Ponekod se je že začela letošnja trgatev, spet v manj vinogradih kot leto prej, saj so vinogradniške površine v Sloveniji padle na rekordno nizko raven, pod 14.000 hektarov. Krčenje vinogradov pomeni tudi krčenje kulturne krajine. Robida na žalost ni in ne more biti reprezentančna podoba "zelene Slovenije".
Za vinogradniki je še eno zahtevno leto, ki navaja k sklepanju, da kmetovanje v spremenjenih podnebnih razmerah terja veliko znanja, natančnosti, dobrega tajminga in ne nazadnje nekaj sreče, vsaj z ujmami. Vinogradništvo in vino sta vse bolj za profesionalce, ki se lahko odzivajo v realnem času, vse manj pa za hobi sekcijo, ki se oži, med drugim zaradi pomanjkanja časa in drugačnih prioritet pri njegovem razporejanju.
Vino je kmetijski pridelek posebne sorte: ni življenjsko nujno niti ga ne pozna ves svet. Ima pa niz atributov, ki mu dajejo avreolo tako rekoč kmetijskega aristokrata. Seveda ne vstopna vina, ki so pač alkoholna pijača pogosto vprašljivega porekla in celo sestave. Pri vinih, ki so z znanih leg in iz znanih regij in za katerimi so ljudje z imenom in priimkom, pa se začne brezmejna zgodba o lastnosti rastišča, filozofiji in veščinah človeka, ki stoji za njim, kleti in posodi, etičnosti, vonju, okusu, energiji in številnih parametrih, ki ljubitelje prepričajo o naklonjenosti in celo spravijo na okope, da branijo svoj prav, svoj ljubi slog in svojega vinarja.
Svetovni vinski trg je velik, ocenjen je na približno 335 milijard dolarjev, levji delež je za velikane, nekaj pa tudi za palčke, med katerimi je Slovenija, ki na globalna tržišča letno plasira za 15 do 20 milijonov evrov vin. Ven gredo v pomembni meri premijska vina, k nam pa pride v glavnem vino za spodnje trgovske police in tudi nekaj vina, morda celo vse več, najvišjega kakovostnega in cenovnega razreda.
Krčenje vinogradov pomeni tudi krčenje kulturne krajine
Kot marsikaj v novi dobi pa tudi vino ni (več) samoumevno, zato strategi v vinskem sektorju razmišljajo o številnih vidikih razvoja v prihodnjih letih. Ob gospodarski krizi, ki vselej vpliva na iskanje izbire stopničko nižje, je ena od skrbi migracija mladih pivcev, ki hitro prehajajo med vinom in drugimi pijačami, nasploh pa se z novimi generacijami manjša izpostavljenost alkoholu. Pomembna skrb so podnebne spremembe, nadaljuje se globalizacija vina z e-poslovanjem in ponovno krepitvijo "novih" vinskih trgov (Indija, Kitajska, Vietnam …), ki so za vsaj približno ohranjanje količinske ravni pridelave nujni, saj se družbe v tradicionalnih vinskih državah starajo in je po naravni poti vse manj potrošnikov vina.
Globalni podatki govorijo o (še vedno) naraščajočem povpraševanju po penečih vinih. Eden od trendov pa ostajata vinski turizem in neposreden stik z vinarji. To je tesno povezano s pričakovano etičnostjo pridelave in njenim trajnostnim konceptom, kar je prav tako vse bolj vtkano v povpraševanje.
Promocija v vinskem sektorju že zdavnaj ni več "naj vino samo govori zase", temveč niz načrtovanih in usmerjenih aktivnosti pridelovalcev, regijskih akterjev, vključno z vinskimi združenji, in slednjič ustanov (vladnih in nevladnih) na državni ravni. Pri čemer naj se dogovorijo tudi, kateri segmenti sektorja so reprezentančni in naj predstavljajo vodilno linijo. Sloveniji (še) ni uspelo sestaviti temeljite vinske zgodbe za mednarodne odre. Vse priznanje posameznikom, a njihov preboj ni prepoznavnost vinske države. Žal je tako, da so v svetu marsikje, kjer bi "morala" biti slovenska vina, pogosto slovaška.
Za vinski turizem ima vinorodna Slovenija še neskončno priložnosti, a bi bilo treba tudi to zgodbo ustrezno sestaviti. Razen v Brdih in pri svetlih izjemah v drugih vinorodnih okoliših je infrastruktura za vinski turizem pri nas pomanjkljiva. Pa tudi koncepti niso jasni. Bi imeli turiste okrog kleti ali ne? Kaj bi jim ponudili in kako? Kaj naj spremlja vinsko ponudbo? Kako dostavljati vina gostom, ki niso prišli z avtomobilom, in tistim, ki ponovijo naročilo? Koga jim priporočiti za večerjo? Kje bodo spali?
Streljaj od nas, v hrvaški Istri, so gastronomski gostje, ki povprašujejo po vinskih doživetjih, pomemben segment, njihova poraba pa je v povprečju višja. V zadnjih letih je bilo zgrajenih nekaj kleti z izjemno domišljenimi degustacijskimi sklopi. Obisk skokovito narašča, v najbolje obiskani kleti je bilo lani 40.000 ljudi! Prišli so po doživetja in jih očitno dobili. Kakovost vina in vinarjeva zgodba sta temelj, na katerem je treba sestaviti celoto. Da je tako, je dobro vidno tudi pri nas. Ko so zadeve dobro zastavljene, je odziv ustrezen, zadovoljstvo pa na obeh straneh, pri ponudnikih in pri gostih.
Napočil je čas trgatev, veliko dela bo z njo in potem v kleti. Zatem pa bo treba v akcijo. Škoda bi bilo, če bi ob letu spet preštevali zamujene priložnosti in ugotavljali, koliko vinogradov manj je v državi.
