Gozdna ulica
Leta 1903 so novo ulico na Studencih, ki je vodila skozi Studenški gozd, poimenovali Wald Gasse (Gozdna ulica). Leta 1919 so ime poslovenili v Gozdno ulico. Med nemško okupacijo leta 1941 so jo preimenovali v Fuchs Gasse (Lisičja ulica), po lisicah v Studenškem gozdu. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Gozdna ulica.
Grajska ulica
Leta 1871 je grof Ferdinand Brandis prodal Johanu Girstmayerju hišo na vogalu Grajske in Slovenske ulice (Kavarna Astoria). Takrat so podrli vhodna vrata na notranje grajsko dvorišče, ki so stala na začetku današnje Grajske ulice (med kavarno Astoria in loretansko kapelo), ter severni del grajskega zidu. S tem so sprostili prehod z Grajskega na Trg generala Maistra. Leta 1872 je grof Brandis ta del zemljišča prodal mestu, ki ga je mestna občina uredila v novo ulico do novozgrajene realke (Prva gimnazija). V zahvalo za odprodajo zemljišča so novo ulico leta 1872 poimenovali po grofu Brandisu - Brandis Gasse (Brandisova ulica). Leta 1919 so ulico preimenovali v Grajsko ulico. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Brandis Gasse, maja 1945 pa so ji vrnili slovensko ime Grajska ulica.
Mariborski mestni grad je dal med letoma 1478 in 1483 zgraditi cesar Friderik III. z namenom, da utrdijo severovzhodni del mestnega obzidja. Najstarejši del gradu je v osnovnih oblikah ohranjen, čeprav so prezidave precej spremenile njegov prvotni gotski videz. V 16. stoletju so grad pod vodstvom italijanskega arhitekta Domenica dell Allia še dodatno utrdili. Namesto okroglega obrambnega stolpa so leta 1562 zgradili štirikotni bastion s topovsko ploščadjo na vrhu, ki so ji leta 1751 nadzidali stanovanjsko nadstropje. V začetku 17. stoletja so na vogalih gradu zgradili štiri šesterokotne stolpe z zvonastimi strehami, od katerih stoji le še eden. Loretanska kapela ob gradu, zgrajena med letoma 1655 in 1661, je v osnovnih značilnostih posneta po cerkvici Santa Casa v Loretu (leta 1782 je bil v kapeli pri maši papež Pij VI.). V drugi polovici 17. stoletja so vzhodno obrambno ploščad preuredili v arkadno sprehajališče. V tem času je današnjo podobo dobila južna fasada gradu. Leta 1670 so uredili slavnostno (viteško) dvorano, ki jo krasijo stropne poslikave (L. Laurigo, J. Gebler) in štukature, ki so jih verjetno izdelali graški štukaterji A. Quadrio, J. A. Serenio in G. Rossi. Med letoma 1747 in 1750 je grajska stavba dobila na zahodni strani novo stopnišče, okrašeno z rokokojskimi štukaturami in bogatim kiparskim okrasjem, ki vodi do reprezentančne viteške dvorane. Obokano vežo nad vhodoma stopnišča krasita plemiška grba družin Brandis in Trauttmannsdorf, poslednjih plemiških lastnikov gradu. Grad je bil nekoč mnogo večji, njegovo dvorišče z gospodarskimi poslopji se je širilo v smeri proti zahodu do današnje Tyrševe ulice. Od leta 1938 je v njem Pokrajinski muzej Maribor.
Grajski grič
Leta 1969 so ulico v Limbušu, ki vodi do nekdanjega limbuškega gradu, poimenovali Grajski grič. Limbuški grad je stal na Grajskem griču (imenujejo ga tudi Pavlov breg), južno od naselja, in je prvič omenjen leta 1189. V njem je bil sedež limbuške gospoščine. Leta 1532 so ga poškodovali Turki. Po letu 1782 je propadal in leta 1797 so ga porušili, zdaj so vidne le še razvaline. Lastniki limbuške gospoščine so bile razne plemiške rodbine, med njimi tudi grofje Celjski, dokler ni prešla v posest deželnega kneza. Od njega ga je odkupil Šentpavelski samostan, ki je posest upravljal do razpusta samostana leta 1782. Po obnovitvi samostana leta 1809 so dali v višje ležeči soseščini zgraditi večjo pristavo Meniški marof ali Meniški dvor.
Grajski trg
Najstarejše ohranjeno ime trga je Burg Platz (Grajski trg) iz leta 1763. V začetku 18. stoletja je Maribor dobil spomenik, posvečen svetemu Florjanu, zavetniku proti požari, povodnjim in naravnim katastrofam. Baročna figura na visokem stebru naj bi mesto varovala pred požari, ki so v preteklosti pomenili veliko nevarnost za mesto. Znamenje so v šestdesetih letih 19. stoletja zaradi povečanega prometa odstranili in ga znova postavili na Grajski trg leta 1970. Leta 1846 se uporabljata obe imeni, Burg Platz in Florian Platz (Florijanov trg). Leta 1876 so trg uradno poimenovali Burg Platz (Grajski trg). Leta 1919 so ime poslovenili v Grajski trg. Po nemški okupaciji leta 1941 so ga ponovno poimenovali Burg Platz, maja 1945 so mu vrnili slovensko ime Grajski trg.
Trg je svoje ime dobil po gradu, pred katerim leži. Na vzhodnem robu Grajskega trga je na mestu današnje prelepe Scherbaumove palače nekoč stala nizka hiša, naslonjena na Graška ali Ulrikova mestna vrata in na hišo mestnega vratarja, v steno katere so bile vzidane turške topovske krogle. V tej hiši so več kot 400 let stanovali in delovali znani mariborski usnjarji Herzogi. Prvi se omenja Mihael Herzog že davnega leta 1465, družinsko drevo se je nato v neposredni liniji obdržalo vse do sredine 19. stoletja. V drugi polovici 19. stoletja je postal lastnik hiše Roman Pachner. Leta 1909 so na tem mestu začeli gradnjo moderne trinadstropne stanovanjsko-poslovne zgradbe. Naročnik del in njen lastnik je bil eden prvih mariborskih podjetnikov Karl Scherbaum. Načrte za gradnjo sta pripravila arhitekta Hans Pruchner in Rudolf Kiffmann. Nove stavbe se je kmalu prijelo ime Scherbaumova palača.
Grčarjeva ulica
Leta 1945 so novo ulico v Brezju, ki s svojim večjim delom leži v Stražunskem gozdu, poimenovali Gozdna ulica. Leta 1947 so ob odpravljanju dvojnih poimenovanj ulico preimenovali v Zavezniško ulico ter hiše oštevilčili po kraju Zrkovci. Leta 1953 so jo preimenovali v Grčarjevo ulico.
Viktor Grčar (1881-1942) je bil pedagog in politični delavec. Med prvo svetovno vojno je prišel v rusko ujetništvo in se pozneje bojeval kot prostovoljec na solunski fronti. Leta 1919 je postal šolski upravitelj v Mariboru in deloval med socialisti. Leta 1921 je bil izvoljen za prvega slovenskega župana Maribora. Kot župan se je ukvarjal predvsem s povojnimi problemi Maribora (preobrazba mariborske industrije, komunalni razvoj mesta, utrditev kulturnih ustanov). Leta 1941 so ga Nemci kmalu po okupaciji skupaj z družino izgnali v Srbijo, kjer je že leto kasneje umrl.
Greenwiška cesta
Ko se je Maribor leta 1958 povezal z angleškim mestom Greenwich, je mestni svet sklenil, da naselje novih hiš Mariborske tekstilne tovarne na začetku Ceste XIV. divizije poimenuje Greenwiško naselje. Leta 1961 je občina Tezno podaljšek Pobreške ceste skozi to naselje poimenovala Greenwiška cesta. Greenwich je del Londona in ima okoli 200 tisoč prebivalcev. Je središče železarske industrije in ladjedelništva. Od leta 1884 je preko nekdanje zvezdarne v Greenwich potekajoči poldnevnik določen kot začetni poldnevnik (polkrog na Zemlji, ki veže severni in južni pol).
Gregorčičeva ulica
Leta 1839 so novo ulico v mestu poimenovali Maulbeer Allee (Murvin drevored). Ko je bilo mesto še obdano z obzidjem, je na mestu sedanje ulice potekal severni obrambni jarek, ki je vodo dobival iz dveh ribnikov (današnji Trije ribniki; tretjega je v začetku tega stoletja dal izkopati baron Twickl). Po odstranitvi mestnega obzidja v začetku 19. stoletja so jarek zasipali in na njem posadili murvin drevored, po katerem so ljudje novo ulico poimenovali Maulbeer Allee (Murvin drevored). Leta 1876 so ulico preimenovali v Schiller Strasse (Schillerjeva cesta), po nemškem pesniku in dramatiku Frideriku Schillerju (1759-1805). Leta 1919 so jo preimenovali v Gregorčičevo ulico. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Schiller Strasse. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Gregorčičeva ulica.
Simon Gregorčič (1844-1906) je bil pesnik in duhovnik. Po končanem bogoslovnem študiju je bil kaplan v Kobaridu, Rihenbergu in vikar na Gradišču pri Prvačini. Bil je razdvojena osebnost s politično naprednimi idejami. Njegovo notranje občutje se izkazuje skozi njegovo osebno izpovedno liriko. Njegova dela so zbrana v knjigah Poezije I (1882), Poezije II (1888), Poezije III (1902) in Poezije IV (1904). Mnoge njegove uglasbene pesmi so ponarodele. Ob Gregorčičevi ulici stoji Čeligijev stolp, edini ohranjeni stolp od šestih, ki so nekoč utrjevali severno stranico obzidja. Sezidan je bil med letoma 1460 in 1465. Ima kvadratno obliko in zatrepasto streho. Leta 1860 so meščani protestantske vere odkupili od grofa Brandisa gradbeno parcelo na vogalu Gregorčičeve in Trubarjeve ulice (nasproti Gambrinusa) ter leta 1862 sklenili, da tam zgradijo protestantsko cerkev nove samostojne evangeličanske občine. Cerkev je bila zgrajena leta 1869, do takrat pa so imeli božjo službo v skladišču moke v Strossmayerjevi ulici in v nekdanjem samostanu celestink v Gospejni ulici.
Gregorečeva ulica
Pred prvo svetovno vojno so novo ulico na Pobrežju poimenovali Garten Gasse (Vrtna ulica), po vrtovih, sredi katerih je ležala. Leta 1919 so ime poslovenili v Vrtna ulica. Po nemški okupaciji so jo ponovno poimenovali Garten Gasse, maja 1945 pa so ji vrnili slovensko ime Vrtna ulica. Ob odpravljanju dvojnega poimenovanja so jo leta 1947 preimenovali v Gregorečeva ulica.
Lavoslav Gregorec (1839-1924) je bil politik. Leta 1869 je postal profesor bogoslovja v Mariboru. Tu se je pod vplivom Raiča in Trstenjaka začel ukvarjati s politiko. Leta 1875 je prevzel uredništvo Slovenskega gospodarja in ga urejal do leta 1885, ko je bil prestavljen v Strmec za župnika in nato za dekana. V letih 1886 in 1900 je bil izvoljen v državni zbor, kjer je zastopal občine Ptuj, Ljutomer in Rogatec. Bil je eden najradikalnejših slovenskih poslancev in je v državnem zboru podal številne interpelacije. Bil je tudi ploden pisec, saj je poleg številnih časopisnih člankov napisal več knjig z versko in politično vsebino.
Grizoldova ulica
Leta 1933 so novo ulico v Zgornjem Radvanju v Rožni dolini poimenovali Firmova ulica. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo preimenovali v Liebig Gasse (Liebigova ulica) po nemškem kemiku Justusu von Liebigu (1803-1873), maja 1945 pa so ji vrnili slovensko ime Firmova ulica. Leta 1947 so jo preimenovali v Grizoldovo ulico.
Davorin Grizold je bil narodni buditelj na severnem Pohorju
Davorin Grizold (1817-1871) je bil kmet samouk, pesnik in narodni buditelj na severnem Pohorju. Bil je spreten govornik in pevec in se je ukvarjal s pesnjenjem. Po revoluciji leta 1848 se je vnel za slovenščino in pošiljal pesmi v razne časopise. Leta 1851 so mu v Drobtinicah objavili pesem Pozdrav slovenske grlice, tri leta pozneje pa še Zadovoljen kmet. Bil je ustanovitelj in predsednik bralnega društva v Rušah.
Grogova ulica
Leta 1968 so novo ulico v Zgornjem Radvanju poimenovali Grogova ulica. Rudi Mede - Groga (1909-1943) je bil doma iz Strahinj pri Kranju. Julija 1941 je v 1. kranjski četi začel svojo partizansko
pot; 8. januarja 1943 je kot komandant Pohorskega bataljona padel skupaj s celim bataljonom v boju z Nemci pri Treh žebljih na Osankarici.
Groharjeva ulica
V tridesetih letih 20. stoletja so novo ulico za atletskim stadionom na Poljanah na Studencih poimenovali Zelena ulica. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo preimenovali v Zieten Gasse (Zietejeva ulica) po pruskem konjeniškem generalu Hansu Joachimu von Zietenu (1699-1786). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Zelena ulica. leta 1947 pa so jo preimenovali v Groharjevo ulico.
Ivan Grohar (1867-1911), slovenski slikar, sodi v četverico slovenskih impresionistov. Grohar je v olju slikal portrete in žanrske motive, vrhunec pa je dosegel v impresionističnih krajinah škofjeloške okolice ter alegoričnih upodobitvah kmečkega dela (Pomlad, 1903, Macesen, 1904, Škofja Loka v snegu, 1905, Štemarski vrt in Sejalec, 1907, Krompir, 1909, Črednik, 1910).
Gubčeva ulica
Leta 1926 so novo ulico na Pobrežju poimenovali Gubčeva ulica. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo razdelili na dva dela. Vzhodni del so preimenovali v Eckener Gasse (Eckenerjeva ulica - danes Gvajčeva ulica) po nemškem konstruktorju vodljivih zračnih ladij (cepelinov) Hugu Eckenerju (1868-1954), zahodni del pa v Zeppelin Gasse (Zeppelinova ulica - danes Gubčeva ulica) po nemškem konstruktorju vodljivih zračnih ladij (cepelinov), grofu Ferdinandu Zeppelinu (1838-1917). Leta 1945 so celotni ulici vrnili ime Gubčeva ulica. Ob regulaciji leta 1947 so jo ponovno razdelili na dva dela. Vzhodni del so poimenovali Gvajčeva ulica, medtem ko je zahodnemu ostalo ime Gubčeva ulica. Ambrož Gubec (1538-1573), imenovan Matija Gubec, je bil kmet in voditelj hrvaško-slovenskega kmečkega upora v letih 1572-1573. Uporniki so Gubca, skupaj s Pasancem in Mogaičem, izbrali za voditelja, ker "so sodili, da se med vsemi odlikuje po pameti in hrabrosti". Zbral je okoli 10.000 mož in upor poizkušal razširiti tudi na sever. Bil je poveljnik v odločilni bitki pri Stubičkih Toplicah 9. februarja 1573. Po porazu so ga ujeli in odpeljali v Zagreb, kjer so ga mučili z razbeljeno železno krono in ga v svarilo drugim usmrtili.
Guličeva ulica
Leta 1900 so eno od ulic v Železničarski koloniji v Magdalenskem predmestju na željo vodstva Južne železnice poimenovali Etzel Gasse (Etzlova ulica) po avstrijskem arhitektu in železniškem inženirju Karlu von Etzlu (1812-1865), ki je po uspešnem delovanju v Franciji, Švici in Nemčiji leta 1859 postal gradbeni direktor Južne železnice. Izdelal je načrte za gradnjo brenerske proge (povezava Avstrije preko prelaza Brenner z Italijo) in načrte za gradnjo 1500 kilometrov prog v Avstro-Ogrski. Leta 1919 so jo preimenovali v Malgajevo ulico po slovenskem častniku in borcu za severno mejo Franju Malgaju (1894-1919). Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Etzel Gasse. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Malgajeva ulica, leta 1947 pa so jo preimenovali v Guličevo ulico.
Andrej Gulič (1905-1941), kovač iz Ponikve pri Sežani, se je leta 1935 zaposlil v Železniških delavnicah v Mariboru. Leto pozneje je postal član Komunistične partije Slovenije. Po okupaciji je postal aktivist OF, bil aretiran in decembra 1941 kot talec ustreljen v Mariboru.
Gunduličeva ulica
Leta 1963 so novo ulico na Pobrežju poimenovali Gunduličeva ulica. Leta 1989 so jo podaljšali do nove Čufarjeve ceste. Ivan Gundulič (1589-1638) je bil hrvaški pesnik. Bil je dubrovniški epski, lirski in dramski pesnik, predstavnik baročnega sloga. Njegovo največje delo je obsežen zgodovinsko-romantični ep Osman iz leta 1638.
Gvajčeva ulica
Leta 1947 so Gubčevo ulico na Pobrežju razdelili na dva dela in njen vzhodni del poimenovali Gvajčeva ulica. Anton Gvajc (1865-1935) je bil slikar. Po končani akademiji je najprej služboval v Gorici in po letu 1919 v Mariboru. Tu je v letih 1923-1926 predsedoval umetniškemu klubu Grohar. Slikal je portrete in žanrske podobe, najraje pa tihožitja in gorske krajine.
