Ta aplavz pove že vse, je predsednica Zveze slovenskih kulturnih društev (ZSKD) Živka Persi pozdravila profesorja Umberta Galimbertija in do zadnjega kotička napolnjeno dvorano pred pogovorom Identiteta na meji. Dogodek sta organizirala Barkovljanski mladinski krožek in Slovensko kulturno društvo Barkovlje s podporo ZSKD. Pogovor je bil tudi, kot je poudarila Persijeva, "slovesen začetek Slofesta", saj je bil prvi spremljevalni dogodek septembrskega kulturnega festivala Slovencev v Italiji. S filozofom in psihoanalitikom se je v Narodnem domu pogovarjal Max Zuliani, neposrednemu spletnemu prenosu je sledilo okrog tisoč ljudi.
Opravičilo Slovencem
Galimberti se je na začetku pogovora opravičil občinstvu, "ker nosim krivdo do Slovencev. Leta 1966 sem poročil Slovenko. Z njo sem živel 41 let, vse do njene smrti, a se nikoli nisem naučil slovenščine. To se mi zdi nekaj zelo hudega." Profesor je bil namreč dolga leta poročen s tržaško biologinjo Tatjano Simonič, ki je raziskovala in poučevala na univerzi v Milanu. Galimberti je sicer hudomušno pripomnil, da "je nasploh alergičen na jezike, saj ne govori niti enega tujega". Nemščine se je sicer naučil, a jo je tudi pozabil. Angleščine se ni nikoli naučil, "ker je le slabša verzija nemščine".
Galimberti je Slovence v Italiji med pogovorom stalno primerjal z migranti; saj so - tako kot slednji - postavljeni pred večno dilemo: če se preveč integrirajo, izgubijo svoje korenine, če se jih preveč oklepajo, se ne bodo integrirali in bodo ostali tujci.
Identiteta je, sploh na obmejnih območjih, kompliciran pojem. Galimberti jo pojmuje kot "socialni dar". Dajo nam jo torej drugi, ne izberemo si je sami. Naša identiteta bo, kar bodo drugi videli v nas. Pripadniki večinskega naroda bodo torej imeli jasnejšo identiteto. Za "tujce" pa je situacija znatno kompleksnejša. Identiteto vsekakor potrebujemo.
Galimberti je bil tudi kritičen do Trsta, prvega in najbolj multikulturnega mesta v Italiji. V njem vidi trenutno le "agresivno zavzemanje za italijansko 'trikoloro'". Ta problematični odnos do multikulturnosti je Galimberti, po rodu iz Monze, že opažal, ko je kot vojak služil na Opčinah. Vojaške razglednice so vas imenovale Poggioreale del Carso. "Moj tast pa sploh ni imel pojma, kje je ta Poggioreale del Carso," je o ženinem očetu, barkovljanskem oštirju, dejal Galimberti.
Pogreša "globalno bratstvo"
Profesor je tudi ostro napadel sam koncept meja. Te obstajajo namreč le v glavah ljudi. Sam bi raje živel v bolj anarhističnem in humanističnem "globalnem bratstvu". Zrušiti bi morali idejo države, meni. Te nam sicer zagotavljajo mir znotraj meja, hkrati pa povzročajo konflikte na mejah. Države in izmišljene meje pogojujejo, kdo je naš in kdo ni.
Paradoks meja je tudi, da tovor in blago lažje prehajata meje kot ljudje. To je po Galimbertijevem mnenju le eden od jasnih indicev, da je "človeštvo izgubilo smisel za bratstvo in solidarnost. Pomemben razlog za to dehumanizacijo je porast pomena tehnike in ekonomije."
Države in izmišljene meje pogojujejo, kdo je naš in kdo ni
Profesor Galimberti se je večkrat vrnil na primer migrantov. Italijo je ostro kritiziral, saj ravna izrazito slabo s tujci. Kritičen je bil tudi do pojma "integracija", češ da pojmujemo s tem popolno adaptacijo tujcev. Ne pa obojestransko učenje in dialog. Sum zoper migrante je sicer, perverzno, deloma utemeljen. "Bojimo se, da so prišleki močnejši od nas." Kako pa naj ne bi bili, če pretrpijo leta v puščavi in v Libiji ter preživijo plovbo čez Sredozemlje, se je vprašal Galimberti. Če opazujemo globalno zgodovino iz biološke perspektive, preživijo najmočnejša ljudstva. Manjšine, je spomnil, pa so med najmočnejšimi ljudstvi, ker stalno trpijo.
Spolnost ni črno-bela
Moderatorja je zanimalo, kako Galimberti gleda na spolno identiteto. Profesor je pojasnil, da spolnost ni črno-bela zadeva. Moški niso stoodstotno moški, enako velja za ženske. Razmerje je načeloma približno 60 proti 40. Vsekakor pa družbe potrebujejo red, zato se kategoriziramo. Tisočletja smo se delili v le dve kategoriji.
Večkrat nas ovira tudi jezikoslovje. Italijanščina prepoznava le dva spola. Pozitivno je bil presenečen, ko ga je občinstvo spomnilo, da ima slovenščina tudi srednji spol.
Kritiziral je predvsem današnje moške. "Včasih se vprašam, zakaj se ženske sploh poročijo?" Probleme z moškimi prepozna predvsem med psihoanalitičnimi seansami. Pred desetletji so tako ženske kot moški obiskovali psihoterapevte, da bi se bolje spoznali. Dandanes jih obiskujejo le ženske. Moški pa, da bi rešili svoje probleme. Profesor je spomnil tudi na pomanjkanje empatije, ki jo današnja družba uničuje: ko jo izgubiš, pa je ne pridobiš več nazaj.
Doba tehnike je uničujoča in brez čutenja
"Na začetku 20. stoletja smo videli zadnji srhljiv triumf humanizma," je dejal Galimberti. To so bili totalitarizmi 20. stoletja, sad želje po močnih vodjih. Zdaj pa ni več človek subjekt zgodovine. Subjekt je postala tehnika. Ta je tudi prekosila politiko, ki ni več forum odločanja. Politične izbire pogojuje ekonomija, torej tehnika. Spomnil je na tehnične, navidezno depolitizirane italijanske vlade preteklih let.
Če je pa hrepenenje po diktatorjih bil zadnji triumf humanizma, je bil nacizem, po Galimbertijevem mnenju, eden najbolj pomenljivih pojavov tehnične dobe. Spomnil je na poveljnika uničevalnega taborišča Treblinka. Na stokrat postavljeno vprašanje, kaj je čutil ob vsem tem ubijanju, je ta namreč odgovarjal, da čutenje ni bila njegova naloga. Njegova naloga je bilo ubijanje.
Vsekakor pa je doba tehnike po filozofovem mnenju bolj uničujoča od nacizma. Ta je bil "le" njena perverzna posledica.
Tehnike ne bo nihče več zaustavil, začela je že nadomeščati tudi naša telesa. Galimberti je denimo spomnil na nezdrav odnos današnje mladine do spolnosti. Spolni odnosi se odvijajo preko tehnologije in s tehnologijo. Ko je sploh vpletena druga oseba, pa prevečkrat ni obojestranske psihične navezanosti. Vsa tehnologija v naših življenjih povzroča tudi mentalno regresijo. Ko oseba ne odgovori takoj na sporočilo, ji panično spet pišemo. Kot otroci, ki se jočejo, ko se mamica oddalji od njih.
