Kulinarične posebnosti na Agri: Posnemanje je lahko tudi izvirno

Naš največji kmetijsko-živilski sejem Agra seveda ni le tisti teden, ko se na sejmišču v Gornji Radgoni predstavljajo številni domači in tuji razstavljavci. To je le najbolj očitni del, ki ga seveda najbolj pogrešamo, če iz kakršnegakoli že razloga odpade, kot se je zaradi covida-19 prvič zgodilo lani. Celo pomembnejši segmenti - posveti, delavnice, seminarji, sklepanje poslov in partnerstev ter strokovna ocenjevanja številnih kategorij kmetijskih pridelkov in izdelkov iz njih - so manj vidni. A seveda se vsak razstavljavec rad pohvali z morebitnim priznanjem za kakovost.

​Varno v razumnih mejah

Letos je sejem vendarle bil v polnem obsegu, a z malo manjšim številom razstavljavcev in obiskovalcev kot pred dvema letoma, ko je nazadnje potekal v normalnih okoliščinah. Seveda se vsi nadejamo čim hitrejšega povratka h kolikor toliko normalnemu življenju, kot smo ga poznali pred epidemijo. Zagotovo tudi organizatorji Agre, ki bo prihodnje leto slavila častitljivo 60-letnico. Zgolj za primerjavo: leta 2019 se je na Agri predstavilo 1850 razstavljavcev iz 32 držav, letos 1100 iz 29 držav.

Seveda je bilo treba za vstop izpolnjevati pogoje PCT. A vsaj maske v razstavnih halah niso bile strogo zapovedane. Skozi tisti nagobčnik je pač težko pokusiti bolj ali manj domiselne dobrote, ponujene v degustacijo. A že pri vhodih na sejmišče smo bolj sproščenega vzdušja in gladkega poteka vajeni obiskovalci doživeli neljubo presenečenje: dolge vrste. No, izkazalo se je, da v njih čakajo tisti brez ustreznih potrdil, ki so se pred vhodom odločili opraviti brezplačen hitri test. Mogoče se je bilo tudi cepiti brez predhodne napovedi.

Že kar nekakšna tradicija Agre je, da tam številni ponudniki živilskih artiklov - predvsem so zanimivi tisti manjši, bolj butični, ki se v nakupovalnih središčih kar skrijejo, so premajhni za prodor vanje ali pa se jim to preprosto ne izplača - predstavljajo svoje inovacije in manj znane posebnosti. Tudi teh je bilo letos nekoliko manj, a vseeno niso ostali povsem neopaženi.

​Prvi vtis včasih vara

Če bi kdo povsem neveden padel na sejmišče z Marsa, bi bržkone moral logično sklepati, da je slovenski nacionalni sadež številka ena aronija, najbolj razširjena pijača pa gin. Seveda ne gin kar tako - torej dolga stoletja predvsem med angleškim (lumpen)proletariatom in nasploh nižjimi sloji razširjena cenena žganjica -, ampak tisti bolj "fancy", ki se preriva v prestižnejši (ne nujno toliko boljši, vsekakor pa bistveno dražji) segment. Le kdo bo ob vseh vrhunskih vinih, vse večji izbiri (tudi zelo specifičnih "craft") piv in tradicionalnih žganih pijačah požlampal toliko krepko precenjenega špirituoza s kančkom brinja in še neznatnejšim pridihom bolj skrivnostnih dodatkov?

A je bilo vendarle zaznati še marsikaj drugega. Nekdo se je na primer spomnil vino nič kaj cenjenega, a zaradi izrazite aromatike priljubljenega brajdnega grozdja donegovati na način, kot v južni Španiji pridobivajo šeri (jerez oziroma xerez), ter se s tem izogniti tudi previsokemu deležu strupenega metilnega alkohola, zaradi katerega "brajdušnice" načeloma ne dobijo dovoljenja za javno prodajo. Bi iz jabolk pripravili mnogo dragocenejše in plemenitejše žganje od običajnega sadjevca? Na severu Francije že od nekdaj izdelujejo pri nas skoraj neznano, a med poznavalci izredno cenjeno pijačo po imenu calvados. In kaj, ko bi presežke vina namesto v etanol za dezinfekcijo ali v ceneno "lozovačo" predelali v plemenitemu cognacu ali armagnacu podoben starani vinjak? Saj slovenska jabolka in fermentirani grozdni sokovi niso nič slabši in nič manj primerni od francoskih. To je zelo nazorno prikazalo nekaj razstavljavcev.

Tudi kaj komaj znanega domačega bi si morda zaslužilo več pozornosti. Nešplja - pri nas jih tu in tam še gojijo predvsem v Prekmurju - morda res ni najbolj ugledno sadje (enega od francoskih izrazov zanjo bi lahko dobesedno prevedli kot pasja rit). Tudi njen rahlo trpki okus - pa še pozebsti mora, preden je sploh užitna - marsikomu ni posebno všeč, a liker je prav slasten in nekaj posebnega. Smo pa pogrešali zelo domiselno malo podjetje, ki je pred leti predstavljalo vse mogoče izdelke iz buč - od marmelad in čatnijev do žganja in likerjev; žal mu tržni preboj očitno ni uspel. Uspeva pa bolj tradicionalnim proizvajalcem bučnega olja, ki vendarle eksperimentirajo še s čim drugim - ne morda kot z osnovno ponudbo, ampak bolj za dodatno popestritev.

Svežega sadja, zelenjave in zelišč se predvsem manjšim slovenskim kmetom menda ne izplača pridelovati za trg, ker jih poceni uvožena ponudba v trgovskih verigah preprosto povozi. Se pa kot tržna niša očitno nakazujejo liofilizirani (v zamrznjenem stanju dehidrirani) izdelki, še posebno iz sonaravno - torej ekološko, biodinamično ... - pridelanih rastlin. Po njih (na primer v prah zmletih za okusen, dekorativen in zdrav posip) zadnje čase pogosto posega tudi visoka kulinarika. Zdravo in sonaravno je sploh že nekaj časa deviza vrhunske slovenske ponudbe, pa ne le butične. Tudi ena večjih mlekarn na primer ponuja seneno mleko in sire iz njega. Podobno sicer v manjšem delu ponudbe vse pogosteje ravnajo tudi druga živilska podjetja. A vsaj tu so manjši in bolj fleksibilni vendarle malo v prednosti.