Vilharjeva ulica
V letih pred prvo svetovno vojno so ulico severno od Ljudskega vrta v Koroškem predmestju poimenovali Arndt Gasse (Arndtova ulica) po nemškem pesniku Ernstu Moritzu Arndtu (1769-1860). Leta 1919 so jo preimenovali v Vilharjevo ulico. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Arndt Gasse. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Vilharjeva ulica.
Miroslav Vilhar (1818-1871) je bil pisatelj, skladatelj in politik, izhajal je iz rodu Wilicherjev, ki se je poslovenil. Leta 1843 je opustil študij prava in prevzel očetovo gospodarstvo na Kalcu. Tu se je zelo zbližal s tamkajšnjimi kmeti, z narodno zavednimi izobraženci pa se je sestajal v Senožečah, kjer je leta 1848 ustanovil narodno stražo in se tako izognil sovraštvu, ki so ga čutili kmetje do zemljiške gospode. Ker je imel osem otrok, je 1858 sprejel za domačega učitelja Frana Levstika, ki je močno vplival na njegovo narodno zavest in pesniško delo.
Leta 1860 se je preselil v Ljubljano, kjer je vneto sodeloval v čitalnici ter na kulturnih in družabnih prireditvah. Leta 1863 je izdajal politični list Naprej. Zaradi Levstikovega članka Misli o sedanjih mednarodnih mejah je bil sodno preganjan in šest tednov zaprt, list pa je bil ukinjen. Po obsodbi je izgubil poslanski mandat v deželnem zboru, se zagrenjen vrnil na Kalec in politično deloval kot župan v Knežaku. Grad Kalce je bil po prvi svetovni vojni zapuščen, danes je v razvalinah.
Pesniti je začel v nemščini med študijem v Gradcu. Pozneje je pesnil le še v slovenskem jeziku. Objavil je številne domoljubne, poučne, idilične, šaljive in politične pesmi, večinoma z manjšo literarno vrednostjo (Vodila pridnim kmetovavcam, 1849, Vesoljnimu svetu, 1850, Sveta gora, 1851, Postojnska jama, 1852, Župan, 1860, Bistri možje, 1861). Leta 1860 je izdal Pesmi, pri katerih je na izbor in obliko odločilno vplival Levstik. Te pesmi ga kažejo v boljši luči in v vseh njegovih značilnostih: zgledoval se je pri Vodniku, rad je uporabljal njegovo poskočno štirivrstičnico in - najbrž pod Levstikovim vplivom - posnemal tudi srbsko narodno pesem. Poleg splošne domoljubne in idilične vsebine izražajo očitne notranjske posebnosti.
Z glasbo se je ukvarjal kot samouk. Najprej je 1842 napisal zvezek skladb, ki jih je posvetil svojim kolegom pravnikom, nato pa so na njegovo pesnitev in glasbeno ustvarjanje močno vplivali politični dogodki 1848. Opus obsega 25 samospevov, dvanajst zborov in osem klavirskih skladb ter eno spevoigro. Živio polko in Polko Slovenko je v letih 1848 in 1849 izvajala godba ljubljanske narodne straže. Ostala dela so: Valčki za klavir Zvezdice, Slovenske okroglice, samospeva Vesoljnimu svetu in Slave dom (1850), Pesmi Miroslava Vilharja (1852-1862), Polke Naprej, Polka- mazurka, Slovenski mladini in Sokolova potnica (1863-1864).
Vinarska ulica
Leta 1876 so novo ulico v Koroškem predmestju poimenovali Weinbau Gasse (Vinogradniška ulica) po vinarski šoli, ki je bila ustanovljena leta 1871 in odprta naslednje leto. Urejena je bila na nekdanji Pikardiji (ime po nekdanjemu lastniku Pikardu), ki je bila nekoč priljubljeno sprehajališče in hkrati dolgoletno strelišče mariborskega strelskega društva. Leta 1871 so za potrebe šole odkupili od grofa Brandisa del grajskega gozda in leta 1873 še majhen vinograd od mestne župnije. Leta 1905 je bila nova šolska stavba dokončana. Leta 1919 so ime poslovenili v Vinarska ulica. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Weinbau Gasse. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Vinarska ulica.
Viničarska ulica
Leta 2007 so ulico v Pekrah poimenovali Viničarska ulica. V gričevnatih predelih Peker, še posebno Hrastja, so nekoč živeli številni viničarji, ki so dali podpohorskim goricam poseben pečat. Viničarji so živeli v lastnem gospodinjstvu in s svojo družino obdelovali lastnikov vinograd, v zameno pa jim je delodajalec dajal na razpolago stanovanje, mezdo v denarju in naturalijah ter nekaj zemlje in živine. Viničarska razmerja niti po svojem izvoru niti po pravni obliki niso bila fevdalne narave, zaradi česar jih zemljiška odveza ni odpravila, temveč celo pripomogla k njihovemu večjemu razmahu. Razvila so se v eno najbolj brezobzirnih oblik izkoriščanja in enega najtežjih socialnih problemov na Slovenskem.
Viničarji so večinoma živeli na slemenih vrhov, kjer so imeli kmetje manjše vinograde, v lesenih kočah - viničarijah. Izdelane so bile iz lesa in krite s slamo. Tla, ognjišče in stene ob peči so bile iz ilovice in kamenja. To so bile nizke dvo- ali trosobne stanovanjske hiše z lesenimi stenami, ki so bile ometane z ilovico, pomešano s plevami ali posušenimi kravjaki in pobeljene z apnom, zbitimi ilovnatimi tlemi, lesenim stropom, majhnimi okni (na okna se je včasih plačeval davek - število oken in velikost) in podaljšano slamnato streho (podstenje), ki je vedno in ob vsakem času nudilo zavetje stanovalcem. Viničar je imel kravo, svinjo ali le kozo. Leta 1886 je bil za Štajersko uzakonjen viničarski red, ki je viničarjem zagotavljal stalnost delovnega razmerja, dobili pa so tudi nekaj pravic, kot je pravica do združevanja v strokovnih društvih za zaščito ekonomskih in drugih interesov. Navzlic temu je položaj viničarjev še naprej ostajal zelo slab vse do odprave viničarskih razmerij z agrarno reformo leta 1945.
Vinogradniška pot
Leta 1969 so ulico v Razvanju poimenovali Vinogradniška pot po vinogradih, med katerimi vodi.
Vizoviškova ulica
Leta 1965 so novo ulico na Studencih poimenovali Vizoviškova ulica. Jože Vizovišek (1912-1941) je po končani meščanski šoli v Mariboru postal vojaški mornariški strojnik. Po okupaciji leta 1941 se je pridružil narodnoosvobodilnemu gibanju v Istri. Poleti 1941 so ga Italijani aretirali in julija istega leta ustrelili v Tivatu.
V klancu
V šestdesetih letih 20. stoletja so novo slepo ulico v Košakih poimenovali V klancu. Ulica je dobila ime zato, ker je vodila v strm breg nad Košaškim dolom.
Vodnikov trg
Leta 1899 so nov trg v Koroškem predmestju poimenovali Schmid Platz (Schmidtov trg) po nekdanjem mestnem svetniku in lastniku gostilne Pri levu na novem trgu Antonu Schmidtu (1835-1888). S povečanjem prometa so ozke mestne ulice v drugi polovici 19. stoletja postale ozko grlo pri prevozu blaga v vseh smereh in med drugimi tudi med Magdalenskim in Koroškim predmestjem. Da bi sprostili promet po Glavnem trgu, so hoteli urediti novo povezavo s prebojem Vojašniškega trga. Ob tem so porušili del mestnega obzidja, zasuli mestni jarek in pred obzidjem podrli hišico, v kateri naj bi po legendi stanoval čevljar, ki je leta 1532 rešil mesto pred Turki.
Ker je močno upadel promet na mestnih tedenskih sejmih na Glavnem trgu in okoliških ulicah, ki so nudile premalo prostora prodajalcem in kupcem, so leta 1900 na novem trgu uredili novo mestno tržnico. Leta 1919 so ga preimenovali v Vodnikov trg. Po nemški okupaciji leta 1941 so ga ponovno poimenovali Schmid Platz. Maja 1945 so mu vrnili slovensko ime Vodnikov trg.
Valentin Vodnik (1758-1819) je bil pesnik, slovničar, novičar in šolnik. Po končani gimnaziji je v frančiškanskem redu študiral teologijo. Pozneje je kot duhovnik deloval v raznih krajih. Ko so Francozi zavzeli dele avstrijskega cesarstva in tudi na slovenskem ozemlju ustanovili Ilirske province, je deloval v Ljubljani kot ravnatelj in nadzornik. Zaradi sodelovanja s Francozi, ki so dopuščali več slovenskega pouka v šolah, ga je restavrirana avstrijska oblast upokojila, vendar je honorarno še poučeval klasične jezike. Prve baročne pesmi je pod Pohlinovim in Devovim vplivom objavil v Pisanicah. Pod vplivom svojega mentorja Žige Zoisa se je preusmeril in pričel pisati razsvetljensko budnico, domoljubno opisno pesem, basen, napise za mesece in uganke (zbirka Pesme za pokušino 1806). Praktično razsvetljensko izobraževanje in vzgojo ljudstva je skušal doseči s pisanjem Velike pratike (1789-1806) in prvega slovenskega časopisa Lublanske novice (1797-1800).
Navdušenje nad Napoleonom in francosko oblastjo je izrazil v odi Ilirija oživljena. Pod Francozi je objavljal šolske in jezikoslovne priročnike (Pismenost ali gramatika za prve šole, 1811), ni pa utegnil izdati pripravljenega slovarja, zbirke ljudskih pesmi ter rokokojsko lahkotne prevodne in izvirne anakreontike.
Vodovnikova ulica
Leta 1947 so ulico, ki je nastala v času nemške okupacije v stanovanjskem naselju tovarne letalskih delov v Stražunu na Pobrežju, poimenovali Vodovnikova ulica. Jurij Vodovnik (1791-1858) je bil bukovnik, ljudski pevec in igralec. Izučil se je tkalstva in tkal na domu ter v "šteri" (po tujih hišah na Frankolovem, v Špitaliču, Vojniku, Strmcu, Mislinji). Kot fantič je ministriral skomarskemu kuratu, pozneje je bil organist in cerkovnik v domači župnijski cerkvi. Zadnja leta je živel po več mesecev zdoma pri prijateljih in znancih, hodil naokrog, oprtan s košem brez dna, ter si s petjem svojih in drugih pesmi služil hrano in pijačo. Brati in pisati ga je naučil oče (tudi samouk in vseznal). Pesniškega oblikovanja se je učil iz cerkvenih, posvetnih in ljudskih pesmi. Mentor mu je bil A. M. Slomšek, ko je kot kaplan v Strmcu pri Vojniku med letoma 1827 in1829 zbiral okrog sebe ljudske pesnike iz širše okolice.
Vodovnik je upesnil pohorskega kmeta iz prve polovice 19. stoletja (Od pohorskih kmetov) in sofarane (Blagor teb' Skomarska fara, Lepa nedelja pri sv. Jakobu v Resniku), povzdigoval kmečki praznik (koline) ter slast jedače in pijače (Svinjske koline) ipd. Opeval je lepoto kmečkega dela in narave (Kokičevi kopači v Mrakolski gorici, Pesem od Grmana, Ptičje petje), se posmehoval lovcem (O skomarskih jagrih) in rokodelcem (Pesem od rokodelcev), spesnil kar reklamni izdelek (Poglavitna oštarija v cerkovški fari). Obsojal je goljufe (O vitanjskih in vojniških mesarjih), povzdigoval prijateljstvo, pivsko tovarištvo in dobrotljivost (Prijatelji Tomažičevi), izražal predmarčni kmetov odpor do grajske gospode (Od landeškega grada, Dolenjska zdravica), moraliziral (Sedanji čas), častil romarske cerkve, vpletal zgodovinske in biografske podatke ter jih povezal v pravi romarski vodič (Od Graške do Šmarske doline, Sv. Jakob v Resniku, Pesem od sv. Jakoba apostelna). Med najbolj znane in priljubljene sodi avtobiografska pesem Jaz sem Vodovnik Juri. Vodovnik je svoje pesmi (doslej jih poznamo okoli 30) sam zapisoval (baje tudi na leseno mizo ali deske). Nekatere so kar ponarodele in so danes žive na južnem Pohorju okrog Oplotnice, Frankolovega in Strmca.
Kot dober poznavalec narave in zdravilnih zelišč ter ljudski živinozdravnik je bil priljubljen daleč naokoli, tudi proti Koroški. Kot igralec, pevec, pesnik in pripovednik je bil zaželen na domačih slavjih (kolinah, godovanjih in ženitvah), pogrebih in pri bedenju ob mrliču; udeleževal se je cerkvenih slavij in bil romarski vojvoda. Bil je realističen opisovalec lastnega in ljudskega življenja na Pohorju. Leta 1859 so mu skomarski ofarji (gostači) postavili nagrobnik, 1900 so na župnijski cerkvi na Skomarju odkrili spominsko ploščo, 1955 pa sredi vasi spomenik.
