Iz leta v leto manj gorenjskih Sintov

V slovenski kolektivni zavesti je sintska skupnost enačena z romsko. S tem se Sinti niso nikoli strinjali in so vedno poudarjali svojo avtonomno etnično identiteto. V domači in tuji literaturi je v zvezi z njimi še vedno prevladujoče mnenje, da so Sinti (tudi Sinta ali Sinte) podskupina Romov; največ jih je v Franciji, Italiji in v državah srednje Evrope, nekaj malega tudi v Sloveniji, in to od nekdaj na Gorenjskem. V nemške dežele so prišli po letu 1540. Po razpoložljivih podatkih naj bi v državah srednje Evrope danes živelo okoli 200 tisoč Sintov.

Ugledna slovenska raziskovalka romske zgodovine Pavla Štrukelj meni, da so  Sinti "romska aristokracija". Tudi romologinja dr. Vera Klopčič govori o Romih in Sintih, torej o dveh etničnih skupnostih. Znanstvenih raziskav, ki bi zajemale zgolj Sinte kot druge in drugačne indijske skupine v Evropi, žal nimamo oziroma so zelo redke. Sinti so avtohtona etnična manjšina potomcev indijskih potujočih skupin v Evropi, le da izvirajo iz današnjega Pakistana. Slovenski Sinti izhajajo iz nemško-avstrijske sintske veje; ne priznavajo unificiranja z etnonimom Rom, pač pa sprejemajo tradicionalni naziv Cigani/Sinti.

Sinti si že desetletja prizadevajo za samostojno, torej ločeno obravnavo svoje etničnosti in zavračajo vsakršne povezave z Romi. Ostri so tudi do države, ker jim ne priznava samostojnega in neodvisnega statusa etničnosti v Republiki Sloveniji. Slovenski Sinti, tako kot so to že dosegli nemški Sinti, si želijo posebne obravnave identitete svoje etnične skupnosti. Čeprav je etnična manjšina slovenskih Sintov po številu majhna, majhnost ne bi smela biti razlog nepriznavanja samostojnosti etnične manjšine Sintov. Sintska etnična manjšina jasno izraža voljo, da si ne želi asimilacije - ne z romskimi skupnostmi ne s slovensko večinsko populacijo.

Najstarejši sintski naselji na Slovenskem sta nastali v Kropi in v Kamni Gorici. V 19. stoletju so bile sintske družine v večjem številu naseljene na območjih Radovljice, Kranjske Gore, Jesenic, Brezij, Krope, Kamne Gorice, Koroške Bele, Bleda, Zgornje Lipnice, Žirovnice in Spodnje Dobrave. Ta bivališča so v glavnem ostala vse do danes, ko jih nekaj živi tudi v Kranju, na Lancovem, pod Kočno in v Gorjah. Po ocenah naj bi jih bilo leta 2006 na tem območju živelo 150, leta 2008 še 130 in leta 2013 le še okoli 120. Mnogi med njimi javno izpostavljajo, da so skupnost, ki izumira.

Gorenjske Sinte izgnali v Srbijo

Kmalu po okupaciji in razkosanju Slovenije aprila 1941 so gorenjske Sinte množično zaprli v nacistične zapore v Begunjah. Ohranjen je popis 107 zaprtih Sintov, pri vseh je oznaka Z - Zigeuner (Cigan). Zadnja skupina gorenjskih Sintov je bila aretirana in pripeljana v begunjske zapore 26. junija 1941. Vse zaprte Sinte so iz Begunj transportirali v taborišče Šentvid nad Ljubljano (člani sintskih družin Raichard oziroma Rajhard, Taubmann, Rhoi in Müller). Transport je bil izveden v štirih dnevih, od 6. do 9. julija 1941. Večino gorenjskih Sintov so deportirali v Srbijo, največ v taborišče Staro sajmište v Beogradu. Nekaterim moškim je uspelo pobegniti k srbskim partizanom, kjer jih je nato več tudi padlo.

V bazi podatkov o žrtvah vojne 1941-1946 (in zaradi nje) na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani podatkov o sintskih žrtvah holokavsta na Slovenskem ne najdemo. Številke o sintskih žrtvah holokavsta se med raziskovalci zelo razlikujejo, saj nimamo uradnih evidenc in popisov. Zato jih je treba obravnavati s potrebno previdnostjo. Poznavajoč dejstva ocenjujem, da je najbližje resnici ocena, da je bilo teh žrtev od 80 do 100. S to oceno števila sintskih žrtev holokavsta se strinja tudi raziskovalka in zgodovinarka Vita Zalar. K temu doda, da ne ve, na čem sloni ocena dr. DiRicchardija-Muzge o 350 žrtvah, razen če navaja podatke na podlagi kolektivnega spomina gorenjske sintske skupnosti.

Ta dejstva nas dobesedno silijo, da nadaljujemo podrobno raziskovanje virov, iz katerih bomo lahko črpali verodostojne podatke in prišli do realnejšega števila žrtev. Nekaj žrtev med Sinti je bilo tudi v slovenskih partizanskih enotah, najdemo pa jih tudi na seznamih padlih italijanskih partizanov in koroških antifašistov. Manjkajo nam tudi podatki o umrlih Sintih v italijanskih taboriščih, zlasti v taborišču Campobasso. Sinti niso sodelovali ne z okupatorji ne s pripadniki slovenskega protikomunističnega tabora; v nasprotju s posameznimi Romi, ki so se priključili slovenskim domobrancem. Sintov tudi ne najdemo med informatorji SS in Gestapa v koncentracijskih taboriščih, kar so počeli nekateri Romi; ta izdajstva Sinti Romom še danes zamerijo.

Preživeli sintski taboriščniki se po vojni - podobno kot Judi - niso hoteli izpostavljati kot žrtve genocida, saj so bile njihove vojne travme in spomini prehudi. Vse do samostojne Slovenije leta 1991 so po drugi svetovni vojni na Slovenskem enim in drugim, torej in Romom in Sintom, odrekali pravico do priznanja žrtev holokavsta, ki ga Sinti imenujejo "sintegre holokausto".

Himmlerjev dekret

Judje so bili za naciste politični sovražniki, "Cigani" pa so veljali za socialno nadlogo, meni zgodovinarka Vita Zalar. Decembra 1938 je "cigansko vprašanje" prešlo pod pristojnost vodje SS Heinricha Himmlerja, ki je ocenil, da je treba to obravnavati in rešiti v skladu z biološkimi, genealoškimi in antropološkimi raziskavami o "ciganskih rasnih značilnostih". Radikalni genocid nad Romi se je začel na veliko izvajati predvsem po 16. decembru 1942, ko je Himmler ukazal deportacijo "vseh Ciganov" iz rodu Romov in Sintov, ki so prebivali znotraj meja Tretjega rajha.

Himmlerjev dekret (Auschwitz-Erlass) je naročal množične, skupinske deportacije in popolno uničenje etnične manjšine Romov in Sintov. Z nemško natančnostjo so začeli odlok takoj uresničevati in naloge tudi dosledno izpolnili. Romsko ("cigansko") taborišče Auschwitz-Birkenau je bilo po zdravniških poskusih nad Romi še posebno znano, dokler ga niso v noči na 3. avgust 1944 v celoti likvidirali in pomorili še zadnje romske taboriščnike. Po podatkih Muzeja Auschwitz je bilo v tej noči umorjenih 4200 Romov. Skupno je v uničevalnem taborišču Auschwitz oziroma Auschwitz-Birkenau umrlo okoli 21 tisoč Romov (in Sintov), ki so jih pripeljali iz 14 evropskih držav; med njimi so bili tudi dolenjski Romi iz Slovenije.

Po zadnjih ocenah je bilo v času izvajanja rasne politike in reševanja "ciganskega vprašanja" v okupirani Evropi med drugo svetovno vojno ubitih pol milijona Romov in Sintov. Morda tudi več. Skrb vzbujajoče je, da nekaj zgodovinarjev in drugih raziskovalcev holokavsta nad Romi in Sinti ne priznava. Menijo namreč, da so nacisti "Cigane" preganjali zaradi njihove domnevne asocialnosti in ne na podlagi prepričanja o njihovi rasni inferiornosti. Njihove teorije ne vzdržijo znanstvene presoje. Služijo pa podpori po relativizaciji žrtev holokavsta, izenačevanju žrtev in rabljev ter v končni fazi zanikanju tega genocida. To je zavržno dejanje, zato ostaja naš večni moralni dolg spominjanje na vse žrtve holokavsta, upoštevajoč dejstvo, da je prav spoštljivo in permanentno spominjanje najvažnejši ključ do prihodnosti.

Sinte so enostavno prištevali k Romom

Pred drugo svetovno vojno je v tedanji Dravski banovini (jugoslovanski Sloveniji) živelo 1107 Romov ter od 100 do 150 Sintov na Gorenjskem. Po podatkih popisa Romov v Dravski banovini iz leta 1931 je bilo število Romov po okrajih sledeče: Brežice 7, Celje 8 (2 družini), Dolnja Lendava 115 (23 družin), Gornji Grad 9, Kočevje 35, Krško 11, Laško 15 (3 družine), Ljutomer 9, Murska Sobota 572, Novo mesto 179, Prevalje 13, Ptuj 9, Radovljica 13, Slovenj Gradec 70, Črnomelj in Metlika 142 Romov. Največ Romov je po podatkih omenjenega popisa živelo v Prekmurju, skupno kar 833. Za vse je bil dosledno uporabljen izraz "Cigani". Po do sedaj zbranih podatkih, ki jih Inštitut za novejšo zgodovino v Ljubljani zbira in vodi v bazi podatkov o žrtvah vojne in zaradi nje v letih 1941-1945, je bilo med drugo svetovno vojno na Slovenskem ubitih 207 Romov in Sintov, večinoma civilistov; 96 so jih umorili okupatorji, največ Nemci, 68 Romov pa je bilo žrtev partizanskega oziroma revolucionarnega nasilja, predvsem na območju Ljubljanske pokrajine (zgodovinar dr. Renato Podbersič navaja, da naj bi bilo revolucionarno nasilje leta 1942 na omenjenem območju zahtevalo življenja vsaj 170 Romov).

Žal v omenjeni bazi podatkov nimamo ločenih podatkov o sintskih žrtvah holokavsta. Bilo naj bi jih med 80 in 100. Sinte so enostavno prištevali k Romom, čeprav veljajo za samostojno etnično skupino in se nikoli niso enačili s slednjimi. Naj ne bo odveč opozorilo, da gre pri teh žrtvah zgolj za ocene, saj nimamo ne evidenc in ne popisov razen popisa zaprtih Sintov v begunjskih zaporih kmalu po nemški okupaciji leta 1941