V prvi polovici 19. stoletja je bil Maribor še v veliki meri agrarno in obrtniško mesto. S prihodom železnice leta 1946 in po letu 1863, ko so iz mesta potegnili še vzhodni krak, tako imenovano koroško železnico do Celovca, in s posledično postavitvijo obrata železničarskih delavnic, ki so bile v Mariboru prvi večji industrijski obrat, pa je mesto počasi pričenjalo dobivati tudi industrijski značaj. Naraščalo je število obrtnikov, pojavljati so se začele nove obrti, postopoma pa se je spreminjal tudi način pridobivanja energije. Tako je bilo na primer leta 1846 na reki Dravi devet mlinov, osemnajst let kasneje pet, leta 1871 pa le še trije. Vodne mline so pričeli nadomeščati industrijski, ki so za vir energije uporabljali parne stroje - lokomobile. Na vrata mesta pa je kmalu že pričela trkati nova vrsta energije.
Prve žarnice v deželi
"Die hiesige Firma Karl Scherbaum hat in ihrer Dampfmühle die elektrische Beleuchtung eingeführt und beträdie Zahl die Glühlicht-Lampen sechsunddreißig."
V spomin na obisk prestolonaslednika so pustili eno žarnico
Nikolausa Teslo izženejo v Gospić
Približno v istem času, ko je v Združenih državah Amerike Thomas Alva Edison patentiral žarnico na žarečo nitko, je v Mariboru krajši čas prebival človek, ki je kasneje zaznamoval svet in ga spremenil za vedno. Nekateri o njem tudi rečejo, da je izumil 20. stoletje. Gre seveda za Nikolo Teslo, ki se je po neuspelem študiju v Gradcu in dolgovih, ki si jih je nabral, preselil, lahko bi rekli tudi zatekel, v Maribor. Našel si je delo, verjetno tehničnega risarja, in očitno bil s tem dokaj zadovoljen, če je soditi po tem, kar je rekel svojemu nekdanjemu sostanovalcu v Gradcu Kosti Kulišiću, ko ga je ta srečal med igranjem kart v gostilni Veseli kmet:
"Jaz sem se dobro namestil pri nekem inženirju in prejemam mesečno plačo v višini šestdeset forintov, imam pa še obstranske zaslužke."
Točni naslov Teslovega prebivališča v Mariboru ni znan, po vsej verjetnosti pa je stanoval nekje na Tegetthoffovi (današnji Partizanski) cesti. Ker pa ni imel prijavljenega prebivališča, ga je žandarmerija 8. marca 1879 aretirala, mestne oblasti pa so odločile, "da se dotični Nikolaus Tesla, brez sredstev za preživljanje, deportira iz Marburga v Gospić, s ciljem napotitve na delo".
Plin ali elektrika?
Človek bi pričakoval, da bo mesto pri uvajanju električne energije ta tempo nadaljevalo, a ni bilo tako. V veliki meri je nadaljnjo elektrifikacijo zavirala plinarna, saj so Maribor po letu 1869 razsvetljevale plinske luči, ki jim je plin dobavljala Mariborska plinarna. Ta se seveda nikakor ni želela odpovedati zaslužku, in ko je ustanovitelj Georg Graff leta 1888 plinarno prodal delniški družbi Vereinigte Gasweke in Augsburg (Združene plinarne v Augsburgu), je ta zagotovo močno lobirala za plinsko javno razsvetljavo in ne električno; očitno zelo uspešno, saj so plinsko opustili šele leta 1928.
A marsikateri mariborski podjetnik je videl prednosti uporabe električne energije in do preloma stoletja so jo v svojih obratih, bodisi za razsvetljavo bodisi kot pogonsko sredstvo za stroje, s pridom izkoriščali mnogi, od delavnic Južnih železnic na Studencih do Götzeve pivovarne v graškem predmestju. Leta 1900 je Franc Neger, mariborski podjetnik, lastnik tovarne koles in šivalnih strojev, dinamo namestil na dizelski motor. Tako pridobljeno električno energijo je uporabljal za lastne potrebe, na osnovi koncesije mestne občine pa jo je dobavljal tudi 36 bližnjim obrtnikom in podjetnikom. To lahko označimo za začetek distribucije električne energije v mestu.
Velemestna razsvetljava
"Markantno postavko v napredku jugoslovenskega Maribora kaže zlasti elektrifikacija mesta, okolice in vsega obmejnega ozemlja, saj se nahaja v neposredni bližini Maribora, na Fali, neizčrpen vir električne energije, ki jo Maribor z vsem svojim zaledjem izdatno uporablja. Danes je v vsem obmejnem ozemlju le malo naselbin, kjer ne žare električne žarnice. Sam Maribor pa je v 20 letih osvobojenja v pogledu električne razsvetljave ter uporabe električnega toka ogromno napredoval. Spričo cenene elektrike si Maribor lahko privošči sijajno, uprav velemestno razsvetljavo, o čemer priča na primer naša Aleksandrova cesta ter nova razsvetljava na reguliranem Glavnem trgu, ki je ves vzdolž in počez posejan z novimi enoramnimi, dvoramnimi in štiriramnimi okviri, s katerih bo elektrika sipala bajno svetlobo preko Glavnega trga."
(Slovenski narod, 20. avgust 1938)
Izkoriščanje reke Drave
Pri naslednjem mejniku, povezanem z elektrifikacijo mesta, zopet naletimo na priimek Scherbaum. Inženir Maygruenter in Karl Scherbaum mlajši sta prijavila projekt o izkoriščanju reke Drave pri Fali za pridobivanje večjih količin električne energije. Ker pa je imela Mariborska plinarna do leta 1920 koncesijo za razsvetljavo mesta, se projekt zaradi njihovega lobiranja ni premaknil z mrtve točke vse do leta 1912. Štajersko deželno namestništvo v Gradcu je 28. decembra 1912 Štajerski električni družbi (Steiermärkische Elektrizitätsgesellschaft) dodelilo vodno pravno koncesijo za gradnjo hidroelektrarne, januarja prihodnje leto pa jo je potrdilo še ministrstvo na Dunaju. Gradbena dela elektrarne pri Fali so se pričela leta 1913, a po pričetku prve svetovne vojne je bila gradnja zelo upočasnjena in večkrat tudi zaustavljena. Zaradi nuje, da bi elektrarno dokončali do poletja 1918, so gradbenemu vodstvu leta 1916 dodelili kot pomoč pri gradnji tudi vojne ujetnike.
Potem so 6. maja 1918 v falski elektrarni poskusno zagnali prve tri agregate in s tem je pričela obratovati prva elektrarna na slovenskem delu reke Drave. Po izgradnji električnega daljnovoda med elektrarno in Mariborom leta 1919 je bila v mestu dostopna izmenična napetost.
Začetek gradnje že pred vojno načrtovane hidroelektrarne pri Mariborskem otoku pa je moral počakati do naslednje vojne.
