Na koncu samo še padem dol

Izživeti se ne pomeni nič drugega kot uresničiti svoje želje, dati duši prosto pot, udejanjiti svojo psihološko energijo. Zanimivo pa je, da lahko hkrati pomeni tudi izčrpati se, do konca porabiti življenjsko moč. Kadar se na kolesu zares izživim, sem utrujen do skrajnosti, po domače rečeno sem crknjen, in na koncu samo še padem dol. Še bolj presenetljivo pa, da lahko z izživljanjem mislimo na mučenje.

Phu … ko se malenkost nadiham, odpnem čelado in jo snamem. Rokavice so premočene, snamem najprej levo, nato še desno. Sledijo očala in tako naprej, dokler naposled ne pospravim še kolesa. V svojem natrpanem urniku mi je uspelo izsiliti uro prostega časa, ki sem jo izkoristil za kolesarjenje. Fantastično se mi zdi, da lahko premagujem večdesetkilometrske razdalje s silo lastnega telesa, noro je dosegati hitrosti, ki jih nikoli ne bi mogel peš, in uživati v pišu vetra, ki žvižga okoli ušes. Namesto da bi povzročal hrup, smrdel z izpušnimi plini in se za zabavo vozil naokoli s kupom pločevine, ki jo žene težek motor z nepotrebnim trošenjem goriva, raje z eleganco v miru švigam čez svet s svojimi mišicami, se nadiham svežega zraka ter se ob tem počutim samostojnega in neodvisnega.

Kolo mi omogoča, da se res izživim. Ko delam zavoje s pomočjo gravitacije, ko se spustim po hribu po napornem vzponu, ko gledam pokrajino, ki teče mimo mene, se počutim, kot da letim, kot da zares živim. Komaj čakam, da še zadnjič v popoldnevu pritisnem na gumb "pošlji" znotraj svojega elektronskega poštnega servisa, da se potem hitro preoblečem v kolesarsko opravo in poženem na cesto.

Izživeti se ne pomeni nič drugega kot uresničiti svoje želje, dati duši prosto pot, udejanjiti svojo psihološko energijo. Zanimivo pa je, da lahko hkrati pomeni tudi izčrpati se, do konca porabiti življenjsko moč. Kadar se na kolesu zares izživim, sem utrujen do skrajnosti, po domače rečeno sem crknjen, in na koncu samo še padem dol. Še bolj presenetljivo pa, da lahko z izživljanjem mislimo na mučenje. Če se kdo nad kom izživlja, to ne pomeni nič drugega, kot da ga zatira in maltretira. Če se kdo izživlja recimo nad psom, potem se nad ubogo živaljo znaša z udarci in brcami. Kako je mogoče to dvoje, torej uresničevanje samega sebe in mučenje drugega, misliti skupaj, z eno besedo?

Mislim, da je to možno zgolj, če uvidimo, da gre pri izživljanju nad drugim za sproščanje frustracij. Nekdo se nad psom znese zato, ker je poln nakopičene energije, morda je jezen zaradi službe, morda pa zaradi tega, ker je moral zjutraj zgodaj vstati in iz tople postelje stopiti na dež, potem pa se mu je presneta žival še iztrgala z vrvice in ušla čez cesto. To morda pojasni, zakaj smo izživljanju včasih priča v zaporih, posebno vojaških, kjer se pazniki izživljajo nad zaporniki, včasih pa tudi v klavnicah. Opravljati takšno delo lahko namreč povzroča ogromno frustracij in kdo je bolj primerna tarča za njihovo sproščanje kot ravno zapornik ali klavna živina? Konec koncev sta prav onadva razlog, zakaj sem jaz v vlogi, v kakršni sem. Na nek način je torej njuna krivda, da moram opravljati naporno delo paznika oziroma klavca, zaradi česar se jima lahko maščujem in tako izživim svojo frustracijo.

To mi daje misliti, da je mogoče tudi moje kolesarjenje včasih posledica stresa, ki sem ga doživel za računalnikom in s telefonom. Res se zdi, da najhitreje kolesarim, ko razmišljam o problemih, ki so mi povzročili sive lase. Napenjam mišice in krčevito stopam na pedale, pačim obraz in sunkovito diham, izživljam se nad razdaljo in hitrostjo, nad samim sabo.