Jan Oblak prestola ni prepustil za dolgo

Po letu, ko ga je na vrhu zamenjal Benjamin Šeško, je Jan Oblak znova najboljši slovenski nogometaš leta. V 2023. se je v izboru, ki ga v sodelovanju s športnimi redakcijami slovenskih medijev, tudi Večera, pripravlja športni časnik Ekipa SN, vratar slovenske reprezentance in madridskega Atletica na vrh zavihtel že sedmič. Po letu 2015, ko je prvič nabral največ glasov, je prvo mesto prepustil le dvakrat. 2019. ga je prehitel Josip Iličić, 2022. pa Šeško. No, tudi letos je šlo na tesno. Le tri točke več od reprezentančnega soigralca in napadalca Leipziga je prejel Škofjeločan. Zasluženo.

S Slovenijo na veliko tekmovanje? Nič več le želja

Lansko leto mu je prineslo vrhunec kariere. Ne klubske, kjer se je v dresu madridskega velikana uveljavil kot eden najboljših vratarjev na svetu, ta status pa iz tekme v tekmo le utrjuje. Podvig mu je uspel v reprezentanci. Več kot desetletje, vse od septembra 2012, ko je na tekmi kvalifikacij za SP v Braziliji na Norveškem prvič stopil med vratnici članske izbrane vrste, se mu je izmikal. Da si želi s Slovenijo na veliko tekmovanje, je ponavljal, ko je za mesto v prvi enajsterici še stal v vrsti za Samirjem Handanovićem, še glasneje pa, ko je postal nesporni poveljnik slovenske obrambe in kasneje še kapetan ekipe. V kvalifikacijah za Euro 2024 so sanje postale resničnost.

Ni bil edini, ki je poskrbel, da je Slovenija prekinila 14-letni post brez velikega tekmovanja, a njegov prispevek je bil ogromen. Bil je na čelu najtrdnejše obrambe v skupini H, kjer so igrali še evropska prvakinja iz leta 1992 in polfinalistka zadnjega Eura Danska, Finska, Kazahstan, Severna Irska in San Marino. Le devet golov je prejela Slovenija na desetih tekmah. Koliko Oblak pomeni reprezentanci, se je najbolje videlo, ko ga ni bilo zraven. Med popotovanjem do turnirja v Nemčiji je bil za Slovence rezultatsko najskromnejši junijski termin. Ko je Oblak zdravil poškodbo rame, se je v Helsinkih končalo s porazom, v Ljubljani proti Danski z remijem, tretjina od vseh prejetih golov v celem letu se je v slovenski mreži znašla takrat. Naključje? Najbrž ne.

"Ne gremo nastopat, v Nemčiji bomo tudi kaj naredili"

Oblak pač ni le zaradi mednarodnega statusa najbolj izpostavljen član čete selektorja Matjaža Keka na igrišču, ampak tudi lider v slačilnici. Njegove besede imajo težo, njegovih nasvetov se ne ignorira. Kar vprašajte igralce, ki so ali so bili zraven vsaj enkrat, odkar je Kek zaupal kapetanski trak nekdanjemu članu Olimpije in Benfice. Če odštejemo leto 2018, ko je zaradi boleče rame (in kolobocij okrog omenjenega traku) izpustil tekme v premierni izvedbi Uefine lige narodov, je za Slovenijo vedno igral s srcem. Novembrsko tekmo proti Kazahstanu v že mesec dni prej razprodanih Stožicah, na kateri je reprezentanca dokončno potrdila uvrstitev na evropsko prvenstvo, je razglasil kar za najpomembnejšo v svoji karieri. Ja, petkratni dobitnik nagrade zamora za najboljšega vratarja v španski ligi in prvak la lige iz leta 2021 je pred vse velike tekme svoje kariere postavil reprezentančno pravljico. Ko kaj takega izjavi nogometaš, ki je doživel celo finale lige prvakov, o njegovi pripadnosti, izložbi najboljšega, kar premore njegova domovina, ni treba dvomiti. Se pa zgolj z uvrstitvijo na veliki turnir ne bo zadovoljil. "Verjamem, da v Nemčijo ne gremo nastopat, ampak da bomo tam tudi kaj naredili," je obljubil navijačem na rajanju pred Stožicami, ko je bila vozovnica za Euro že v žepu.

Z Atleticom je že doživel boljše sezone. Rdeče-beli so nogometno leto 2022/23 sklenili na tretjem mestu v španski ligi, v kraljevem pokalu so izpadli v četrtfinalu, v ligi prvakov pa so v skupini s Portom, Bruggeom in Bayerjem končali celo na zadnjem, četrtem mestu. V prvem delu sezone 2023/24 jim gre bolje, v ligi prvakov so v družbi Lazia, Feyenoorda in Celtica končali na prvem mestu in se prebili v osmino finala, v španski ligi ostajajo tretji. Oblak v prvem delu sezone ni izpustil niti ene tekme. Dovolj, da se je vrnil na prestol najboljšega slovenskega nogometaša in ob Šešku v izboru prehitel še Jako Bijola, Petra Stojanovića in Adama Gnezdo Čerina.

Najdražji suvereno med mladimi

Šeško ni ostal brez nagrade. Radečan, ki je poleti ob dokončanem 24-milijonskem poslu med bratskima kluboma, Salzburgom in Leipzigom, postal najdražji slovenski nogometaš v zgodovini, je bil izbran za najboljšega mladega igralca. Še tretje leto zapored je zdaj 20-letni napadalec pobral to nagrado. Upravičeno. Da je slovenski napad z njim dobil ogromno okrepitev, je dokazoval že v kvalifikacijah za zadnje svetovno prvenstvo in v ligi narodov, v kvalifikacijah za Euro 2024 pa je prepričal še zadnje dvomljivce. S petimi goli je bil najučinkovitejši strelec Slovenije, s svojo zbirko pa dodal še dve asistence. Navijači so ga vzeli za svojega, njegovi podpisi so postali iskana roba, mladi zvezdnik pa se s tem, ko se po tekmah rad zadrži ob tribunah, deli avtograme in sprejema prošnje za selfije, ne obnaša prav nič zvezdniško. V reprezentanci ima zacementirano mesto v prvi enajsterici, v Leipzigu si ga mora ob ostri konkurenci še zagotoviti, a tudi v prvega pol leta med nemškimi rdečimi biki je znal opozoriti nase. Sedem golov je dosegel na 22 tekmah, tudi dva v elitni ligi prvakov. Tudi Žan Vipotnik, Mitja Ilenić, Luka Topalović in Adnan Zeljković imajo za sabo dobro leto, a v izboru za najboljšega mladega nogometaša je izbira lahka.

Kek do drugega (reprezentančnega) vrhunca

Tudi izbor v ostalih kategorijah je zaznamoval uspeh članske reprezentance. Luka Elsner se je z Le Havrom prebil med francosko elito, Zorna Zeljković je dobro krmaril med Koprom in Olimpijo, Simon Rožman gradi novo zgodbo v Sarajevu, Mišo Brečko je s kadetsko reprezentanco pustil pečat na evropskem prvenstvu, a trener leta je vendarle Matjaž Kek. Delo na dolgi rok se je izplačalo, Mariborčan je v petem letu svojega drugega mandata na klopi članske izbrane vrste le dočakal nov vrhunec. Prvič po letu 2016, ko je Rijeko odpeljal do zgodovinskega naslova hrvaškega prvaka, skupno pa tretjič je strokovnjak, ki bo poleti Slovenijo vodil (vsaj) na tekmah proti Danski, Srbiji in Angliji, zbral največ glasov v izboru za trenerja leta.

Dvojna krona in Euro

Ime nogometaša leta v prvi ligi se ni spremenilo. Timi Max Elšnik je drugo leto zapored končal na vrhu. Dvojna krona ima pač svojo težo. Kapetan Olimpije je v prejšnji sezoni odlično povezoval igro zmajev, jih odpeljal do naslova slovenskih prvakov in slavja v pokalu, poleti pa vse skupaj še nadgradil z uvrstitvijo v skupinski del konferenčne lige. Ne le v dresu kluba iz prestolnice, ki bi ga sicer rad zamenjal za majico kakega večjega kluba čez mejo, tudi v reprezentanci je vezist iz Zlatoličja pustil močan pečat. Ob Adamu Gnezdi Čerinu je postal nepogrešljiv del zvezne linije ekipe, ki se je prebila na Euro. In v glasovanju za nogometaša leta v slovenski ligi za sabo pustil najboljšega strelca prejšnje sezone, zdaj že nekdanjega člana Maribora Žana Vipotnika, reprezentančnega soigralca in odslej polnopravnega člana Celja Žana Karničnika, klubskega soigralca Ruia Pedra in napadalca trenutno vodilne zasedbe iz knežjega mesta Aljošo Matka.