Pravzaprav smo pobegnili pred ujmo, ki se je odvijala v Sloveniji, medtem ko smo mi leteli mimo oblakov proti Skopju v Severno Makedonijo, kjer je Aleksander Veliki postal Neznani bojevnik. A pustimo politiko ob strani. Čakalo nas je gostovanje Kriplovega zagovora v produkciji Kulturno-umetniškega društva Borza in koproducentov Lutkovnega gledališča Maribor in Društva paraplegikov Podravja. Komaj smo ubežali pred nevihto, nas je nova nevihta pričakala v Skopju, a natakar, ki nam je pod dežnikom postregel kavo, se je samo nasmejal in dejal, da v Skopju dežuje le deset minut. In res, še kave nismo popili, pa je že nehalo.
Najprej smo se kot pridni Slovenci zglasili v Teatru Komedija, da uredimo vse tehnične zadeve, se dogovorimo za igralske in tehnične vaje. Da je vse pod kontrolo in slovenski kulturnik je delaven. "Ja, prišel sem na gostovanje, ampak moram upravičiti zaupanje." Toda, prijatelji iz Skopja nas naprej peljejo na okrepčilo, kot se spodobi: "Samo polako, uživajte, a posle ćemo sve srediti …" Ja, znajo srbsko, pravijo oni, seveda pa se mlajše generacije že vse pogovarjajo angleško.
Slovensko veleposlaništvo v Skopju nas je prijazno sprejelo in že prvi dan peljalo v narodno opero, kjer so se odvijali majski operni dnevi. Kot nalašč pa je gostovala slovenska zasedba s Svatbo. Seveda smo si po predstavi morali izmenjati vtise, ampak biti Slovenec v Skopju ni slabo. Vsak ima kakšnega sorodnika, ki je pri nas na Slovenskem služil armijo.
Drugi dan je bilo že vse domače, tržnica je bila takšna, kot jo lahko vidiš v starih jugoslovanskih filmih, ljudje prijazni, nasmihajo se, želijo ustreči, seveda tudi kakšni preveč, saj bi ti prodali vse, od parfuma do sončnih očal … In to vse, kot oni pravijo, skoraj zastonj, celo slovensko: "Za tebe bom znižal ceno."
Ni važno, ali gre kaj narobe, če je le iskreno
Sledi sprehod čez glavni trg, kjer je 500 let stari most. Vsa kultura na enem mestu od antike, Osmanskega cesarstva do moderne arhitekture. Izvemo celo, da je Ataman študiral v Skopju. Ja, vsak se z nečim hvali … A kljub temu nekdo pripomni: "Večina stavb pa je bila zgrajena z evropskimi sredstvi leta 2014 …"
Dan se prevesi v večer in krenemo novim dogodivščinam naproti. Takoj zjutraj pa intervju v živo po lokalni televiziji. Domačini so presenečeni, ko Slovenec odkrito spregovori o svojem izkustvu poskusa samomora. "Ne, Slovenci so tihi, Slovenci niso odprti, oni o tem ne govorijo …"
Kratka vaja na velikem odru, začutijo se deske, ki pomenijo življenje. Adrenalin narašča, vse je posebno, vse je drugače, vse je bolj počasi, nihče ne hiti, vsak si vzame čas vsaj še za eno kavo. Srečamo se na slovenskem veleposlaništvu. Toplo nas sprejmejo in nam razkažejo prostore. Vse je na visokem nivoju, a komaj zapustimo elitno stavbo, se z direktorjem Teatra Komedija znajdemo v lokalnem poceni bifeju, obdanem s smetmi, prenosno toaleto in domačim žganjem. A ni samo pijača, gre za obred, gre za sodelovanje, obujanje našega bratstva …
Sledi dan D. Malce smo na trnih. Kako nas bodo sprejeli? Bomo upravičili njihovo gostoljubje. Sami komaj kaj zaslužijo, a za goste se vedno najde nekaj več.
Dvorana se napolni s 300 gledalci, samo še kakšnih 15 ali 20 sedežev je prostih. A čakamo prevajalko znakovnega jezika, saj so jo pomotoma usmerili v napačno gledališče. Povabili smo namreč 50 članov društva gluhih in naglušnih. Zdrvi na oder. Vse je pripravljeno. Tudi člani obeh slovenskih društev iz Skopja so zbrani. Povabljenci slovenskega veleposlaništva so prisotni - veleposlanik Črne gore in veleposlanica Hrvaške, sponzorji, slovenski študentje, prijatelji, naključni mimoidoči, ki smo jih še prejšnji večer vabili, naj pridejo pogledat črni humor, medtem ko so nam stregli v restavraciji.
Lahko začnemo. Med predstavo ljudje gledajo telefone, zvonijo, drug drugega opozarjajo, a igralec se šali, ker je "wake up" za kriple. Ve, da se mora prepustiti toku, zato ga imajo radi in mu ploskajo že med predstavo. Igralec z njimi komunicira. Ni važno, ali gre kaj narobe, če je le iskreno.
Predstava mine kot hip in že se znajdemo na obveznem druženju. Ljudje so videti zadovoljni, pravijo, da so prvič imeli možnost pogledati z drugega zornega kota. Navdušeni so nad igralčevo hrvaško-srbsko izvedbo, a pozabljajo, da je on še iz tistih časov, ko smo se to učili v šoli in zmeraj uporabljali na počitnicah ob Jadranskem morju.
Poklon Skopju, da ohranja videz velemesta. Videz ne samo stičišča kultur, temveč tudi ljudi, ki so lahko kljub skromnemu življenju veseli, včasih malce nostalgični in hudomušni, a z velikim srcem.
- Simon Šerbinek nastopa v "monokomediji" Kriplov zagovor režiserja Matjaža Latina.
