Vrhunec veselega decembra sta večera, ko pričakujemo božič in novo leto. A če je za božič običajno druženje v družinskem krogu, pri bolj vernih (v povprečju enako veselo in množično namreč slavijo tudi neverni) z morebitnim obiskom bližnje cerkve in tamkajšnje svete maše polnočnice, je bolj posvetno silvestrovanje pogosteje povezano z zabavno razigranimi masovkami in tudi kulinaričnimi pa (marsikdaj pretiranimi) pivskimi doživetji v širšem krogu, tudi s popolnimi neznanci. A kot vse kaže, letos že drugič zapored ne bo kaj prida iz tega. Če sploh kaj ...
Le kaj vse glede omejevanja druženja in drugih ukrepov za zatiranje širjenja novega koronavirusa - in ob tem ali celo predvsem občečloveške svobode - si bodo še izmislili in po možnosti kar čez noč z dekreti zaukazali (ter nato prav tako čez noč ukinili, prilagodili, spremenili ...) naši vrli vladavci? To je celo državljanom z zelo bujno domišljijo ali že kar preroškimi sposobnostmi skoraj nemogoče uganiti vnaprej. Ali vsaj z zadostno verjetnostjo predvideti in se torej še pravočasno ter s čim manj škode, kolikor je to sploh mogoče, ustrezno odzvati.
Absurdistan sejmari
Kako je že s stojnicami s hrano in pijačo na z neživljenjskimi pravili o dostopu do mest s kakršnokoli ponudbo že tako do neznosnosti zakompliciranih božično-novoletnih sejmih? So po državnem odloku (če ga slučajno niso vmes že preklicali, omilili, zaostrili ...) dosledno zaprte? Ali pa so morebiti po kakšni luknji v tem dekretu, drugačnem občinskem odloku ali zaradi izmuzljivega statusa česa drugega (pa čeprav so videti in delujejo kot povsem običajne stojnice z uličnimi prigrizki in napitki) vsaj v omejenem času odprte? Ali pa so morda odprte, dokler jih kak državni organ v podobi inšpektorja ne zapre? Ali pa jih en inšpektor dosledno zapira in njihovim lastnikom izreka (največkrat visoke denarne) kazni, drugi inšpektor pa jih - sklicujoč se na povsem iste pravne akte - enako dosledno pušča odprte, češ da ne zaznava nobenih kršitev veljavnih predpisov? Ali pa se oba obnašata danes tako, jutri pa povsem drugače? Ali pa celo pri enih stojnicah ali objektih enih lastnikov tako, pri enakih ali podobnih objektih drugih lastnikov pa diametralno nasprotno? Ali pa je na delu zdaj ta, zdaj ona poljubna kombinacija vsega, nečesa ali ničesar od naštetega pa še česa nenaštetega ...?
Najprej kontrola, nato pa veselo v eno samo žalost. Foto: Sašo Bizjak
Če so vsaj nekateri aktualni oblastniki že vsaj malce humanistično, literarno in nasploh izobraženi, načitani in razgledani, je več kot očitno, da to pred širšo javnostjo zelo dobro skrivajo! Razen, če ... Na primer klasiko književnosti in filozofije absurda namesto kot literaturo in filozofijo absurda razumejo dobesedno kot praktične priročnike za lastno vladanje ali vsaj kot glavni vir instantnega navdiha zanj.
Že za kultivirano umirjene in prav nič žurersko razigrane, kaj šele razuzdane božične polnočnice je torej veliko vprašanje, v kako zelo okrnjeni obliki bodo sploh smele potekati. Na do še pred dvema letoma običajna javna silvestrovanja pa bo treba letos skoraj gotovo spet pozabiti. Ker četudi bodo kje slučajno sploh dovoljena, bo na njih pod pretnjo ostrih kazni za morebitne kršitve zaukazanih toliko omejitev, da vse skupaj ne bo več imelo nobenega smisla. Že zapoved nošenja mask (kot da bi bil pust in ne novo leto ter kot da bi se morali naenkrat sramovati svojega obraza) in vzdrževanja krepko povečane socialne distance je dovolj moteča, da onemogoča za take prilike običajno sproščeno vzdušje in počutje. Ne glede na število in provenienco udeležencev se bo pač treba nekako znajti v lastni režiji in v lastnih bivalnih prostorih. Ter se še celo pri tem morda vsaj do neke mere držati varnostnih priporočil.
Ljubo doma ...
Jedilnik božičnih pogostitev je že po tradiciji bolj zavezan - tradiciji. Ponekod se držijo pravila, da božična večerja sicer mora biti raznolika in razkošna, toda postna - ne sme vsebovati mesa toplokrvnih živali, dovoljeni pa so ribe, jajca, mleko in med ... Mes(e)ni užitki pridejo na vrsto šele pri kosilu naslednji dan. Na severu Evrope in Amerike je tradicionalna glavna jed glazirana šunka. V naših krajih so pogosto na mizi koline ali pečenka, a tudi perutnina (na primer puran) z mlinci in zeljem. Še bolj obvezna sestavina praznične pogostitve pa je božični kruh ali potica.
Silvestrski meni pa ne le da dovoljuje, ampak že kar zahteva nekaj več kreativnosti. Doma ga lahko seveda pripravimo povsem po svojem okusu - le znati je treba. Tudi kakšna eksotika nikakor ni izključena. In nič ni narobe, če si povabljenci - sploh, če prihajajo iz različnih gospodinjstev - razdelijo delo in pač vsak pripravi, kar mu gre najbolje od rok in je všeč tudi drugim udeležencem pojedine. Ki pa naj se (običajnemu preobilju navkljub ali prav zaradi njega) vendarle ne sprevrže v preveč nebrzdano požrtijo.
Pojedina naj se ne sprevrže v požrtijo
No, tukaj se moramo malce revidirati. Narobe utegne v trenutni situaciji biti že to, da se v istem prostoru sploh zberejo in brez zadržkov zabavajo ljudje, ki sicer ne živijo tesno skupaj. A tukaj in zdaj ne bomo moralizirali. Naj se pač vsakdo sam pri sebi odloči. In se ob tem pri zdravi pameti in polni odgovornosti zavestno sooči z morebitnimi posledicami.
Ima pa silvestrski jedilnik v primerjavi s tistim na enako slovesnih, a bolj klasičnih banketih vendarle nekaj posebnosti. In za dobro počutje vseh - torej ne le povabljencev, ampak tudi gostiteljev - ga je smiselno zasnovati tako, da je čim več jedi pripravljenih vnaprej ali neposredno pred strežbo zahtevajo le minimalno dodelavo. Saj menda nočemo, da bi se gostje sproščeno zabavali, gostitelji pa ves čas druženja garali v kuhinji in se dajali s kako preveč sofisticirano strežbo.
Ena pomembnejših specifik je že vrstni red hodov pa tudi tekoče spremljave. Nekako v navadi je, da so ves čas - razen ko se postreže kaj porcijsko razdeljenega, toplega ... - na mizi (praviloma hladne) dobrote. Prisotni pa si pač vzamejo sami, kar, kadar in kolikor se jim zahoče. Obnesejo se razni namazi, hladne pečenke, narezki, sirove plošče, solate, domiselno sestavljeni in estetsko oblikovani kanapeji, slana in sladka peciva, za ljubitelje bolj zdravih prigrizkov morda zelenjava z raznimi pomakami ... Na enak način je na voljo vsaj osnovna ponudba pijače. Pa nikar ne pozabimo na vodo in kak izotonični napitek! Če ju ob vsaki merici alkoholne pijače popijemo kozarec ali dva, se verjetnost pretirane opitosti na sami zabavi in mačkastih težav naslednji dan krepko zmanjša.
Po ljudskem vraževerju je kokošje meso na silvestrovo načeloma prepovedano, svinjsko pa zapovedano. Juha - in to izdatna, lahko tudi enolončnica, ki krepi telo in duha ter domnevno tudi preprečuje alkoholnega mačka - se praviloma postreže šele po polnoči. Točno ob polnoči pa se odpirajo steklenice penečih se vin. Ta - predvsem zelo suha (brut) - so sicer bolj primerna kot aperitiv. Za novo leto pa je praviloma drugače in zato je morda bolje izbrati poziciji znotraj zaporedja hodov primernejša suha ali polsuha. Po možnosti naravno gazirana, torej pridobljena po tradicionalni šampanjski metodi ali vsaj po metodi charmat. Cenenih umetno gaziranih brbotavščin pa se je bolje izogibati kot kuge in covida skupaj - praviloma takoj povzročijo hudo zgago v želodcu in še hujši glavobol naslednji dan.
Svinjski medaljončki s smetano
svinjski notranji file
strok česna
sol
črni poper
sladka paprika
kumina v prahu
oljčno olje
čebula
korenček
zrel paradižnik
timijan
malo jedilnega škroba
mleko
kisla smetana
2-3 dni star beli kruh
maslo
peteršilj
Najboljša riba je svinjska riba, radi rečemo na Štajerskem. Tako pravimo fileju - večjemu hrbtnemu (zunanjemu). Še finejši pa je "ribica, štajerski brancin", notranji oziroma pljučni. Resda iz njega ne moremo pripraviti zrezkov, ki bi viseli čez rob krožnika, lahko pa pripravimo še slastnejše medaljončke (da bi bili res rahli in okusni, naj bodo na sredi še prav rahlo rožnati). Meso narežemo pravokotno na vlakna na za dva prsta debele rezine. Rahlo jih potolčemo le z dlanjo in namažemo z zmesjo stisnjenega česna, soli, popra, paprike in kumine, prekrijemo s folijo za živila in pustimo kake pol ure. Na malo olja na visoki temperaturi jih na vsaki strani pečemo kako minuto, odstranimo iz ponve, vanjo pa damo še malo olja, sesekljano čebulo in na tanke (julienne) rezance narezan korenček. Zmanjšamo temperaturo in med mešanjem pražimo kakih 5 minut, dodamo olupljen na kockice nasekljan paradižnik in timijan, sol po okusu; še malo popražimo. Zalijemo z malo mleka, ki mu vmešamo škrob, dodamo medaljončke, pokrijemo in na majhnem ognju pokrito dušimo še kake 3-4 minute (vmes meso obrnemo), vmešamo smetano, pokrijemo in odstavimo.
Iz rezin kruha izrežemo kroge v velikosti medaljonov, jih po obeh straneh rahlo namažemo z maslom in na hitro opečemo v ponvi. Na topel krožnik damo rezino opečenega kruha, nanj medaljonček, prekrijemo z omako in žličko kisle smetane, posujemo s sesekljanim peteršiljem in postrežemo s suhim belim vinom.
Velja pa pivcem in slavilcem vseh vrst položiti na dušo, da je treba peneče se vino, če hočemo imeti kaj od njega, odpreti previdno in z občutkom. Ustrezno (torej na pravo temperaturo, a nikakor na hitro) ohlajena steklenica, s katero je treba pred tem rokovati čim bolj nežno in brez pretresov, se pravilno odpre tako, da s prtičkom previdno vrtimo zamašek, dokler ga ne odpremo. Pri tem smemo zaslišati prav rahel pok in iz vratu se sme le malce pokaditi. Odpiranje s predhodnim tresenjem, glasnim pokom in škropljenjem plemenite vsebine je skrajno nekulturno, nespoštljivo do vina, pridelovalca in ozaveščenih pivcev. Pa še užitek jim bistveno zmanjša, saj gre v nič večina razposajenih mehurčkov! Še bolj brutalno barbarsko je le odpiranje s sabljo - ki sploh ni zelooo nobel, ampak je kvečjemu znak skrajnega primitivizma. No, ta je še ekstremnejši pri tistih brezobzirnežih, ki si ne znajo predstavljati slavja brez hrupnega pokanja in za to zlorabljajo pirotehniko. A k sreči je vsaj takih bedakov iz leta v leto manj ...