Köln je postal mesto sreče za slovenski nogomet. V največjem mestu Severnega Porenja – Vestfalije je naša reprezentanca poskrbela za zgodovinski uspeh, z remijem proti favorizirani Angliji potrdila preboj v osmino finala evropskega prvenstva. Generacija, ki jo je v celoto zložil selektor Matjaž Kek, je postala prva, ki je naš nogomet odpeljala v izločilne boje. Veliko pozornosti je reprezentanca požela v Nemčiji, so pa v državi gostiteljici Eura 2024 v svojih beležkah imeli že kar precej slovenskih zgodb, še preden se je letošnji festival najboljših v Evropi začel.
Od Branka Oblaka in Danila Popivode, ki sta pred skoraj pol stoletja zaorala ledino slovenskim nogometašem v bundesligi, do Benjamina Šeška, ki je pri 21 letih že zvezdnik ene od najmočnejših lig v Evropi, in njegovega soigralca pri Leipzigu, reprezentančno že upokojenega Kevina Kampla se je v Nemčiji preizkusila lepa četica naših nogometašev. V debatah z nemškimi ljubitelji nogometa med evropskim prvenstvom se je na dnevnem redu hitro pojavilo obujanje spominov na Slovence, ki so tako ali drugače pustili pečat v bundesligi. Na prizorišču zadnje tekme skupinskega dela za našo reprezentanco so tovrstne debate postale še nekoliko bolj poglobljene. Razumljivo, v Kölnu še dobro pomnijo četverico Slovencev, ki je oblekla rdeči dres kluba iz četrtega največjega nemškega mesta.
Včasih prvi, zdaj drugi dom
Štiri sezone je v Kölnu, ravno v času prve slovenske nogometne pravljice, ki je reprezentanco poslala na EP 2000 in SP 2002, preživel Spasoje Bulajić. Začetnik slovensko-kölnske kooperacije, ki si je kasneje v Mainzu slačilnico delil z Jürgenom Kloppom, je za kozličke odigral 47 tekem, z njimi osvojil drugo nemško ligo in zaigral tudi v bundesligi. V Slovenj Gradcu rojeni branilec je čez nekaj let dobil naslednike.
Mišo Brečko se je v Nemčijo preselil leta 2004, ko je oblekel dres kluba Hamburger SV. Sled je pustil še v Hansi Rostock in Erzgebirge Aueju, najdlje pa se je zadržal prav v Kölnu. Tja se je preselil leta 2008, ostal pa vse do 2015. V mesto ob reki Ren se je vrnil na predvečer tekme med Slovenijo in Anglijo, ko je bil gost slovenskega večera v čokoladnem muzeju. "Včasih je bil to prvi dom, zdaj pa je drugi dom," se je Zasavec spomnil dni v Severnem Porenju. Kar sedem let je bil med kozlički, za njih je odigral 225 tekem, od tega 140 v elitni nemški bundesligi. "Ogromno športnih doživetij je bilo. Prva stvar, na katero pomislim, pa je rojstvo obeh otrok. Tudi prijateljstva so ostala. Tako zasebna kot športna doživetja so zelo močna," poudarja 40-letnik, ki z nogometom ostaja povezan kot selektor slovenske reprezentance do 19 let, lani pa je na evropskem prvenstvu vodil kadetsko selekcijo. V mesto vrhunca svoje klubske kariere se še vrača, pred Eurom 2024 se je k znameniti katedrali vrnil predlani, ko je tam tekme skupinskega dela evropskega prvenstva igrala slovenska košarkarska reprezentanca.
Šest let se je v klubu, ki je zlate čase doživljal pred (več kot) pol stoletja, ko je dvakrat (leta 1964 in 1978) postal nemški prvak, v svoji vitrini pa ima še štiri nemške pokale, zadržal Dominic Maroh. V nemškem Nürtingenu rojeni nogometaš s koreninami s Ptujskega polja se je v Kölnu prebil celo do statusa kapetana, leta 2014 skupaj z Brečkom osvojil drugo nemško ligo, za klub pa je odigral 156 tekem in dosegel sedem golov. Tudi za Maroha, ki je dres slovenske članske reprezentance oblekel sedemkrat, je bilo kölnsko obdobje najuspešnejše v njegovi karieri, ki jo je zaključil v nižjeligašu KFC Uerdingen. Kopačk ni pospravil v kot, še vedno je aktiven v nogometu, pri aktualnem nemškem podprvaku iz Stuttgarta opravlja vlogo pomočnika trenerja mladinske ekipe.
Napolni mrežo vsem okol'
Še precej več golov pa je dosegel napadalec, ki se še danes omenja med legendami Kölna. Milivoje Novaković je z 82 zadetki drugi najboljši nenemški strelec kluba z RheinEnergie stadiona. Avstrijec Toni Polster jih je dosegel 88, med njima pa je nekdanji nemški reprezentant s poljskimi koreninami Lukas Podolski (86), ki pri 39 letih še vedno brca za poljski Gornik Zabrze skupaj z Erikom Janžo, hkrati pa je ustvaril pravi poslovni imperij z verigo okrepčevalnic s kebabi.
Tako globok vtis je drugi najboljši strelec Slovenije pustil v klubu, katerega član je bil od avgusta 2006 do decembra 2013 (za zadnje leto in pol so ga sicer poslali na posojo na Japonsko), da so mu tam celo peli pesmice. Tudi v slovenščini. "Novagol, Novagol, napolni mrežo vsem okol'," je odmevala navijaška himna skupine Junta Colonia. Dan pred tekmo med Slovenijo in Anglijo smo se ob stadionu dobili z najbrž največjim navijačem Novakovića v tem delu sveta. "Ni bil le napadalec, bil je vodja ekipe. Res smo se zaljubili vanj. Zato smo naredili to pesem leta 2009. Leta 2010 pa sem šel v Slovenijo k prijateljem, da so mi povedali, kako jo naj zapojem v vašem jeziku. Obožujem jo," nam je vzneseno razlagal Andreas Kranz, avtor in pevec pesmi Novagol.
Pri prevodu v slovenščino so Nemcem pomagali glasbeni prijatelji s Štajerske. Del besedila zna Andi še vedno zapeti na pamet. "Napouni mrezho vsem okol … Nekaj takšnega. Malo več bi moral vaditi," se je zasmejal. Skupina je sicer dve leti zatem, ko je napisala hvalnico enemu najboljših slovenskih nogometašev, razpadla, posledično izbrisala vse svoje posnetke s spleta, a spomin na legendo o Novagolu je ostal živ. "To je moje mesto, v ozadju je stadion Kölna, kjer imam sezonsko vstopnico. Bil je tako pomemben napadalec, dosegel je toliko pomembnih golov, da smo se kot skupina odločili, da mu napišemo pesem. Zasluži si tako stvar. Drugič, ko smo snemali slovensko verzijo, smo celo dobili priložnost, da ga spoznamo. Tukaj, na travniku. Še vedno je v mojih mislih," pravi Kölnčan, ki na Euru 2024 dela kot snemalec za tiskovno agencijo Reuters.
Predsednik za dušo, ostali za denar
Z glasbo se še vedno ukvarja, z novo skupino se je posvetil tradicionalni muziki v karnevalskem stilu. Na nogomet ni pozabil. Njegov načrt je, da enkrat postane predsednik kluba z RheinEnergie stadiona. "Recimo tako … Ko sem imel 30 let, sem rekel, da hočem postati predsednik do 60. leta. Imam še štiri leta. Kasneje sem videl, da je zelo težko postati predsednik velikega kluba, a mislim, da poznam pravi način in imam talent za to. Bomo videli. Štiri leta. V takem klubu je veliko denarja, a tudi veliko duše. Jaz želim biti tukaj za dušo, za navijače. Z denarjem se lahko ukvarjajo drugi ljudje," nam je svoje načrte razkril duhovit sogovornik. Morda pa mu res uspe.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
