezervi. Po vseh teh desetletjih bolj ali manj skrbne rabe peša ta in oni organ, s tem pa celotno zdravje in počutje. Vse to se je vedno dogajalo, a so ljudje to lažje sprejemali kakor danes. Zdaj je pri staranju težava v tem, da ne vidimo, kakšen smisel naj bi imela starost. Človeka je sram, ga jezi in mu je nerodno, da je star, da peša, da bi bil odvisen od drugih. Potrošniška družba, ki ceni samo novo, močno, bogato, uspešno, tudi nima kaj početi s človekom, ki mu peša tržna učinkovitost. Na zorenje značaja, osebnosti, notranje duhovne trdnosti, na obdelane dobre in slabe življenjske izkušnje, na spoznanja, kako preživeti in se človeško razvijati sam, družina in skupnost v dobrih in hudih časih, potrošniška družba v desetletjih pred koncem stoletja ni bila pozorna. V teh razmerah se stara najštevilčnejša generacija, ki se je rodila po drugi svetovni vojni do prelomnega leta 1968. Za človekov osebni razvoj v starosti so edina resna razvojna možnost notranje duhovne zmožnosti. Če se prav razvijamo, se nam krepi tudi lepo sožitje s svojo generacijo in z mlajšimi.

Najprej videti lepo in dobro

Starejših, razen svoje babice in matere, se iz otroštva v glavnim spomnim kot sitnobe, ki so zavirale vse tisto, kar bi hotel. Zdaj imam okoli sebe kar nekaj ljudi mojih let, ki pravijo, da ne prenesejo neumnosti. Kako lahko človek v poznih letih izkoristi zase in za druge to svojo, bom rekel, kvaliteto?
Kdo je zame prijeten star človek, kdo pa zoprn, in komu sem jaz kot starajoči se Jože Ramovš prijeten in komu zoprn, ste sami povedali s primerom svoje babice in matere.
Vsak človek ima sončno in senčno stran: na njem je to in ono lepo, dobro in prijetno, to in ono pa grdo, slabo in neprijetno. Vrh človekove svobode je to, kam usmeri svojo pozornost: v sončno ali v senčno stran drugega človek, sebe in situacije, v kateri je. Če zavestno poiščem dobro in lepo, to osvetli moje doživljanje tega človeka, situacije in mene. Če se prepustim naključju, mi vse skupaj zatemni tisto, kar je moteče. Slabe in grde stvari so kot bodice na kostanjevi ježici, za okusen kostanj pod njimi se je treba zavestno potruditi. Če kar naprej treniramo kritično pozornost na sence drugih, postanemo specializirani doktorji za kritiko vseh in vsega, ob tem pa čedalje bolj zagrenjeni in črnogledi. Tisti, pri katerih smo se navadili videti naprej dobro in lepo, ostajajo svetli ljudje, ki s svojo svetlobo osvetljujejo in grejejo tudi nas.

Nuklearna družina dvočlanskega gospodinjstva

Način življenja se je v zadnjih sto letih bistveno spremenil. Družina je bila včasih vez, zdaj gre za občasna druženja in kontakte. To ni dobro niti za stare niti za mlade niti za družbo.
Od tradicionalne kmečke in obrtniške družine s tremi generacijami in ducatom ljudi smo prešli v nuklearno družino dvočlanskega gospodinjstva. Od petih skupnih obrokov družine na dan na morda eno samo nedeljsko sproščeno skupno kosilo. Možgani pa usmerjajo človeško sožitje po isti zakonitosti: daleč od oči, daleč od srca. V tej tranziciji sožitja iz tradicije v današnje razmere nekateri več ne verjamejo v družino, ob njeni nemoči za lepo sožitje, ob patriarhalni in drugih zmotah v družinskem sožitju preteklosti in danes dajejo prednost antidružinskim poskusom. Za preživetje človeške vrste pa rojevanje otrok v družini nima alternative. Vse psihosocialno raziskovanje dvajsetega stoletja kaže, da za usmeritev otroka v kakovostno življenje kolikor toliko urejeno sožitje med očetom in materjo nima alternative; 75 odstotkov vse oskrbe bolnih in starostno onemoglih v današnji Evropi opravljajo domači v družini, tudi za to še tako bogata in strokovno razvita država nima alternative, zato evropske države naglo razvijajo usposabljanje in razbremenilno pomoč družinskim oskrbovalcem s sodobnim sistemom integrirane dolgotrajne oskrbe.

Če se od spominov da živet’, še dolgo bom na svet'

Malo nostalgije nam vendarle lahko koristi, ali ne?
Vsak lep spomin je prijeten in motivira človeka v prizadevanju za razvoj, kot prijetno doni popevka: Če se od spominov da živet’, potem jaz še dolgo bom na svet'. Če človek iz svojih dobrih življenjskih izkušenj redno briše prah, je njihove lepote vesel, je nanje ponosen in zanje hvaležen. To je dragocena zmožnost za zdravo staranje. Kdor na ta način zavestno obdeluje svoje dobre izkušnje, si krepi zmožnost tudi za zdravo obdelovanje slabih. Veselje, ponos in hvaležnost za to, kar smo lepega doživeli, dobrega naredili in težavnega zdržali, je enako daleč od sebične zagledanosti vase in od potrte malodušnosti.
Po Franklu je življenje tudi trpljenje, a mu je vseeno treba reči da. Zakaj bog po tolikih preizkušnjah človeštva trpljenja ne ukine?! Kaj je tisto, kar se od Frankla motivacijskega vseeno lahko naučimo?
Rad imam fiziko in naravo, tam je trenje samoumevno. Življenje in človeško sožitje sta najvišja razvojna stopnja v naravi in jasno je, da je tudi pri njima naporno in boleče trenje. Človekov osebni in družbeni razvoj sta rojevanje nečesa res novega, česar ni nikjer v naravi, logično, da so porodne bolečine preseganja vsega drugega razvoja težke. Frankl se je kot psihološki genij prejšnjega stoletja posvečal človekovemu iskanju smisla trpljenja, ta naloga mu je do skrajnosti stopnjevala tudi osebno, ko je doživel krivičnost uničevalnih nacističnih taborišč. Odkrival je, da ima trpljenje lahko tudi izjemno motivacijsko vrednost za človekov osebni in socialni razvoj. Vzemiva primer starostne odvisnosti od pomoči drugih z ene strani in oskrbovanje onemoglega človeka z druge, oboje je trpljenje. Vse pa kaže, da je najbolj človeško zmožnost - solidarnost - mogoče razvijati samo v komplementarni sinergiji tega dvojega.