Slavna zgodba o francoski revoluciji je zgodba o enem najbolj svetlih in hkrati najtemačnejših obdobij v človeški zgodovini. Čudovite pridobitve revolucije, ki se je spektakularno začela 14. julija leta 1789 z napadom na Bastiljo, trdnjavo, v kateri je bil zloglasni zapor, je zatemnil vsesplošni teror vladajočih, ki so se v imenu novih, revolucionarnih idej "liberte, egalite, fraternite" (svoboda, enakost, bratstvo) znašali nad prebivalstvom vseh slojev. Opojna moč oblasti je kmalu zatemnila vse drugo in tudi Francozi se svoje revolucije spomnijo z mešanimi občutki.
Na smrt obsojeni naj še dodatno trpi, obglavljenje je privilegij
Grozljiva dejstva o giljotini
- V nasprotju z govoricami se je dr. Guillotin uspešno izognil lastnemu izumu - leta 1814 je varno umrl na svojem domu.
- Prvi usmrčeni na francoski giljotini je bil cestni ropar Nicolas-Jacques Pelletier 25. aprila 1792.
- Francozi so vseskozi razmišljali o tem, kako bi giljotino izboljšali, da bi postala še hitrejša in še bolj učinkovita. Za najpomembnejše izboljšave je postal duhovniški pripravnik tesar Leon Berger (v letih 1870-72).
- Slovite so razprave o tem, ali glava po tem, ko je bila odsekana, še nekaj časa "živi". Glava ima namreč v sebi dovolj kisika in krvi, da bi lahko ostala pri zavesti še pet do sedem sekund po tem, ko ji je bilo odvzeto telo. Znane so grozljive zgodbe očividcev o tem, da so leteče glave trepetale, začudeno in panično gledale okoli sebe in trzale z deli lica. Zdravniki so iskali dokaze in so jih klofutali, jih klicali po imenu in čakali na morebitne reakcije.
- Številni takratni zdravniki in znanstveniki so v "življenje glave po smrti" vsekakor trdno verjeli. Dassy Ligieres je neko odsekano glavo odnesel v svoj laboratorij in jo prišil na živega psa, upajoč, da bo pes spregovoril v človeškem jeziku. Še leta 1880 je neki pariški zdravnik v odsekano glavo vbrizgaval kri, upajoč, da jo bo oživil.
- Javnih eksekucij so se smeli udeleževati tudi otroci. Številni so bili navdušeni in kmalu se je v prodaji pojavila igračka, miniaturna giljotinica, s katero so otroci rezali glave lutkam ali celo majhnim glodavcem.
- Ena najbolj strašnih zgodb opisuje eksekucijo šestnajstih redovnic karmeličank iz Compiegna. Med strašno izbiro smrti pod giljotino ali odpovedi redovnim zaobljubam so izbrale prvo. Oblečene v belo so 17. julija 1794 mirno stopale proti morilskemu orodju in ob tem na glas prepevale Salve, Regina (Pozdravljena, Kraljica).
- Sansonovi in Deiblerjevi so v Franciji šteli za nekakšne zvezdnike. Način, na katerega so se ti sloviti rablji oblačili, je dolgo časa diktiral modne zapovedi v sedanji svetovni prestolnici mode. Priimka sta bili zelo priljubljeni tudi v podzemlju, kjer so si številni gangsterji omislili tetovaže in parole, kot so "Moja glava bo končala pri Deiblerju".
- Giljotina že dolgo ni več orodje za izvrševanje smrtne kazni, njene različice pa so se še kako prijele v družbi. Danes je giljotina skupno ime za mehanizme za rezanje pločevine, papirja, cigar, kablov. V restavracijah in kuhinjah najdemo podobne napravice, ki služijo za rezanje kruha ali zelenjave. Giljotine so priljubljena tema tudi v moderni kulturi: v filmih, v video igricah in seveda ob vsakem prikazovanju vsebin iz časa francoske revolucije.
Giljotina poimenovana po dr. Guillotinu
Zagovorniki idej razsvetljenstva in enakosti so se hitro začeli zavzemati za čim večjo humanizacijo postopka usmrtitve. Med najbolj gorečimi je bil doktor Joseph-Ignace Guillotin, ki je poslancem ustavodajne skupščine predlagal uvedbo smrtonosne naprave. Ta naj bi poskrbela na enakost tudi na tem področju: eksekucija naj bi bila poslej za vse enaka, ne glede na spol, starost, stan, poprejšnje zasluge ali vrsto storjenega zločina. Doktor je poslancem predstavil stroj, ki bi takšno nalogo zlahka, hitro, brez mučenja in zapletov uspešno izvrševal. Ker naprava še ni imela imena, so jo, najprej poslanci, nato pa ljudje kar vsepovprek, začeli imenovati giljotina (po predlagatelju). Ta se je upiral, protestiral, a zaman. Namesto da bi se v zgodovino zapisal kot predlagatelj tega humanega postopka usmrtitve, si ga je "učiteljica življenja" zapomnila kot avtorja ene najbolj učinkovitih in hkrati najbolj krutih naprav. A naprave si niti izmislil ni. Za nekakšno "prababico" giljotine velja "Halifax Gibbet", s katero so prvo obglavljenje v Angliji izvedli konec 13. stoletja, torej skoraj 500 let pred Francozi! Tudi v drugih deželah niso zaostajali: na Škotskem so podobni napravi rekli Škotska Devica (Scottish Maiden), v Italiji so poznali Mandayo, vse pa so delovale po istem načelu.
Šov se lahko začne
Ko so bile usmrtitve z giljotino naposled uzakonjene, so med ljudstvom najprej sprožile precej odpora. Tako hitra smrt in še praktično brez bolečin po vrhu! Le kakšna kazen je to, le kdo bo to gledal? Kmalu pa so doumeli, da je aparatura izredno učinkovita in da je v kratkem času mogoče izvesti številne usmrtitve. Muke obsojencev so zamenjali litri krvi. Giljotini je priljubljenost bliskovito rasla. Kar težko je z današnjimi očmi razumeti in doumeti strast, s katero so Francozi drli na predstavo, tako imenovano krvavo mašo. Ni trajalo dolgo in Francozi so se v dogodke dobesedno zaljubili: javnim usmrtitvam je prisostvovalo nekaj sto ljudi, tudi po nekaj tisoč. Giljotini so podelili številne ljubkovalne vzdevke: nacionalna britev, vdova, sveta mati, oltar krvave maše ... Samo dejanje sekanja glave pa so zaradi topega udarca, ko je rezilo padlo na vrat, imenovali "kovanje denarja na Trgu revolucije".
Padli velikaši
Čeprav je kralj Ludvik XVI. aktivno sodeloval pri pripravi novega morilskega orodja (leta 1789 je bil še trdno v sedlu), se je njegovo vladanje končalo prav tam, pod giljotino. Le nekaj mesecev pozneje je enako usodo doživela tudi njegova soproga, slovita Marija Antoaneta, najmlajša hči avstrijske cesarice Marije Terezije. Dama je v smrt odkorakala ponosno, pokončne drže, oblečena v belo obleko. Ko je stopala proti giljotini, je menda rablju nehote stopila na nogo in dejala: "Oprostite, gospod, ni bilo namerno." Nato je položila glavo na tnalo in mirno pričakala usodni trenutek. Njen mož, kralj Ludvik XVI. je zadnje trenutke preživljal precej bolj dramatično: prosil je za milost, rotil vse prisotne, da ni kriv, da ni ničesar zagrešil. A je bil deležen le zadnjega posmeha.
Precej gosposko je pod giljotino stopil tudi sloviti znanstvenik, utemeljitelj organske kemije Antoine Lavoisier, ki ga niso usmrtili zaradi znanosti, pač pa zaradi domnevnih davčnih poneverb. Oblasti se je zameril, ker je nasprotoval izvolitvi Jena-Paula Marata v Akademijo znanosti. "Republika ne potrebuje znanstvenikov," mu je menda zabrusil oficir, ki je bil tistega dne na delu. Vseeno je zaprosil za dan odloga, saj je bil ravno sredi nekega pomembnega poskusa, ki ga je želel še končati. Niso mu ugodili, obglavljen je bil še istega dne. Kasneje je oblast ugotovila, da je šlo za pomoto in da so ga usmrtili po krivici. Ženi so poslali vljudno opravičilo, Lavoisierju pa postavljali spomenike.
Toulon neslavni rekorder
To so bila leta, ko je na čelu francoske revolucije stopal kruti Maximilien Robespierre. Že do leta 1794, v poldrugem letu delovanja, so v Franciji obglavili več deset tisoč ljudi. Ne le v Parizu, giljotina je neumorno delala tudi v drugih večjih mestih. Rekord v usmrtitvah na en dan drži menda Toulon, kjer so v enem samem dnevu in z eno samo napravo za glavo skrajšali 300 ljudi. Težko si je predstavljati, kako je bilo vse skupaj videti - koliko krvi, koliko trupel, koliko odsekanih glav.
V Parizu je usmrtitve praviloma vodil Sanson, član ugledne rabeljske družine (poklic rablja se je prenašal iz roda v rod kot nekakšna krvava dediščina, na katero so bili rablji izredno ponosni). Sanson je obglavil kralja in kraljico, kmalu tudi samega Robespierra, ob njem pa še nekaj slavnih revolucionarjev tistega časa. Robespierre, ki je svoje zadnje trenutke preživljal v isti celici kot Marija Antoaneta, je pri tem zagotovo razmišljal o neusmiljenem reku, da revolucija najraje žre lastne otroke. Sanson jih je sam "pospravil" nekaj tisoč, po nekaterih verzijah celo deset tisoč. Bil je najpriljubljenejši Parižan tistih let, ob tem, da njegovega resničnega obraza ni poznal nihče - vse svoje eksekucije je opravljal skrit pod kapuco. Po Sansonovi smrti so poklic prevzeli njegovi družinski nasledniki in tako je bilo vse do srede 19. stoletja, ko so jih zamenjali pripadniki še ene ugledne rabeljske rodbine Deibler (najprej oče, nato še sin).
Giljotina gre po svetu
Kruta naprava je za dolgo preživela svojo mater, francosko revolucijo. Po Francozih so jo sčasoma začeli uporabljati tudi drugi narodi. Italijani so svojo najbolj znano postavili kar na osrednjem rimskem trgu Piazza del Popolo. Pozneje je zaslovela švedska giljotina, še bolj pa češka, ki je delovala v slovitem praškem zaporu Pankrac. Z giljotino so si pomagali tudi v Belgiji, Grčiji, Švici, Avstriji, nekaj desetletij celo v Vatikanu (med letoma 1814 in 1870). Giljotina je prestopila tudi evropske meje in se ustalila predvsem v deželah pod francosko kolonialno prevlado (Alžirija, Tunizija, Vietnam).
V strašno napravo se je hitro zaljubil tudi Adolf Hitler. Odločil se je, da bo z njeno pomočjo kaznoval najhujše prestopnike, izdajalce iz lastnih vrst. Zloglasni rabelj Jochann Reichart jih je medna s pomočjo giljotine usmrtil več kot vsa francoska revolucija skupaj. Novinar Marc von Luke je o njem zapisal takole: "Ubijal je hitro, učinkovito in brez kesanja. Pod nacističnim režimom je Reichhart obglavljal predvsem kriminalce in uporniške borce. Vse do konca svojega življenja je verjel v prednosti smrtne kazni. Reichhart je bil prepričan, da je mojster svoje umetnosti. Nihče ni bil ubit hitreje kot tisti, ki je bil določen njemu. Pri svojem delu je bil učinkovit. Služil je nacistom, pa tudi Weimarski republiki in zaveznikom."
Zaton
V letih po vojni so države usmrtitve z giljotino postopoma začele opuščati. Razlogov je bilo več, prvi vsekakor ta, da so začele opuščati tudi smrtno kazen. V Zahodni Nemčiji je bila smrtna kazen odpravljena leta 1949 (vse dotlej sta Reichart in njegova giljotina še veselo delala).
V Franciji so se javne usmrtitve nadaljevale do leta 1939, ko je Deibler mlajši na trgu pred zaporom v Versaillesom opravil usmrtitev nad Eugenom Weidmannom. Pozneje so usmrtitve umaknili iz javnosti in jih izvajali za zaporniškimi zidovi. Zadnja državna uporaba giljotine v Franciji se je zgodila 10. septembra 1977 ob 4.40, ko so usmrtili 28-letnega Tunizijca Hamida Djandoubija, ki je pod rezilom končal zaradi posilstva in umora svojega nekdanjega dekleta Elisabeth Bousquet. Leta 1981 so tudi v Franciji odpravili smrtno kazen.
