Množica herojev ovekovečena z mariborskimi ulicami

Ulica Goceta Delčeva

Leta 1955 so novo ulico na Pobrežju poimenovali Goce Delčeva ulica. Leta 1998 so ime popravili v Ulica Goceta Delčeva. Goce Delčev (1872-1903) je bil makedonski politik, socialist, ideolog in organizator makedonskega osvobodilnega gibanja, ki je delovalo proti osmanskemu cesarstvu konec 19. in v začetku 20. stoletja. Med letoma 1894 in 1903 je bil član centralnega komiteja Makedonske revolucionarne organizacije. S svojim delovanjem je okrepil in razširil njeno mrežo in preko nje pripravljal makedonski narod na samostojno makedonsko državo, ki naj bi se pozneje pridružila balkanski federaciji. Leta 1903 je bil pri Banjici umorjen.

Ulica heroja Bračiča

Leta 1898 so novo ulico v Graškem predmestju poimenovali Wildenrainer Gasse (Wildenrainerjeva ulica) po nekdanjem mariborskem mestnem sodniku Krištofu Wildenrainerju iz časov turške nevarnosti za mesto v prvi polovici 16. stoletja. Leta 1919 so ime poslovenili v Wildenrainerjevo ulico. Po nemški okupaciji leta 1941 jo ponovno poimenujejo Wildenrainer Gasse. Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Wildenrainerjeva ulica. Leta 1947 jo preimenujejo v Ulico heroja Bračiča. Mirko Bračič - Miran Bradač (1915-1943), partizanski komandant, narodni heroj, je končal podoficirsko šolo in bil do okupacije 1941 gardni podoficir. Julija 1941 je odšel v partizane in postal komandir Borovniške čete Krimskega partizanskega bataljona. Poveljeval je polbataljonu, ki je oktobra 1941 uničil italijansko vojaško skladišče razstreliva v Bezuljaku blizu Cerknice. Po obnovitvi Krimskega bataljona, ki se je preimenoval v 3. partizanski bataljon Ljubo Šercer, je postal namestnik komandanta bataljona, ob preureditvi partizanskih čet aprila 1942 pa komandant 3. grupe odredov. Po razdelitvi grupe na 3. in 5. grupo je bil nekaj časa še komandant 3. grupe odredov, oktobra 1942 pa je na čelu Loškega odreda odšel v slovensko primorje in oblikoval Soški odred. Decembra 1942 je postal komandant 3. operativne cone (alpske), nato pa komandant Primorske operativne cone in 14. divizije NOVJ. Sodeloval je tudi pri obleganju Turjaka in pri rušenju Štampetovega mosta. Življenje je izgubil pri napadu na nemško postojanko v Kočevju.

Ulica heroja Jevtiča

Leta 1876 so novo ulico v Melju poimenovali Landwehr Gasse (Brambovska ulica), po vojašnici 19. bataljona brambovskih strelcev, ki se je nahajala v tej ulici. Leta 1867 so v Avstriji uvedli splošno vojaško obveznost in leta 1868 ustanovili deželno brambo. Istega leta so 19. strelski brambovski bataljon namestili v preurejeno stavbo parnega mlina v Melju. Po reorganizaciji deželne brambe je 19. mariborski bataljon postal 21. bataljon v sestavi pešpolka deželne brambe št. 3 s sedežem v Gradcu. Leta 1894 se je mesto odločilo, da zgradi novo vojašnico za dva bataljona brambovcev. Do leta 1901 so zgradili pisarne in prostor za vozove. Istega leta je bil ustanovljen 26. mariborski pehotni polk brambovcev. Do prve svetovne vojne so v novi vojašnici ob Meljski cesti dogradili še zapore, pisarne, hleve, jedilnico, kuhinjo, prostore za vojake, remizo in mrtvašnico. Leta 1919 ulico preimenujejo v Trstenjakovo, po slovenskem pisatelju, etimologu in zgodovinarju Davorinu Trstenjaku (1817-1890). Po nemški okupaciji leta 1941 jo ponovno poimenujejo Landwehr Gasse. Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Trstenjakova ulica.

Ob odpravi dvojnega poimenovanja jo leta 1947 preimenujejo v Ulico heroja Jevtiča. Predrag Jevtič - Dragan (1914-1943) je bil partizanski komandant, narodni heroj. Leta 1939 je končal pravno fakulteto v Beogradu. Že leta 1933 je postal član SKOJ-a, leta 1935 pa član KPJ. Julija 1941 je odšel v partizane in bil od julija 1942 komandant 2. proletarske brigade. Jeseni 1942 je prišel v Slovenijo v skupini partizanskih starešin, ki jo je poslal vrhovni štab NOV in POJ. Postal je komandant Gubčeve brigade, januarja 1943 pa Cankarjeve. Zaradi sposobnosti in priljubljenosti ga je glavni štab NOV in POS imenoval za prvega komandanta 15. divizije. Padel je pri napadu na postojanko Sela pri Šumberku.

Ulica herojev Mašere in Spasića

Leta 1975 so novo ulico na Pobrežju poimenovali Ulica herojev Mašere in Spasića. Sergej Mašera (1912-1941) je bil poročnik bojne ladje. V Ljubljani je leta 1929 maturiral in v Dubrovniku leta 1932 končal pomorsko vojaško akademijo. V aprilski vojni 1941 je kot topniški častnik služboval na rušilcu Zagreb. Da ladja po kapitulaciji jugoslovanske vojske ne bi prišla v roke Italijanov, jo je 17. aprila 1941, skupaj z M. Spasićem, razstrelil. Oba častnika sta ostala na ladji in se skupaj z njo potopila. Leta 1973 sta bila razglašena za narodna heroja.

Ulica heroja Nandeta

V tridesetih letih 20. stoletja so novo ulico na Teznu poimenovali Maistrova ulica, po generalu Rudolfu Maistru (1874-1934). Po nemški okupaciji leta 1941 so jo preimenovali v Luisen Gasse (Luizina ulica) po veliki vojvodinji Badenski, hčerki cesarja Wilhelma I. Luizi (1838-1923). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Maistrova ulica. Ob regulaciji in odpravljanju dvojnega poimenovanja so ulico leta 1947 razdelili na štiri nove ulice: Moskovska ulica, Ulica heroja Volodje, Jaskova ulica in Ulica heroja Nandeta. Ivan Kavčič - Nande (1913-1943), gradbeni delavec, narodni heroj, se je že kot vajenec priključil delavskemu gibanju. Leta 1936 in 1940 je bil med organizatorji stavke gradbenih delavcev. Leta 1938 je postal član Komunistične partije Slovenije. Po okupaciji se je priključil narodnoosvobodilnemu gibanju in deloval v Ljubljani in okolici. Spomladi 1942 je postal član poverjeništva CK KPS. Poleti 1942 je odšel k partizanom in decembra istega leta postal komandant 2. operativne cone. Maja 1943 je postal namestnik političnega komisarja glavnega štaba NOV in POS. Padel je pri napadu partizanskih enot na italijansko belogardistično posadko.

Ulica heroja Staneta

Leta 1876 so novo ulico ob mestnem parku poimenovali Park Strasse (Cesta ob parku). Leta 1871 je mestna občina pod tedanjim županom Matijo Reiserjem odkupila od grofa Ferdinanda Brandisa velik del posesti, na kateri se nahaja stari mestni park. Leta 1872 so park pričeli urejati. Pri tem so morali opraviti velika zemeljska dela, saj je bil vzhodno od že tedaj stoječega drevoreda jarek, po katerem je vodila pot do grajske pristave in po njem je tekel potok, ki je dovajal vodo iz treh ribnikov v vzhodni obrambni jarek. Leta 1882 je mesto odkupilo od Antona Badla travnik z ribnikom, ki so ga zasuli. To zemljišče je olepševalno društvo po načrtih graškega mestnega vrtnarja uredilo v park. Poleti istega leta so v parku odkrili kip cesarja Jožefa, darilo nekdanjega župana Otmarja Reiserja. Le-ta je naslednje leto mestu podaril še kip nadvojvode Janeza, ki so ga prav tako postavili v mestni park.

Poleti 1883 je mestno olepševalno društvo odkupilo trikotno zemljišče za kipom nadvojvode Janeza od barona Twickla. Pozneje so ta del vzhodno od glavnega drevoreda uredili v otroško igrišče. Leta 1888 je Jožef Kokoschinegg severno od starega parka odkupil velik travnik, na katerem so uredili nov mestni park. Leta 1890 so v starem parku zgradili glasbeni paviljon. Leta 1900 pa postavili spominski steber, delo kamnoseka Peyerja. Leta 1919 so ulico preimenovali v Ciril-Metodovo ulico, po Cirilu in Metodu, misijonarjih iz 9. stoletja, ki sta prevedla Biblijo v starocerkvenoslovanski jezik. Leta 1930 je propadel predlog, da bi ulico preimenovali v Masarykovo ulico. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Park Strasse. Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Ciril-Metodova ulica. Leta 1947 jo preimenujejo v Ulico heroja Staneta.

Franc Rozman - Stane, tudi Stane Mlinar (1911-1944), generalporočnik, narodni heroj, se je v Ljubljani izučil za peka. Nekaj časa je imel v najemu pekarno v Medvodah. Jeseni 1936 je odšel prek Italije in Francije v Španijo in se kot prostovoljec pridružil republikanski vojski. Novembra je že bil med branilci Madrida in kmalu postal član KP Španije. Po oficirskem tečaju je postal poročnik, komandir Gubčeve čete in nato kapetan ter komandant bataljona v 15. mednarodni brigadi. Od leta 1939 je bil interniran v Franciji, od aprila 1941 na prisilnem delu v Nemčiji, od koder je sredi istega leta pobegnil v Jugoslavijo. Zaradi vojaških izkušenj ga je glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet postavilo za poveljnika Štajerskega partizanskega bataljona. Enota je prezimila po skupinah na Štajerskem, Rozman pa je v Ljubljanski pokrajini s Kvedrom organiziral Drugi partizanski bataljon (Štajerski) in aprila 1942 postal komandant Druge grupe odredov. Ob preureditvi NOV je bil januarja 1943 imenovan za komandanta 4. operativne cone, julija pa za komandanta glavnega štaba NOV in POS.

Pod njegovim poveljstvom se je slovenska osvobodilna vojska temeljito pripravila na kapitulacijo Italije in se razrasla v partizansko oboroženo silo z ustreznimi enotami, rodovi in službami ter vojaškimi zalednimi ustanovami. Na zboru odposlancev slovenskega naroda v Kočevju je bil izvoljen v SNOO in v delegacijo za AVNOJ. Leta 1944 je vodil pomembnejše operacije na celotnem slovenskem ozemlju, osebno pa je sodeloval tudi pri večjih vojaških akcijah 7. korpusa. Smrtno se je ponesrečil med preizkušanjem angleškega minometa. Prejel je spominski znak 1941, za narodnega heroja pa so ga imenovali novembra 1944.

Ulica heroja Šaranoviča

Leta 1898 so novo ulico v Melju poimenovali Rudolf Puff Gasse (Ulica Rudolfa Puffa), po Rudolfu Gustavu Puffu (1808-1865), publicistu in zgodovinarju. Po končanem študiju prava v Gradcu je leta 1830 postal suplent na gimnaziji v Mariboru. Leta 1831 je bil premeščen na gimnazijo v Kopru in se že leta 1832 ponovno vrnil v Maribor, kjer je nato poučeval do upokojitve. Bil je Nemec, ki se je vključil v slovensko okolje, kar je izkazal tudi z opravljanjem ustnega in pisnega izpita iz slovenščine na graškem liceju. Takoj po prihodu v mesto se je začel zanimati za življenje in običaje slovenskega naroda na Štajerskem. Kot gimnazijski profesor je spodbujal zanimanje slovenskih dijakov za materni jezik. Kar nekako naključje je, da se je ob prihodu na mariborsko gimnazijo v zaključnem letniku srečal s Franom Miklošičem in Stankom Vrazom, dvema verjetno najznamenitejšima Slovencema, ki sta se šolala v tej ustanovi. Zaljubljenec v mesto in pokrajino je kot prvi celovito predstavil eno od spodnještajerskih mest in Maribor s tem uvrstil med zgodovinska mesta. Zaradi pozitivnega odnosa do Slovencev (I. Sreznjevski, profesor na kijevski univerzi, je dejal, da je "do brezumja v Slovane zaljubljeni Nemec") je lahko sestavil celovito monografijo o mestu in prebivalcih, o Slovencih in Nemcih, ki so še bili zaverovani v svoj lokalni patriotizem. V svojem času je bil najplodnejši krajevni pisec na Štajerskem. Ob slovesnem odprtju južne železnice od Gradca do Celja leta 1847 je izdal monografijo o Mariboru (Marburg in Steiermark, seine Umgebung, Bewohner und Geschichte, I-II, 1847). Prav zato je njegova ocena tedanjega mestnega utripa, življenja in kulturnega prebujanja v majhnem, napol podeželskem mestu tako verodostojna in kaže objektivno podobo bidermajerskega vzdušja prve polovice 19. stoletja. Poleg tega temeljnega dela iz mariborske zgodovine je redno objavljal v periodičnem tisku in objavil še samostojne publikacije o Rogaški Slatini, Laškem, Rimskih Toplicah, izdal publikacije o pravljicah in pripovedkah slovenske Štajerske ter zbornik Marbürger Taschenbuch für Geschichte, Landes- und Sagenkunde der Steiermark. Puff je za Slovence pomemben, ker je s svojimi deli Nemce seznanjal s slovenskim prebivalstvom Štajerske, zbral obsežno gradivo ter ga v veliki meri rešil propada in pozabe.

Leta 1919 so ulico preimenovali v Kacijanarjevo ulico, po vojaškem poveljniku in kranjskem deželnem glavarju Ivanu Kacijanarju (1491 ali 1492-1539). Leta 1524 je poveljeval kranjskim četam v boju proti Turkom, leto kasneje pa proti upornim štajerskim kmetom. Na hrvaškem volilnem saboru za kralja leta 1527 je zastopal Ferdinanda I. Habsburškega. V letih od 1527 do 1528 je bil vrhovni poveljnik Ferdinandovih čet v boju proti ogrskemu protikralju Ivanu Zapolji. Leta 1529 je znatno pripomogel k uspešni obrambi Dunaja pred Turki. Od leta 1530 do 1537 je bil kranjski deželni glavar in vrhovni poveljnik krajiških čet na Hrvaškem. Po prodoru Turkov daleč v Slavonijo (1536) in Dalmacijo (1537) je bil med poveljniki vojske, ki je imela nalogo Turkom odvzeti Slavonijo (1537). Po neuspelem obleganju Osijeka je z večino drugih poveljnikov pobegnil pred Turki, ki so uničili zapuščene čete pri Gorjanih (1537). Bil je poklican na zagovor, obtožen veleizdaje in kljub kraljevemu varstvenemu pismu zaprt. Iz dunajskega zapora je pobegnil v Kostajnico na Hrvatskem in se začel pogajati s Turki o predaji mesta. Zaradi tega ga je dal Nikola Zrinjski ubiti. Po nemški okupaciji leta 1941 so ulico ponovno poimenovali Rudolf Gustav Puff Gasse. Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Kacijanarjeva ulica. Leta 1947 jo preimenujejo v Ulico heroja Šaranovića.

Milovan Šaranović (1910-1943), častnik, narodni heroj, je v Beogradu leta 1933 končal pehotno vojaško akademijo in bil do leta 1941 oficir v jugoslovanski kraljevi vojski. Decembra 1942 ga je vrhovni štab NOV in POJ poslal v Slovenijo. Tu je postal komandant I. operativne cone (Dolenjska). Maja 1943 je postal načelnik glavnega štaba NOV in POS s činom polkovnika. Smrtno je bil ranjen ob napadu na italijansko postojanko in posadko vaških straž na Selih pri Šumberku.