Najprej je bil ustvarjen Mavricij in šele potem nebesa

Ameriški pisatelj Mark Twain, oče Toma Sawyerja in Huckleberryja Finna, je nekoč obiskal Mavricij in na povratku domov zapisal: "Najprej je bil ustvarjen Mavricij in šele potem nebesa!" Otok pa ni navdihnil le Boga naše, zahodne kulture, ampak tudi Šivo, enega temeljnih likov hindujske vere. Ko naj bi bil Šiva, v družbi svoje Parvati, nekoč letal tod okoli, mu je oko zastalo na čudoviti mavricijski pokrajini. Odločil se je za kratek premor. V svoji popotni prtljagi je nosil tudi stekleničko indijske svete reke Ganges in nekaj kapljic mu je menda pomotoma kapnilo v neko "visokogorsko" jezero (visokogorsko pod narekovaji, čeprav leži na za Mavricij že zelo spodobnih 550 metrih nadmorske višine). Odtlej sta jezero in reka Ganges neločljivo povezana, Ganga Talao (kot se jezero imenuje danes) pa je eden najbolj svetih krajev hindujske vere.

Tudi pri nas o tem koščku paradiža sredi Indijskega oceana vemo kar nekaj. Ne le o naravnih lepotah, neverjetni mešanici kultur, sladkornem trsu, ki nas oskrbuje z rjavim sladkorjem in predvsem imenitnim rumom. O legendarnem ptiču dodu, ki je bil še pred dobrimi petstotimi leti tam glavni prebivalec, ljudi namreč ni bilo. O tem, da se danes Slovenci tam radi poročajo – papirje lahko mirne duše uveljavljate tudi pri nas, sanjske poroke pa ne boste nikdar pozabili. Tudi o tem, da je otok nekakšen raj za igralce golfa, kamor se na partijo ali dve odpravijo tudi naš premier (sem ga iskal in ga – zanimivo – ni bilo videti) ali njegovi kolegi, s katerimi naj bi sklepal posle pod palmami.

Malo geografije

Na kratko za ljubitelje geografije: Mavricij je otok v jugozahodnem Indijskem oceanu in je del otočja Maskareni (ob Mavriciju sta večja otoka Maskarenov še Reunion in Rodrigues). Površine otoka je za približno desetino Slovenije (okrog 2000 kvadratnih kilometrov), na njem pa živi dobrega milijon in četrt prebivalcev. Precej gosto poseljeno torej, čeprav med pohajkovanjem po otoku ne dobiš takega občutka. Otok je dobesedno sredi oceana – do najbližjega Reuniona je 200 km, do Rodriguesa še trikrat dlje, do velikega brata Madagaskarja 900 km, do afriške obale že krepko preko 1000. Glavno mesto je Port Louis, ki ga je nekoliko več kot Maribora, prebivalstvo pa je pisano, čeprav vidiš večinoma mešance, Kreoli se imenujejo sami. Največ je takih z indijskimi koreninami, nekaj je povsem temnopoltih, nekaj Kitajcev, nekaj odstotkov tudi belcev. Govorijo v glavnem francosko, čeprav je uradni in prvi jezik v šoli angleščina. Angleško torej znajo vsi, vse uradno se dela v tem jeziku, čim pa se uradno neha, angleščina čudežno izgine in slišiš le francoščino ali kreolščino, nekakšno mešanico stotih jezikov.

Vse skupaj ima svoje zgodovinske razloge – od kolonizatorjev so imeli najraje Francoze, Angležev pač ne. A turistom se ni treba bati, tudi če ne znate francosko, se boste v dobri, stari angleščini dogovorili vse. Država je ekonomsko med najbolj razvitimi, če ne najbolj razvita v Afriki, po BDP na prebivalca primerljiva z marsikatero evropsko deželo in le malo slabša od Slovenije. Infrastruktura je na zelo visoki ravni, bolnišnice vrhunske, šole zastavljene po slovitem modelu Cambridge, ceste dobre (voz se po levi in za naše pojme izredno počasi, tudi na avtocesti le redko preko 100 km/h). Skrbijo za okolje, smeti v rajski pokrajini skoraj ne vidiš. Ljudje živijo dobro in na ulicah ni beračev. Najbolj so ponosni na svojo multikulturnost, ki tam ni le črka na papirju. Ljudje so enakopravni, ne glede na barvo kože, na veroizpoved (na otoku vidiš številne cerkve, pagode, templje, mošeje, kamor se hodijo priklanjat ljudje vseh mogočih veroizpovedi), spol ali drugo.

In še malo zgodovine

Najbolj pomembno pri vsem tem je, da še pred dobrimi 500 leti na otoku ni bilo ljudi. Torej nima avtohtonih prebivalcev, čemur so se zelo začudili portugalski odkritelji, ki so se po letu 1511 sem začeli sramežljivo naseljevati. Pozneje se je izkazalo, da so arabski trgovci otok resda poznali že nekaj stoletij prej, a jih naselitev ni zanimala. Konec 16. stoletja so Portugalce pregnali Nizozemci, ki so mu tudi dali današnje ime v čast princa Mauricea Nassauskega. Nizozemci so otok že izkoriščali kot pomembno trgovsko postojanko (če nič drugega, kot postanek na poti do Indije), odkrili so tudi sladkorni trs, ki je tam noro dobro uspeval. Vendar se je čez sto let zgodba znova obrnila na glavo – mimo so pripluli Francozi, pregnali Nizozemce in se utaborili na rajskem otočku. Ko so tja poslali imenitnega gospoda, grofa Bertranda-Françoisa Mahéja de La Bourdonnaisa, je otok doživel prvega izmed svojih vrhuncev. Grof je tja pripeljal kulturo, zagnal veliko sladkorno industrijo, pripeljal sužnje in z njimi spoštljivo ravnal (kot lahko preberemo, celo bolj spoštljivo kot prvi kapitalisti v osrčju Evrope s svojimi delavci). Postavil je palače, zasnoval glavno mesto in še marsikaj. Grof la Bourdonnais je še danes najbolj priljubljen lik njihove zgodovine in ni ga kraja na otoku, kjer po njem ne bi poimenovali vsaj trga, večinoma pa še marsikaj večjega. Zanimivost za šahovske navdušence: grofa je preživela le ena hči, ki je pozneje rodila sina Louisa-Charlesa, prav tistega, ki je v prvi polovici 19. stoletja veljal za nekakšnega Magnusa Carlsena svojega časa. Nepremagljivega, torej. Nič čudnega torej, da med ogledom grofove palače kar dvakrat naletiš na šahovsko mizico z umetelno izrezljanimi figurami …

A tudi Francozi so vzdržali le dobro stoletje. Prišli so Angleži, ti Francozov sicer niso pregnali, zato pa so jih prisilili v nekakšen sporazum, po katerem Angleži prevzamejo vodilno vlogo na otoku, Francozi pa smejo zadržati določene posesti. Angleška kolonizacija je prinesla velike spremembe v sestavi prebivalstva: v prvem valu so Angleži tja naselili najemne delavce iz Kitajske, leta 1834 pa še goro najemnikov iz Indije. Potomci enih in drugih danes sestavljajo večino prebivalstva na Mavriciju, je pa zanimivo, da so se v dvesto letih veselo premešali, pri čemer jih niso motile ne verske ne kulturne razlike, kaj šele v barvi kože.

Leta 1957 se je Mavricij začel osamosvajati. Najprej z omejeno avtonomijo, ki pa se je postopoma širila, vse do 12. marca leta 1968, ko so razglasili dokončno neodvisnost, a so za vsak primer ostali del Združenega kraljestva.

Tragična zgodba o dodu

Ko je Lewis Carroll leta 1865 svetu podaril Alico v Čudežni deželi, je eno glavnih vlog namenil tudi ptiču dodu. Marsikdo je takrat zastrigel z ušesi, saj sredi 19. stoletja o dodu ni bilo znanega praktično ničesar. So pa Angleži tega leta odkrili popolno okostje te čudne živali, hkrati pa tudi zapiske nekega učitelja, ki je poučeval na Mavriciju.

Tragična zgodba o dodu je kmalu zatem obkrožila svet. Danes velja dodo za nekakšen simbol iztrebljenih živali, še posebej ponosni nanj pa so na Mavriciju – otočku, kjer je dodo živel.

Še pred pol tisočletja je bil dodo nekakšen poglavar na Mavriciju. Ljudi ni bilo in veliki ptič (najlažje si ga predstavljamo kot nekakšnega purana, le da je bil dva- do trikrat večji) se je tam prav zares počutil kot poglavar. Naravnih sovražnikov na otoku ni imel, zato se je skozi stoletja odvadil letati – le zakaj bi se trudil, če ni treba? Tudi za hrano se mu ni bilo treba truditi, le sklonil je glavo in že je pohrustal, kar mu je vegetarijansko srce poželelo. Dodo je sčasoma zrasel do metra v višino, tehtal pa je tudi do 30 kilogramov. Imel je sivkasto perje, 23 cm dolg kljun s kavljasto konico, čokate rumene noge in šop belih nakodranih peres visoko na zadku. Bil je neverjetno dobrodušen in zaupljiv, skratka eno najbolj prijaznih živih bitij, ki so kadarkoli hodila po zemlji. A prav ta dobrodušnost ga je pokončala: ko so na otok navalili Portugalci, za njimi pa še Nizozemci, se jih dodo ni prav nič bal – pojma strah namreč sploh ni poznal. Evropski osvajalci pa niso bili vegetarijanske sorte in kmalu so spoznali, da jim en sam dodo predstavlja zalogo hrane za dolgo časa. Le ducat nasoljenih dodov je bilo dovolj, da je ladja s celotno posadko brezskrbno priplula do Evrope. In čeprav dodovina menda ni bila prvovrstno meso, so bili takrat časi, ko osvajalci niso preveč izbirali …

Evropejci so s seboj na otok privlekli tudi pse, mačke, podgane, prašiče, ki so veselo plenili dodojeva gnezda in se mastili z jajci. Ljudje so sistematično uničevali dode, živali in njihov zarod, in ni minilo niti stoletje, ko so videli zadnjega živega doda na otoku. Ostal je spomin – dodu pa je bila posthumno dodeljena vloga, ki je verjetno ne bi bil preveč vesel. Najdemo ga povsod, na mavricijski zastavi, v imenih restavracij in hotelov, v turističnih vodnikih, predvsem pa v obliki številnih spominkov, na katerih je dodo upodobljen tako, kot ga je pač dešifrirala moderna znanost. In da ne pozabim: vzdevek mavricijske nogometne reprezentance je seveda "The Dodos" (Dodi) …

In kaj je tam lepega?

Vprašanje bi bilo treba obrniti: Ali je tam sploh kaj, kar ni lepo? Ljudje iz naših krajev si sanjsko pokrajino večinoma zamišljamo tako: sredi otoka vulkanske vzpetine, z dih jemajočimi razgledi, z neštetimi slapovi, vsenaokrog pa zeleno, ki ljubim te, zeleno: drevesa, rože, vse nekako divje in povezano v čudovito harmonijo hkrati. Ko se spuščamo proti obali, sledijo nepregledni, kilometrski nasadi sladkornega trsa, čajevca, vanilije, kokosa in manga. Še nekoliko dlje pridemo do morja ali, povedano drugače, do 180 kilometrov rajskih peščenih plaž s kristalno čistim morjem, dolgimi pasovi belega peska in s čudovitim pogledom na pisane koralne grebene, ki vabijo v svoje globine. Palma pri palmi, kamor se ozreš. Tisti z malo boljšim vidom bodo v daljavi zagledali jate delfinov, ki se večkrat prijazno priigrajo skoraj do obale, tam zadaj se sprehajajo želve, od majhnih pa vse do orjaških, a vselej prijaznih. Vse skupaj je nastavljeno zelo uživaško: ležalniki, senčniki, prodajalci najraznovrstnejšega sadja na vsakem koraku, vmes pa bifejčki, kjer vam zmešajo katerikoli koktajl, le da je njegova osnovna sestavina domači rum.

Ko se nekoliko naveličaš uživanja v raju (iz prve roke vam povem, da ti tudi v raju sčasoma postane dolgčas), se lahko podaš na enega od številnih domiselnih izletov. Izredno zanimive so tovarne sladkorja in/ali ruma, kjer iz prve roke izveš vse o sladkornem trsu in produktih, ki jih pridobijo iz njega. Sladkorni trs sodi med trave in ima v svojem trdem steblu skritih kakšnih deset odstotkov saharoze. Osnovni produkt je seveda sladkor: najprej rjavi, v naslednji fazi po potrebi še beli. Pridobljeni sok – melaso – nato razdelijo na kristale, ki gredo v proizvodnjo sladkorja, melasa (sok) pa nadaljuje svojo pot destilacije, fermentacije in končnega staranja v sodih. Končni proizvod je nadvse slasten rum: enoletni je prozorne barve, temnost pa pridobiva z leti staranja. Pa s tem čudežnih učinkov sladkornega trsa še zdaleč ni konec: delno ga uporabijo za zdravila, del soka gre za brezalkoholne pijače (neposredno stisnjen sok iz trsa je odličnega okusa), vse, kar ostane po številnih mletjih in stiskanjih, pa gre v končno proizvodnjo biogoriva. Neverjetna rastlina: na leto jo nekajkrat posekajo, pa vselej znova rekordno hitro zraste, uporabijo pa vse, prav vse, do zadnjega grama!

Poleg naravnih znamenitosti, plesa z delfini, obiska tovarn ruma in sladkorja, dvorcev, neskončnih potepanj po peščenih plažah naj omenim še izlet na Chamarel, kjer sicer najdemo najbolj znano tovarno ruma, ob njej pa dva neverjetna naravna bisera. Najprej slap, ki ima 80-metrski padec in je zelo slikovit v bujno zeleni okolici. Malo naprej najdemo zemljo sedmih barv. To je peščenjak, strjen kamen vulkanskega pepela in prahu z dodatkom različnih materialov, ki ustvarjajo pisan videz in sedem barvnih odtenkov.

Pro et contra

Kako se torej odločiti – oditi tja ali ne? Mnogo je razlogov za, predvsem tisti o približku raja so dokaj mikavni. Po drugi strani najdemo tudi nekaj ugovorov. Bolj šibkih, pa vendarle. Na prvem mestu je zagotovo oddaljenost: do tja je skoraj 10.000 kilometrov in naj obračaš tako ali drugače, boš v letalu na poti na Mavricij preživel dobrih deset ur. S presedanji in vmesnimi postanki tudi do dvajset. Za vzdržljive in take, ki znajo sami s seboj, torej! Tudi cena takšnega izleta ni prav nizka. Ko potnim stroškom prištejemo namestitvene, ti so primerljivi s slovenskimi cenami, ki so jih v nebo povlekli turistični boni, bomo že zastrigli z ušesi. Jedli boste (če si ne privoščite namestitve z vključeno hrano) prav tako po slovenskih cenah, prej nekoliko dražje kot ceneje. In hrana: čeprav boste v mnogih turističnih vodnikih prebrali hvalospeve o neverjetni hrani, posledici njihove multikulturnosti, v resnici ni tako. Indijske restavracije so boljše v Indiji, kitajske celo pri nas. Hitra hrana je osvojila tudi Mavricij. Ostane tistih nekaj lokalnih, kreolskih restavracij, ki pa so načeloma drage, ponujajo pa nič posebnega: indijski kari, kitajske rezance … Ostane fantastična morska hrana – zgolj ljubitelji morskih sadežev bodo na Mavriciju prišli na svoje. Ribe, predvsem pa rake vseh mogočih vrst pripravljajo na številne načine, najbolj slastne pa so juhe. A kaj, ko vsi ne marajo morske hrane …

Za konec še o plažah. Res je, po otoku se razprostira skoraj dvesto kilometrov rajskih, peščenih plaž. In vendar: primernih za kopanje, kot smo ga vajeni prebivalci jadranskih dežel, je le nekaj. Pa še tiste so skrite na skrajnem severu. Za kaj gre? Le na severu voda sploh postane globoka, vse drugo je plitvo, boleče plitvo. Tudi po nekajstometrskem sprehodu v morje ti voda še naprej sega le malo nad kolena, dalje pa ne smeš, ker je pred teboj že koralni greben. Zdaj pa plavaj, če znaš in zmoreš!

Prišli smo do konca. Morda je res, da so nebesa prerisana po Mavriciju. A prav tako je neizpodbitna resnica, da očitno tudi v raju najdemo razpoke.