Napoleon je ljubil Slovenko Emilijo Viktorijo

Letos mineva 200 let od smrti Napoleona Bonaparteja, umrl je 5. maja 1821 v izgnanstvu na otoku Sveta Helena. Sin odvetnika s Korzike, ki se je z izjemnimi sposobnostmi povzpel od vojskovodje do cesarja, s svojo kontroverznostjo še danes buri duhove. Nedvomno pa je s svojimi idejami in dejanji spremenil tok evropske zgodovine in vplival na novodobno Evropo. "Le malo usod je oblikovalo toliko življenj, ki presegajo njihovo lastno," je ob dvestoletnici Napoleonove smrti dejal francoski predsednik Emmanuel Macron, ki pa je tudi poudaril, da slovesnost ni namenjena praznovanju njegovega celotnega življenja. Ob pozitivnih prispevkih k francoski in evropski zgodovini in kulturi je precejšen del Napoleonove zapuščine negativen in krvav.

Napoleon z vojsko čez Sočo

Ena najvznemirljivejših osebnosti svetovne zgodovine je imela velik vpliv tudi na Slovence. Na vrhuncu svoje moči je Napoleon večji del slovenskega narodnostnega ozemlja iztrgal Avstro-Ogrski, leta 1809 je ustanovil Ilirske province in izbral Ljubljano za prestolnico te nove ozemeljsko in narodnostno pisane države, ki pa ni dolgo obstala.

Slovenci so se s francosko vojsko sicer prvič srečali že leta 1797, ko je Napoleon, takrat star komaj 28 let in že poveljnik francoske vojske v Italiji, v boju proti Avstriji osvojil velik del severne Italije in z vojsko čez Sočo prodrl na habsburško ozemlje. Tedaj je bil sam prvič in zadnjič na Slovenskem. Ljudsko izročilo sicer pravi, da naj bi bil Napoleon prespal tudi v Framu, kjer se radi pohvalijo s tako imenovano Napoleonovo hišo, a zgodovinski viri tega ne potrjujejo.

Vojna med Francijo in Avstrijo se je nadaljevala. Že leta 1805 je morala Avstrija prepustiti Napoleonu Dalmacijo in bivšo beneško Istro. Po porazu v bitki pri Wagramu leta 1809 je s podpisom schönbrunnskega miru izgubila še zahodni del Koroške, Kranjsko, Goriško, Trst in Istro ter Hrvaško in Vojno krajino jugozahodno od Save. Ta območja je Napoleon vključil v 14. oktobra 1809 ustanovljene Ilirske province, ki so obsegale še Vzhodno Tirolsko, Dalmacijo, Dubrovnik in Boko Kotorsko. Skupaj je na tem območju živelo približno 1,5 milijona ljudi različnih narodnosti. Vsi Slovenci niso živeli v Ilirskih provincah, vzhodni del narodnostnega ozemlja je ostal v avstrijskem cesarstvu, skrajno zahodni pa v italijanskem kraljestvu.

Napoleon je Ilirske province ustanovil iz strateških in gospodarskih razlogov. Avstrijo so odrezale od morja in omogočile kopensko povezavo Francije z Osmanskim cesarstvom. Francija je vojaško in gospodarsko nadzirala obe obali Jadranskega morja. Ilirske province so bile pomembne tudi za obrambo Italije, ki je imela velik strateški pomen, saj je varovala francosko jugovzhodno mejo in hkrati zagotavljala nadzor nad alpskimi prelazi proti Nemčiji.

Ljubljana - evropska prestolnica

Štiri leta Ilirskih provinc so vsaj del Slovencev potisnila v srž evropske politike. Ljubljana je bila glavno mesto ozemlja, ki je vključevalo pomembna mesta, kot so Reka, Zadar in celo Dubrovnik. V Ljubljani je bil sedež generalnega guvernerja, na to mesto je bil prvi imenovan maršal Marmont, ki je Ilirske province vodil do januarja 1811, nasledil ga je Henri-Gratien Bertrand, ki je to funkcijo opravljal do februarja 1812, ko je bil imenovan Jean-Andoche Junot. Zadnji guverner je bil Joseph Fouché, imenovan julija 1813, ki je funkcijo opravljal le en mesec.

Čeprav Francozi niso popolnoma odpravili fevdalnega sistema, je njihova vladavina za prebivalce Ilirskih provinc pomenila podrobnejšo seznanitev s pridobitvami francoske revolucije in sodobno meščansko družbo. Uvedeni so bili enakost pred zakonom, splošna vojaška obveznost, sodobna uradniška uprava in poenoten davčni sistem, odpravljeni nekateri davčni privilegiji, razmejene so bile pristojnosti med državo in cerkvijo, sodstvo pa podržavljeno. Kratko obdobje Ilirskih provinc je močno pripomoglo k dvigu narodne zavesti Slovencev.

Nad Francozi in njihovim priznavanjem naravnih pravic narodov ter uvedbo slovenščine oziroma "kranjskega jezika" kot učnega jezika v začetne in srednje šole na Kranjskem je bil še posebej navdušen pesnik Valentin Vodnik. V pesmi Ilirija oživljena iz leta 1809 je častil Napoleona kot znanilca svobode in zapisal znane stihe: Napoleon reče, Ilirija vstan'!

Nad idejami francoske revolucije so bili navdušeni slovenski izobraženci in meščanstvo, plemstvo, duhovščina in uradniki pa so te ideje zavračali. Tudi kmečko prebivalstvo je bilo razočarano, saj Francozi niso ukinili fevdalizma, kot so upali kmetje, uvedli pa so visoke davke, ki so se jih ljudje pod imenom fronki z jezo spominjali še desetletja kasneje.

Avgusta 1813 je Avstrija napovedala vojno Franciji, avstrijske sile pod vodstvom generala Franza Tomassicha pa so vkorakale v Ilirske province. Avstrijska oblast je večino francoskih ukrepov odpravila.

Ljubica, preoblečena v dečka

Napoleon pa je bil s Slovenijo vsaj posredno povezan tudi drugače. Ena njegovih srčnih izbrank je bila namreč iz naših krajev. Zgodba Emilije Viktorije Kraus je bila vsaj pri nas skoraj neznana, dokler je ni opisal pisatelj Bogdan Novak v romanu Pasja grofica. Tuje Napoleonove biografije, tudi uradne, pa praviloma vse omenjajo Napoleonovo intimno zvezo z Emilijo, ki se je rodila leta 1785 v Idriji rudarskemu nadzorniku Jožetu Krausu in učiteljevi hčeri Rosaliji Schlibar. Novak navaja, da je bila mati Slovenka, oče pa Bavarec. Ker je družina živela v slabih razmerah, je cesarski in kraljevski častnik Philipp Mainoni Emilijinim staršem ponudil, da bi dekletu na Dunaju zagotovil dobro izobrazbo. Po zgodnji očetovi smrti se je Emilijina mati leta 1795 končno strinjala, desetletnica je odšla v rejo na Dunaj.

Dobro vzgojena in čedna Emilija Viktorija je kmalu postala zaželena v dunajski družbi. Leta 1805, ko je Napoleon zasedel Dunaj, se je, stara 20 let, v dvorcu Schönbrunn udeležila plesa, ki ga je priredil Napoleon. Kot piše Novak, je na ples prišla v črni obleki, in ko jo je Napoleon vprašal, zakaj se mu ne prikloni, mu je odgovorila, da je v črni barvi žalovanja, ker je njena dežela zasedena, okupatorju pa se ne bo priklonila. Napoleon jo je še isti večer poklical in jo kmalu vzel s seboj v Pariz. Še prej pa jo je dal portretirati najslavnejšemu dunajskemu portretistu Johannu Baptistu von Lampiju, ki jo je naslikal kot Venero. Ta portret je bil kasneje natisnjen na znamki Paragvaja, tako se je tudi ohranil.

Emilija je bila več let v zvezi z Napoleonom, spremljala ga je tudi na bojnih pohodih, preoblečena v dečka, včasih je nastopala kot paž Felix ali adjutant grof von Wolfsberg. V kratkih obdobjih brez vojn je živela v bližini Pariza. Čeprav je imel Napoleon ob zakoniti soprogi še več drugih ljubic, naj bi Emiliji, tako vsaj v romanu piše Bogdan Novak, sam rekel, da je edina ženska, ki ga ima rada zgolj zaradi njega samega, vse druge pa da le nekaj želijo od njega.

Pasja grofica

Leta 1810 je Emilija v Trianonu v Franciji rodila Napoleonovega sina Eugena. Po nekaterih virih naj bi se njuno razmerje še istega leta končalo, ko se je Napoleon poročil z nadvojvodinjo Marijo Luizo, hčerko avstrijskega cesarja, po drugih naj bi ostala v zvezi do leta 1813. Emilija, ki jo je Napoleon povzdignil v baronico von Wolfsberg, se je vrnila na Dunaj in se ločila od otroka, ki sta ga posvojila zakonca Megerle von Mühlfeld. Kot Eugen Alexander Megerle von Mühlfeld je kasneje postal znan odvetnik in politik.

Emilija pa se je leta 1815 poročila z dunajskim odvetnikom Schönauerjem, vendar se je po enem letu ločila in se z materjo in sestro preselila v Bregenz, kasneje pa v Salzburg. S sredstvi, ki jih ji je namenil Napoleon, je živela brezskrbno življenje in se obdajala z živalmi. Imela je opice, redke ujede, mačke in kar 160 psov, kar ji je tudi prineslo vzdevek Pasja grofica. Toda skrbnik Emilijinega sklada, njen nekdanji rejnik Philipp Mainoni, je vse zapravil in leta 1832 naredil samomor, še prej pa uničil tudi vse listine, ki so kazale na zvezo Emilije in Napoleona. Emilija je izgubila hišo in posestva ter leta 1845 umrla v revščini. Pokopana je na pokopališču Gnigl v Salzburgu. Na plošči na cerkvenem zidu je zapisano: "V spomin na pasjo grofico Emilie Freiin von Wolfsberg, rojeno Kraus, ki je Napoleona I. dolga leta spremljala v vseh akcijah in bila njegova zvesta spremljevalka do njegovega padca." In še: "Kdor je brez krivde in napak, naj vrže prvi kamen vanjo."