(INTERVJU) Marta Kos: Čeprav se v Sloveniji zasluži bistveno manj, si ljudje lahko privoščijo več kot v Švici

Marto Kos smo ujeli v Ljubljani, in to na dan predstavitve novega projekta, združenja Ona ve, ki ga je zasnovala skupaj s še tremi somišljenicami - Natašo Pirc Musar, Emilijo Stojmenovo Duh in Matejo Malnar Štembal. ​Njihova želja in cilj je z novonastalo mrežo slovenskih strokovnjakinj povečati delež žensk v medijih in na javnih prireditvah. Nekdanja slovenska veleposlanica v Nemčiji in Švici je razpeta med Ženevo, kjer živi po odhodu s položaja diplomatke, Ljubljano in Ravnami na Koroškem.

Vaše ime povezujemo s tujimi mesti Berlinom, Kölnom, Bernom, Ženevo. Koliko časa že ne živite več v Sloveniji?

Skoraj osem let v devetdesetih letih in zadnjih devet let. Sedemnajst let je vse skupaj, odkar nisem v Sloveniji. Recimo, da sem vse skupaj od osemnajstega leta koroški "gastarbajter".

Kako je biti gastarbajter oziroma kako je bilo na začetku vaše kariere?

S starostjo se to spreminja. Ko sem opravila pripravništvo v športni redakciji Televizije Slovenija, sem bila izbrana na razpisu radia Deutsche Welle​ in odšla v Nemčijo še sveža s fakultete oziroma s televizije. Predvsem pa sem odšla iz socialistične Jugoslavije v kapitalistično Nemčijo. Že s tega vidika sem doživela zelo veliko sprememb. Recimo, stanovala sem zelo blizu pekarne in od doma sem bila navajena dveh vrst kruha - naš črni koroški in polbeli, enotni, kot smo mu rekli - ter ene vrste žemljic. V tej veliki pekarni pa je bilo tristo šestdeset vrst kruha in peciva. In kot velika ljubiteljica kruha sem moral vse pokusiti. Tako da sem se v prvem letu, morda letu in pol, zredila za osem kilogramov. (smeh)

Gospa veleposlanica, moj sin ima noro idejo!

Verjetno ste z zanimanjem spoznavali še kakšno drugačnost zahodnega sveta in niste utegnili razmišljali o vrnitvi domov ali o domotožju.

Seveda, spoznavanje novega zdravstvenega sistema, kjer obstajajo zasebni zdravniki, ki so kasneje postali realnost tudi v Sloveniji. Od začetka me je vodila izjemno velika radovednost. Tudi ponos, da mi je uspelo dobiti službo v tujini. Takrat nisem razmišljala o tem, kdaj se bom vrnila v Slovenijo. Vedela pa sem, da se bom, kar sem potem tudi storila. Danes vem, da se po vsej verjetnosti ne bom več vrnila v Slovenijo. Za kar imam predvsem osebne razloge - najpomembnejši razlog je moj švicarski partner. Sicer bi se gotovo. Zame je Slovenija edina domovina, z bistveno boljšo kakovostjo življenja, kot jo imajo Švicarji. Čeprav se v Sloveniji zasluži bistveno manj, si ljudje lahko privoščijo več. Družba je tako naravnana, da ljudje v stiski niso v celoti prepuščeni sami sebi. Predvsem pa se mi zdi, da je družabna plat v Sloveniji dosti bolj izrazita, saj v Švici ne razumejo kofetkanja, zakaj bi nekoga "kar tako" povabil na kavo. Da, so stvari, zaradi katerih bi po kolenih prišla nazaj v Slovenijo.

Že nekajkrat ste povedali, da ste radi predstavljali Slovenijo v tujini, seveda je bilo to na različnih položajih in v različnih obdobjih. Zakaj?

Zlasti ko sem bila v devetdesetih letih novinarka, najprej na Deutsche Welle in kasneje dopisnica za slovensko radiotelevizijo, sem doživljala obdobje, ki je za vsakega novinarja "za prste obliznit". Doživela sem padec berlinskega zidu, nemško združitev, propad Varšavskega pakta, razpad Sovjetske zveze, razpad Jugoslavije, osamosvojitev Slovenije. Slovenija je bila velikokrat v središču pozornosti, tudi zato, ker se je osamosvojila prva. Kasneje, ko sem bila od leta 2013 veleposlanica v Berlinu, smo imeli izjemno dober položaj, ne le znotraj Evropske unije, ampak tudi v svetu. Bili smo ugledna država, vzorna članica EU, kjer je bilo spoštovanje človekovih pravic visoko na prvem mestu. Bili smo zelo dobri, ko je šlo za enakost oziroma pravice žensk. Po koncu hude finančne krize so se tudi Nemci vse bolj zanimali za Slovenijo, za bivanje tukaj. Spomnim se anekdote: ko se je sin visokega nemškega uradnika notranjega ministrstva odločil za magistrski študij v Sloveniji, me je ta uradnik poklical "Gospa veleposlanica, bi se lahko dobila, moj sin ima noro idejo ... " (smeh) Potem je bil pa silno navdušen. Zanimanje za Slovenijo je bilo veliko tudi zato, ker smo delovali tako zelo drugačni od ostalih. Na primer, kako to, da smo v EU vstopili že 2004, Hrvaška pa šele devet let kasneje, so se spraševali.

Evropa je še danes navdušena nad našo kulinariko, ste tudi takrat to izkusili?

Velika zgodba je bila tista o potici, ko jo je omenil takratni ameriški predsednik Donald Trump. Mi smo že pred tem razmišljali o knjižici, monografiji slovenske potice. Kmalu po tem smo jo izdali. Imela sem ne vem koliko tiskovnih konferenc, na katerih je bila potica omenjena. Da, zanimanje za slovensko kulinariko ves čas raste. Veliko je bilo področij, na katerih se je dalo našo deželo odlično predstavljati.

Ne zavidam današnjim veleposlanikom

Bilo je torej obdobje, ki vas je kot predstavnico Slovenije v tujini navduševalo. Potem pa je ta ponos začel usihati? Na lestvicah s prednostmi je naša država začela padati. Kaj se je zgodilo?

Da, našim veleposlanikom ne zavidam položaja. v katerem so, saj je v tem času marsikdaj težko promovirati Slovenijo, kar pa je ena od osnovnih nalog naše diplomacije. Spomnim se kritik mojih kolegov veleposlanikov, ko sem odstopila s položaja. Rekli so, da mora diplomat zastopati tudi hudiča in se ne sme spraševati o tem, kaj je dobro in kaj ni. Zagovarjati bi moral, kar zagovarja njegova vlada. Na nek način sem razumela njihov položaj. Večinoma so poklicni diplomati, ki živijo od tega dela in nimajo privilegija, da bi lahko odstopili, tako kot sem jaz, ki bi mi tako ali tako čez devet mesecev potekel mandat. Zdaj opažam, da se nekateri diplomati raje ne izpostavljajo, da jim ne bi bilo treba izražati svojega mnenja o dogajanju doma. Veste, vsak diplomat je ponosen na svojo državo, zagotovo pa niso vsi ponosni na vse, kar se v naši državi dogaja.

Pred leti so nam rekli druga Švica oziroma smo se imeli za drugo Švico. Kaj vi, ki tam živite, pravite na to?

Pred kratkim smo se pogovarjali slovenski in švicarski prijatelji, kako Švicarji vidijo Slovenijo. Eden od njih, ki Slovenijo in dogajanje v njej dobro pozna, je rekel: "Če odmislim politično dogajanje, je vaša država izjemno lepa, izjemno prijazni ljudje so tukaj, dobro in ugodno se je in pije, lepo sprejemate tujce." Opisal je same lepe stvari in v bistvu nam je trem Slovencem dal vedeti, da naj se raje kot na politiko osredotočimo na tisto, kar je lepo. In dal nam je nasvet: "Sloveniji bi šlo bolje, če bi se nehali ukvarjati z osebo Janeza Janše in bi se raje ukvarjali s tem, kaj je bistveno za prihodnost Slovenije."

Moramo se torej dvigniti nad politiko, pogledati čez?

Velikokrat rečem, da je politika preveč resna stvar, da bi jo prepustili zgolj politikom. Vesela sem, da so tukaj ljudje, ki se družbeno angažirajo, pa niso del politike. Sprašujem se, kdaj bo dogajanje v slovenski politiki takšno, da se ljudem ne bo treba več ukvarjati z njo in se polarizirati. Medtem ko pri nas politika sega v vse pore našega življenja, Švica temelji na tem, da mora biti politika čim manj opazna in da je servis svojim državljanom. Da bi Slovenija postala druga Švica? Vseeno imamo kar nekaj prednosti pred Švico in nikoli ne bomo postali kot Švica. Predvsem zaradi drugačne mentalitete, drugačne zgodovine. Tukaj imamo cel kup predpisov, ki se Švicarjem zdijo nenavadni. Že to, da predsednik države potrebuje trinajstčlansko delegacijo, ko pride na obisk v Švico, skupaj z varnostniki in osebjem ... Ko je v Slovenijo prišla predsednica švicarskega parlamenta, je imela s seboj le dva človeka. Tudi politični ustroj je tam drugačen, vlada ima že od leta 1848 le sedem ministrov, nimajo predsednika vlade; eden teh sedmih je eno leto predsednik države in se po izteku mandata poslovi od naziva. Tudi zato, da mu ne bi preveč stopilo v glavo.

Ona ve ni politični projekt, ampak družbenopolitični

Zakaj se po vašem mnenju položaj žensk v Sloveniji slabša?

V prejšnjem sistemu je bil položaj žensk dober, ker so moški prepoznali ženske kot pomemben del gospodarskega sistema. V letih po osamosvojitvi pa smo to jemali preveč samoumevno in na tem področju, ki gre zdaj navzdol, nismo nič naredili. Marsikatero pridobljeno pravico smo imeli za samoumevno, pa ni tako.

Dotaknili sva se ženske enakopravnosti. Te dni ste v Sloveniji, ker predstavljate projekt Ona ve, združenje za povečanje deleža žensk v medijih in na javnih prireditvah. Nastaja mreža slovenskih strokovnjakinj. Kdaj ste si rekli, da tako ne gre več naprej, da morajo ženske stopiti iz sence moških?

Precej sem se s tem ukvarjala že kot veleposlanica v Berlinu, a v omejenem obsegu. Če bi izbrala točko preloma, je bil to moj odstop z mesta veleposlanice, ko ste me slovenski mediji veliko spraševali, ali se bom vrnila v slovensko politiko, celo, ali bom morda kandidirala za slovensko predsednico. Odgovarjala sem, da ne in da se lahko človek angažira, torej dela dobro, tudi na veliko drugih načinov. Sploh če razume politiko kot delati dobro za državo in za skupno dobro. Politika ni izkazovanje moči, ampak iskanje skupnih točk sodelovanja in iskanje kompromisov. In po razmisleku sem našla področje, ki me je že nekaj časa tiščalo - medije.

To je bila iztočnica?

Da, presneto, kako so lahko švicarske ženske tako uspešne v prizadevanju za enakost spolov, ko pa jim konzervativna država nič ne pomaga? Sposobne so se same organizirati! Leta 2019 sem spoznala njihov projekt She knows in njihova uspešna prizadevanja, da povečajo ženski delež v zveznem parlamentu ter v kantonalnih parlamentih. Tega niso počele s strankarskimi pritiski za več žensk na listah, ampak so opogumljale ženske, da bi se same angažirale v politiki. Ponudile so jim usposabljanje, svetovanje ... S tem so dosegle, da je zdaj tam v parlamentu dvainštirideset odstotkov žensk. Povezale so se ne glede na ideološko pripadnost.

So vas vprašanja o vstopu v politiko presenetila? Konec koncev so nekateri vaše kvalitete prepoznali kot tisto, česar v slovenski politiki manjka. Ampak, je mar politika edino področje, kjer se da pozitivno vplivati na družbo?

Res, v Sloveniji prevladuje mnenje, da lahko stvari v družbi spreminjaš le, če si del politike. A so nam nasprotno pokazali tudi mladi z referendumom o vodi, saj so bili v večini vlečni konj tega gibanja. Referendum je združil tudi politično neistomisleče. Gibanje, ki bo v prihodnosti povezalo ljudi ne glede na ideološko pripadnost, temveč glede na določeno prizadevanje, bo zmagovalec. Prizadevati si za lepo in čisto okolje ni leva ali desna tema. Skrbeti, da ni revščine, ni ideološko vprašanje, enako skrb za človekove pravice. Medtem ko v Evropi doživljamo težave socialdemokracije in liberalne demokracije, tudi vzpon desno populističnih strank, je vedno bolj jasno, da za vodenje politike ni več odločilno, za katero ideologijo gre - levo ali desno.

Kaj je v tem pogledu projekt Ona ve?

Tudi za Ona ve me sprašujejo, ali je politični projekt. Odgovarjam, da je to družbenopolitični projekt in njegov cilj je spremeniti družbo. Na način, da se poveča delež žensk, ki nastopajo v medijih in na javnih prireditvah. To je dolgoročno izjemno pomemben družbeni projekt. V Sloveniji je 49,7 odstotka žensk, v medijih pa jih nastopa manj kot 25 odstotkov. Pomeni, da razlago dogajanja v družbi dobivamo pretežno skozi moška očala. Na podlagi tega se tudi oblikujejo mnenja, vedenjski vzorci, predsodki.

Mediji imate silno moč

Zakaj ste se odločili s tem poseči prav v medije?

To je eno od področij, kjer je v Sloveniji premalo narejenega, a je pomembno in vpliva na razmišljanje ljudi. Ta "gender mainstreaming​", načelo enakosti spolov v vseh segmentih družbe, je termin, ki se v Evropi vse bolj uveljavlja. Hkrati obe z Natašo Pirc Musar izhajava iz medijev, potem pa je tukaj še Emilija Stojmenova Duh, ki se ukvarja s tem, kako digitalizacija vpliva na enakost spolov. Mednarodni projekt Global media monitoring - kar je najdlje trajajoča študija o enakosti spolov v medijih, saj poteka že od leta 1995, ko je bilo v medijih sedemnajst odstotkov žensk - ugotavlja, da smo danes šele na petindvajsetih odstotkih. Da bi dosegle petdeset odstotkov, naj bi trajalo sedemdeset let. Mislim, da je to mogoče doseči prej, z majhnimi premiki. Tako, da boste mediji zavestno opazovali, koliko gostij imate, koliko žensk intervjuvate ... Mediji imate silno družbeno moč.

Če bi vam kdo očital, da iskati medijskega sogovornika s pozicije spola ni najbolj kredibilno, saj se v prvi vrsti išče strokovnost, kaj bi odgovorili?

Pri Ona ve ne pričakujemo, da boste izbrali žensko, ker je ženska ali ker je lepa ženska, ampak ker je strokovnjakinja. Ker ima kaj povedati. Dajte nam možnost, da se dokažemo. Nataša Briški se že več let ukvarja z raziskovanjem deleža žensk v medijih in tudi v svetu ugotavlja enake trende. Namreč, ker ste novinarka, obstaja več možnosti, da boste za sogovornika izbrali žensko, in prav tako, da bo novinar za sogovornika prej izbral moškega, kar se dogaja na nezavedni ravni. Pomeni, da so nekateri vzorci, ki jih imamo, zakoreninjeni in avtomatično delujejo v prid moških. Zakaj je naravni tok tak, da prihaja do tega, da so vedno v prednosti moški, če nas je pol-pol? Mogoče sem naivna, mogoče bo ta družbeni eksperiment pokazal, da tudi višja udeležba žensk ne bo vplivala na drugačen ustroj družbe. Če bomo ta "naravni" tok z zavestnim delovanjem obrnili, bom zelo vesela.

Kaj za vas pomeni biti feministka?

Povsem poenostavljeno: prizadevati si za enakost žensk.

Žal to mnenje ni prevladujoče, danes je ta beseda še vedno pospremljena tudi z negativnim prizvokom. Kot da bi feministke za ženske želele doseči več, kot jim pripada.

​Žal res. So pa feministke tudi v Sloveniji zelo veliko naredile za družbo. Ali veste, da je med letoma 1897 in 1902 pri nas izhajal časopis Slovenka, od koder izvirajo začetki slovenskega feminizma? Bil je zelo pomemben časopis, uspešen tudi zato, ker so ga podpirali in zanj pisali svobodomiselni moški - Ivan Cankar, Oton Župančič, Simon Gregorčič in drugi. Ne vem, zakaj je termin feministka pri nas dobil negativno konotacijo. Morda, ker je bil položaj žensk v prejšnjem sistemu dober in je bilo to do neke mere samoumevno. Vladalo je prepričanje, da se zanj ni treba več boriti. A naravni tok razvoja ni takšen, da bi ženske same od sebe postajale bolj enakopravne, če za to ne poskrbijo.

Fižolova solata in koroški črni kruh

Ste Korošica, kaj vas veže na to hribovito pokrajino, velikokrat zapostavljeno od preostanka Slovenije?

Koroška je še vedno moj dom, čeprav od osemnajstega leta tam ne živim več. Zame je simbol ljudi, ki jim nič ni samo dano, a so se s svojo trmo, prijaznostjo, vztrajnostjo sposobni prebiti visoko. Tudi skozi težavno življenje. Koroška pomeni mešanico kmečkega okolja z visoko industrijo. Naša Mežiška dolina z orto Korošci - to smo tisti, ki govorimo na "va", je bila vedno industrijsko močna in razvita, a žal slepo črevo Slovenije. Dajala je kruh številnim generacijam. Ravne so hkrati center športa, kar je tudi omogočala železarna. Imamo neokrnjeno naravo, jemo zdravo lokalno hrano. Veste, kolikokrat sem se kot študentka jezila, ker smo doma jedli izključno sezonsko hrano?! In me je pozimi ob petkih, na postni dan, ko sem prišla domov, za večerjo čakala fižolova solata z veliko čebule, bučnim oljem, trdo kuhano jajce in kos črnega kruha. Danes je to večerja, ki si jo rada naredim tudi sama. Zdaj so ta koroški kruh in ocvirki moja obvezna prtljaga, ko se vračam v Švico.

Kaj ste še nesli s seboj v svet, poleg koroške trme in črnega kruha?

Klobase. (smeh)

Morda kaj, kar ne gre v kovček?

Koroška me je naučila, da ni nujno prihajati iz velikega mesta, velemesta, da lahko v življenju kaj pomembnega dosežeš. Ta pokrajina ob meji z Avstrijo nam je ozavestila, na kako lepem delu sveta živimo. Včasih so me v tujini vprašali, zakaj, če smo živeli deset kilometrov od meje, nismo pobegnili iz socializma v Avstrijo. Zakaj? Niti enkrat nam ni padlo na pamet, da bi bilo v drugi državi bolje, da bi šli iz Jugoslavije v Avstrijo.

Še vprašanje, ki v tej dobri uri klepeta ni prišlo v ospredje. Pravijo, da novinarska žilica ne zamre. Vi ste naredili velik preskok iz novinarstva na drugo stran. Kako ste se soočili s tem?

To je bila (in še vedno je) ena mojih največjih travm iz devetdesetih let, da se nisem vrnila v novinarstvo, saj so mi to onemogočili. Ko sem 1997 postala tiskovna predstavnica vlade ter potem čez dve leti in pol odstopila, sem se želela vrniti na RTV Slovenija, kjer naj bi me čakalo delovno mesto, a so mi rekli, da sem politično omadeževana. Želeli so me dodeliti v oddelek za izterjavo naročnin. Iz urada za informiranje sem odšla, ker nisem želela delati politično, strankarsko. In potem mi očitajo, da ker sem politična, ne morem nazaj v novinarstvo. Tako je bilo ... Saj sem se kasneje znašla v življenju, a to je bilo res eno ​največjih razočaranj.