Nemo

Pesem Evrovizije nam, če nič drugega, vedno znova pokaže in dokaže, kako smo vse bolj nestrpni do drugačnih in drugače mislečih. Odštekano, malo mešano in letos nadvse zmešano glasbeno-artistično tekmovanje (če povzamem nekatere atribute novinarskih poročevalcev, tudi našega Denisa) spremljam obrobno, a vame kljub temu vsakič butne cunami ogorčenja in kritik prizadete javnosti, ki se bolj kot na vse drugo spozna na Evrovizijo. Tako je moja mala prišla domov in mi razlagala, kako da je ta irska pevka imela nastop, da so se ga tudi njene sošolke ustrašile. Nisem gledal, sem pa prebral, da strašno Bambie Thug v glasbi navdihuje čarovništvo in odvisnost od drog - in verjetno še kaj, zaradi česar bi irsko čarovnico mirne duše zažgali na grmadi, kot so to uspešno počeli v srednjeveški Evropi. V komentarjih bi premnogi zažgali tudi zmagovalca Nema, ki se razglaša za nebinarno osebo, ker se ne poistoveti z nobenim od bioloških spolov. Nisem poslušal zmagovite pesmi The Code, je pa glas ljudstva dešifriral kodo in mi razložil, da ni bog ve kaj, razen seveda za nacionalne žirije, ki so Švici kar dvaindvajsetkrat dodelile maksimalnih dvanajst točk.

Stroka že ve, čeprav ljudstvo, ki je na piedestal postavilo Baby Lasagno, meni drugače. Akoprav je v delu refrena hrvaška pesem 100-odstotni plagiat, o katerem je Matjaž Farič, plesalec, koreograf in režiser, na svojem FB-profilu zapisal: "Zmeraj znova sem presenečen, ko vidim hvalospeve v medijih in navdušenje nad plagiati. Povprečen poslušalec pa 'konzumira' glasbo tako na hitro, da niti ne opazi več, da mu je nekaj všeč, ker to že pozna in je nekoč že slišal." Se strinjam s to oceno, kot je po drugi strani res, da v poplavi glasbene produkcije skorajda ni komada, v katerem ne bi "odkrili" delčka plagiata.

Pesem Evrovizije sem gledal v torek, v prvem polfinalu med polfinalom nogometne lige prvakov, in to namensko samo 7. in 9. nastop - Rim Tim Tagi Dim in Veroniko. Škoda za Raiven: ima izjemen glas, vsa ta leta jo rad poslušam, a s svojo Veroniko je podlegla pritisku šova, ki mu ni mar za vrhunske glasbene izvajalce. Veroniki se ne bi bilo treba prilizovati, slačiti in plaziti, da bi izkazala to, kar je - vrhunska umetnica. Nebinarno in binarno gor ali dol - ta Evrovizija je bila najbolj bizarna do zdaj. Petdeset let je od Abbe in Waterlooja, pa se nam še kar kolca po tistih zlatih časih popevkarstva. Nemo lahko strmimo v Nema in se čudimo, v katero smer teče ta (glasbeni) svet.