Ko sem za iztočnico sredi najhujše zdravstvene krize in ob vsakodnevnih rekordnih preštevanjih umrlih, zdravljenih, izoliranih, osamljenih in delovno nezmožnih dobil zdravnika, sem takoj vedel, o čem - ne bom pisal. O zdravniških plačah!
O tem, da niso prenizke, v družbi, v kateri imamo vsi premalo, oziroma jih/nas ima preveč premalo in premalo dovolj, nočem izgubljati vrstic. Da so prenizke, pa ne vem, dokler ne izvem: se bo zaradi višjih zdravniških plač več mladih odločilo za dolgo šolanje družinskih zdravnikov; bodo višje zdravniške plače zaustavile odliv naših drago izšolanih zdravstvenih delavcev čez mejo, kjer sicer nimajo pošteno višjih plač, imajo pa pošteno boljše delovne razmere; se bodo zdravniki, ki že zdaj delajo dvojne in trojne turnuse, z boljšimi plačali odrekli še tistim preostalim uram spanja in tako zmanjšali vedno daljše čakalne vrste; in, seveda, so po letu dni katastrofalno slabo izpeljanih vladnih in predobro vodenih družbenoomrežnih cepilnih kampanj višje zdravniške plače tista utež, ki bo 43 odstotkov Slovencev preteh(n)tala, da bodo zdravnikom zaupali svojo ramo?
Mislil sem namreč, da sploh ne gre za doktorske plače, temveč za še en dodaten razlog vedno večje polarizacije slovenske družbe. Saj imam te zimske in covidne dni mraza že več kot dovolj, zato komaj čakam aprilske pomladi. Vi tudi? Zaradi tega vašega tako složnega odgovora, drage bralke in bralci, pa sem v pravem trenutku spoznal, da sem se glede plač hudo motil. Saj nas celo tajvanski premier prepričuje, da imamo vsi prenizke. Točno, za plače gre. Pa sploh ne le zdravniške. Za plače gre zato, ker nam predsednik vlade obljublja višje … Očitno je štiri mesece prej, čeprav ima policijo in televizijo, ostal že brez municije. Le komu niso tajvanske plače bolj všeč od kitajskih?! Vsakogar, volivce, ki so porabili že vse bone, pa še najbolj, se da podkupiti s plačnimi obljubami. Saj potem, ker si desničar, jih moraš izpolniti le tisti privilegirani manjšini, od katere si odvisen vsak dan, ne pa oni levi večini, od katere si neodvisen do naslednjih volitev.
Zato se še mi, če je že tajvanski premier tako odkrit, nehajmo sprenevedati. Za plače gre! Ker hočemo boljše živeti! Vsi! In za to potrebujemo zdravnike, ne pa bolnike. Zdravniki zdravijo. In zdravljenje, čeprav je baje omikron mikronsko blažji od prejšnjih grških črk, ravno zdaj, ko smo že vsi bolani, ne le covidno bolni, najbolj potrebujemo. Zdravniki so, torej, strokovnjaki. In zato nam strokovnjakov zdaj, ko imamo toliko nestrokovnjakov, šarlatanov in bedakov, najbolj primanjkuje.
Čeprav se lepo sliši, da namesto bolnika zdaj (konec aprila) najbolj potrebujemo zdravnika, je ravno dve leti virusa dokaz, da (o)zdravljenje ni domena le enega (bolnika) in enih (strokovnjakov ali politikov, cepljenih ali necepljenih). Te vojne ne bi tako izgubili, ne bi bilo toliko mrtvih in ranjenih ter ne bi tako dolgo trajala, če se ne bi tako slabo (in le ob petkih) upirali, če ne bi tako dobro (v parlamentu) kolaborirali, in ker nihče, eni zavestno, drugi pa podzavestno, noče pogledati v nebo, češ, bo že on, saj vse ve in vse zna, tudi vse uredil; pa čeprav vsak dan trosi še takšne neumnosti in dela že takšno škodo! Za to pa le višje zdravniške plače ne bodo dovolj. Ker tudi za zdravljenje in za boljše zdravstvo le zdravnik(i) ni(so) dovolj. Za zdravo družbo je, ne žal, temveč na srečo, potrebna cela - družba!
Čeprav naj bi višek petega (zadnjega?) covidnega vala doživeli že v prvi polovici februarja, bomo izvedeli, kako bolni smo, šele konec aprila.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
