Kam gre tota naša država, v kateri reveži vedno bolj našpukamo

Kam gre ta svet? A sploh še smo ljudje? Zakaj se samo grebemo? Zakaj se več ne družimo tako kot včasih? Zakaj več ne komuniciramo, kot je treba? Zakaj več ne maramo eden drugega? Zakaj se več ne ljubimo? Vprašam vas: kam gre tota naša država, kam gre tota naša politika? Bogati so vedno bolj bogati, reveži pa vedno bolj našpukamo. Že znani slovenski pisatl Ivan Cankar je zapiso: Narod si bo sam piso sodbo! Ljudje, mi ne smemo pustit, da bojo drugi odločali namesto nas!
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Pozdravlja vas Dušan Vaupotič - Dule
Sašo Bizjak

To je govor Dušana Vaupotiča - Duleta, fiktivnega lika, v svoji predsedniški kampanji, ki ga je veliko ljudi vzelo prekleto zares. Jezikovno je primer klene štajerščine in govorice ljudi s socialnega dna. Tak način govora pri veliko ljudeh vzbuja odpor in zaradi predsodkov niso zmožni prodreti v vsebino in sporočilnost. Če bi bile iste besede izgovorjene v osrednji slovenski govorici ali v zbornem jeziku, bi bil učinek drugačen, brez dvoma, preverjeno. Na drugi strani pa tak način govora učinkuje domačno, toplo, iskreno, preprosto. S takim načinom govora se ljudje lažje poistovetijo.

V svoji državici imamo velikansko paleto narečij, skoraj neverjetno, koliko. Vsaka vas ima svoje izraze, ki jih tisti iz tretje vasi sploh ne poznajo več. To je čudovito, to je bogastvo jezika. Vsi drugačni, vsi enakopravni? Lepo bi bilo, ampak na žalost ni tako. Takoj si prepoznan kot tujec, kot nekdo, ki ne spada sem. Namesto da bi se veselili jezikovne bogatosti, nam služi kot prepoznavanje "vsiljivcev". To se pa seveda projicira naprej. Zelo smo občutljivi, ko slišimo guturalni l, ker to pomeni, da je človek južnjak, in nismo veseli, da se trudi govoriti slovensko, kar mimogrede sploh ni lahko, ampak smo nestrpni, ker dela napake. Na drugi strani pa se nam zdi lepo, ko kakšen Anglež spregovori slovensko. Takšne stvari nas delajo zelo negostoljubne, zaprte in pripeljejo do stanja, v katerem smo.

Glede na to, da se Primorec in Prekmurec ne razumeta, čeprav sta oba Slovenca, smo se morali dogovoriti o pravilih jezika in samega govora. In prav je, da imamo zborno izreko, s katero se srečujemo od vrtca preko osnovne in srednje šole do fakultete. Prav je, da na televiziji poslušamo visoko slovenščino. Prav bi bilo, da znamo vsi govoriti zborno, brez narečnih značilnosti, da znamo uporabljati svoj materni jezik. Če ne že vsi, pa vsaj ljudje na odgovornih položajih, ki komunicirajo z javnostjo. Zmožnost uporabe zbornega jezika je znak inteligentnosti, izobraženosti, na koncu koncev spoštovanja do jezika in naroda. Z izobrazbo se zmožnost uporabe zborne izreke povečuje. Trenutno stanje uporabe zborne izreke pri ljudeh, ki nas zastopajo in odločajo o naših življenjih, je porazno. Ko v hramu demokracije poslušam paleto raznih narečij, ne morem misliti drugače, kot da je stopnja izobrazbe in inteligence na prenizkem nivoju ali pa se to počne namenoma, da se "približajo" ljudem. Čeprav je na žalost prva misel bolj točna. S sporazumevanjem z največ sto štiridesetimi znaki, zaprtimi šolami, s preprečevanjem vpisov na fakultete, z zaprtimi gledališči, muzeji, galerijami, koncertnimi dvoranami se stanje ne bo izboljšalo, ampak poslabšalo.

Prihodnost je v spoštovanju različnosti, prihodnost je v barvitosti, prihodnost ni črno-bela, prihodnost je v odprtosti, prihodnost je v izobrazbi, prihodnost je v solidarnosti, prihodnost je v meni in tebi.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.