Oče atomske bombe: Počutim se, kot bi imel krvave roke!

Le brez skrbi, v tem članku vas ne bom mučil z razumevanjem jedrske fizike oziroma tega, kako jedrsko orožje sploh deluje, kakšen je njegov učinek, kako ga izdelamo ali kakšne so pomembne razlike med, denimo, uranovo in vodikovo bombo, med fuzijo in fizijo. Ne, pustimo te malenkosti znanosti in znanstvenikom, mi pa si poglejmo nekaj dejstev, predvsem pa neverjetno življenjsko zgodbo Roberta Juliusa Oppenheimerja, ameriškega narodnega junaka in antijunaka hkrati, predvsem pa moža, ki ga danes v svetu imenujemo za očeta atomske bombe.

Del te nadvse zanimive zgodbe si lahko te dni ogledate tudi v kinematografih. Srhljivko s preprostim naslovom Oppenheimer je režiral britanski režiserski zvezdnik Christopher Nolan, glavnega junaka imenitno predstavi Cillian Murphy (ljubitelji nanizank ga zagotovo poznate kot Tommyja Shelbyja v kultni gangsteriadi Peaky Blinders), njegovo ne povsem uravnovešeno ženo Emily Blunt, glavno vojaško faco pa kar Matt Damon, ki ga verjetno tudi ni treba posebej predstavljati. Ob njih v filmu nastopa še kopica zvezdnikov (Robert Downey Jr., Rami Malek), slovitega Alberta Einsteina pa je prepričljivo upodobil Tom Conti in s tem postavil piko na i v filmu, ki govori o najpametnejših možeh, ki so po našem planetu korakali v letih okrog druge svetovne vojne. Imeniten, gledljiv film, vreden vsakega odštetega centa in vsake minute triurnega spektakla!

Jedrsko orožje nekoč in danes

Danes vsakdo ve, da sta bili v vojaških bojevanjih do zdaj odvrženi dve atomski bombi, obe so odvrgli Američani v zadnjih dneh druge svetovne vojne. Obe na Japonsko, prvo na mesto Hirošima in drugo na mesto Nagasaki. Oba cilja sta bila natančno in načrtno izbrana, Američani so vedeli, da bo žrtev ogromno, bombi pa so pa odvrgli z namenom končati japonsko vztrajanje, ki bi, Američani so verjeli tako, pripeljalo do vsaj takšnega, če ne še večjega števila žrtev. Ker se s pogajanji ni dalo doseči ničesar, se je takratni ameriški predsednik Harry Truman odločil za ta skrajni ukrep. In vojaško doktrino za vselej postavil na glavo.

Jedrska bomba je bila sploh eno temeljnih vprašanj med drugo svetovno vojno. To so bila leta, ko je bilo praktično vse znanje kvantne fizike (del fizike, ki razume cepitve atoma) v glavah judovskih učenjakov. V 20. in 30. letih jih je večina živela v Nemčiji, ko pa je Hitlerjeva preganjavica nadvladala nad zdravo pametjo in jih je začel drugega za drugim preganjati, so se preplašeni znanstveniki razbežali po svetu. Večinoma v ZDA in Sovjetsko zvezo, kar je tehtnico v atomskem boju s časom končno tudi prevesilo. Še leta 1940 so bili Nemci daleč spredaj, že pet let pozneje pa so Američani bombe že metali, Nemci pa podpisovali kapitulacijo. Težko si je sploh predstavljati, kako bi se vse skupaj končalo, če bi Hitler delno zamižal in pustil blestečim judovskim možganom, da dokončajo svoje. Ne le, da bi uničujoče orožje sploh edini imel v rokah, druge države tudi ne bi imele znanstvenikov, ki bi bombo lahko razvili.

V letih po vojni so svoje jedrske bombe izdelale še številne druge države. Uradno se s svojimi bombami ponašajo ZDA, Rusija, Francija, Anglija, Kitajska, Indija in Pakistan, neuradno še vsaj Izrael, Iran in Severna Koreja. Medtem ko najprej naštete podpisujejo sporazume in si medsebojno in tudi vsem drugim obljubljajo, da bomb ne bodo v nobenem primeru odvrgle, sta Iran in Severna Koreja nekoliko manj obvladljiva. V zadnjem času tudi Rusija, ki v dogajanju okrog vojne z Ukrajinci vseskozi rožlja s svojim jedrskim arzenalom, menda daleč največjim med vsemi državami sveta.

Kakorkoli že: edini do zdaj odvrženi bombi sta v trenutku pomorili okrog 120.000 ljudi, vsaj še enkrat toliko jih je umrlo kmalu za tem. A pozor: to sta bili bombi, ki danes predstavljata nekakšnega poskusnega zajčka. Na Hirošimo je letela bomba z imenom Deček, delili so se uranovi atomi, na Nagasako pa so odvrgli bombo, poimenovano Debeluh, kjer so se delili atomi plutonija. Bombi sta imeli rušilno moč okrog 15 kiloton TNT. Le za primerjavo: ko so Rusi leta 1961 na Novi Zemlji testno odvrgli do zdaj najmočnejšo, tokrat vodikovo bombo (poimenovali so jo Carska bomba), je ta že imela moč 50.000 kiloton TNT. Zdaj pa h konkretnim primerjavam: če bi Deček in Debeluh z obličja Zemlje izbrisali Maribor in skoraj celotno Štajersko, bi Carska bomba opravila s približno 30000-krat večjim območjem in številom prebivalcev. Z drugimi besedami: če bi merili natančno, bi izginilo pol Evrope.

Otrok neverjetnih intelektualnih zmožnosti

Ko je 22. aprila leta 1904 Robert Julius Oppenheimer v New Yorku privekal na svet, je Albert Einstein še zadnjič preverjal podatke v svoji relativnostni teoriji, ki jo bo objavil leto pozneje. Oppenheimerjevi so bili premožni newyorški Judi: oče se je ukvarjal z družinskim tekstilnim podjetjem, mati, umetniška duša in navdušena slikarka, pa je njihovo razkošno stanovanje okrasila s slikami zvezdnikov Van Gogha, Gauguina in Cezanna. Mali Robert Julius je že kot deček izkazal neverjetne intelektualne zmožnosti: z matematiko in naravoslovjem je opravljal z levo roko, zanimalo pa ga je tudi vse drugo. Imel je neverjetni spomin in se je, denimo, tujih jezikov učil kar spotoma, mimogrede.

V svojih letnikih je bil vseskozi najboljši in ne čudi, da so ga na slovitem Harvardu sprejeli odprtih rok. Študiral je matematiko, naravoslovje, filozofijo in vzhodne religije, diplomiral pa, zanimivo iz kemije. Ker je bila temeljna znanost tistih let še vedno v Evropi, je Oppenheimer študij nadaljeval najprej na univerzi v Cambridgu, od tam pa je odšel na doktorske študije v Nemčijo, kjer je na univerzi v Göttingenu že s 26 leti doktoriral pri slovitem fiziku Maxu Bornu, najboljšem prijatelju še bolj slovitega Nielsa Bohra. Leta 1929 se je vrnil v domovino, kjer se jim o kvantni fiziki takrat še sanjalo ni, Oppenheimerja in njegovo znanje pa so jemali bolj s prikritim nasmehom kot zares. A to ni trajalo predolgo: že čez nekaj let je mladi profesor postal prvo ime med ameriškimi fiziki in najboljše univerze so se teple za čast, da mu ponudijo redno katedro.

Dišale so mu žene kolegov

Povejmo še nekaj besedic o Oppenheimerju zasebno. Vsaj nekaj karakteristik je zaznamovalo njegovo življenje in posredno tudi kariero. Bil je ljubitelj lepih deklet in žensk, zapletal se je v afere in, zanimivo, še posebej so mu dišale žene njegovih akademskih kolegov. Bil je tudi strasten kadilec, z nenehno prižgano cigareto v ustih. Bil je vzkipljiv in zamerljiv: že med študijem v Cambridgu je vbrizgal strup v jabolko nekega profesorja, ki ni upošteval nekih njegovih predlogov. Le srečnemu naključju se je lahko zahvalil, da ni študija fizike nadomestil s pomivanjem stranišč v kakšnem zanikrnem londonskem zaporu. In končno: bil je komunist po duši. Tudi njega so, tako kot številne mlade tistega časa, začarale komunistične ideje. In čeprav se sam politično ni preveč udejstvoval, za kaj takega ni imel časa, pa tudi volje ne, svojih prepričanj ni skrival. Komunističnim projektom je občasno finančno pomagal, se spečal z nekaj uglednimi komunistkami, rdeča po političnem prepričanju sta bila tudi njegov brat in žena. Vse to je Oppenheimer jemal z levo roko, ga bo pa drago stalo v letih po vojni.

Projekt Manhattan

Avgusta leta 1939 je Albert Einstein (takrat že v ZDA, kamor se je zatekel pred nacisti) zaprosil za avdienco pri predsedniku Franklinu Delanu Rooseveltu in mu skušal pojasniti, da Nemci skrivoma pripravljajo strašno orožje in da jim je v ta namen že uspelo razcepiti uranov atom. Skušal mu je pojasniti tudi, kako strašne posledice bi lahko takšno orožje imelo. Roosevelt, sicer zelo moder in preudaren predsednik, ga je sicer poslušal, a njegovih opozoril ni vzel preveč resno. Kako tudi bi: Evropa je bila daleč, ZDA v vojno (še) niso bile vpletene, ni se vedelo niti, ali vojna sploh bo, kaj šele, ali se bo dotaknila ZDA. Vedel torej je, a je grožnjo potisnil nekam v podzavest.

Ko so nekaj let pozneje ZDA že globoko zabredle v vojno, govorice o novem nemškem orožju pa so postajale vedno glasnejše, se je končno zganila tudi ameriška administracija. Najprej so sklicali nekaj tajnih posvetov, kjer so hitro ugotovili, da je med rojenimi Američani le en kolikor toliko spodoben kvantni fizik – Robert Julius Oppenheimer. Vsi ostali so bili priseljenci, ki jih resda ni bilo malo, med njimi so bile tudi velike fizikalne "zveri". A kako jih prepričati, da svoje znanje in izkušnje združijo in se lotijo največjega fizikalnega projekta v človeški zgodovini?

Potrebovali so avtoriteto na vrhu. Je Oppenheimer dobra izbira? Bil je odličen fizik, a strokovnjaki ga niso uvrščali prav na vrh, še med pet najboljših ne. Bo znal uveljaviti avtoriteto? Bo znal povezati vse možganske truste? Bo zmogel poveljevati, čeprav ni vojak? Kaj pa njegove komunistične simpatije?

Odločitev je bila težka za obe strani. Ponujeno mesto je Oppenheimer končno sprejel: "Ne bo lahko. Nemci so nekaj let pred nami. Naša priložnost se skriva v Hitlerjevem sovraštvu do Judov. Le oni namreč lahko sestavijo kaj takšnega, Hitler pa jim zagotovo ne bo ponujal neomejenih sredstev. Srečni bodo, če bodo sploh preživeli!"

Projekt so poimenovali Manhattan, izvajal pa naj bi se v Los Alamosu v zvezni državi Nova Mehika, kjer so ogromne nenaseljene, skoraj puščavske površine.

Zahteval popolno izolacijo Los Alamosa

Oppenheimer je kmalu dojel, kaj potrebuje. Najprej jih je sodelovalo sto, število udeležencev pa je skokovito raslo. "Želim, da nas izolirate! Želim, da nam zgradite mesto, da nas opremite z vsem, kar potrebujemo, da mesto hermetično zapremo in preprečimo morebitni pobeg informacij. Vsak bo vedel le tisto, s čimer se ukvarja in kar potrebuje za nadaljevanje, edino jaz bom vedel vse!"

Američani, ki so se panično bali, da bi Hitlerju uspelo prvemu, so Oppenheimerju začeli zaupati. Izpolnili so skoraj vse njegove želje in v začetku leta 1945 je v Los Alamosu bivalo že šest tisoč ljudi, pri projektu jih je (nevede) sodelovalo že 130 tisoč! Porabljenih je bilo nekaj milijard ameriških zelencev, nepredstavljiva vsota za tiste čase!

V začetku poletja je bila prva, testna bomba pripravljena. Odločili so se, da jo poskusno odvržejo, pa bo, kar bo. "Stoodstotno zaupam v naše delo," je govoril Oppenheimer. "Čeprav nikdar ne veš. Zelo verjetno bo vse nadzorovano, obstaja pa tudi majhna možnost, da bo delitev atomov neskončna in je ne bomo mogli zaustaviti. V tem primeru so to moje zadnje besede!"

Šestnajstega julija 1945 se je začela operacija Trinity (Trojstvo), prva detonacija atomske bombe v zgodovini. Učinek je bil čudovit: eksplozija je bila vidna v radiju več kot 400 km, v zrak se je pognal značilni gobast oblak, visok več kot enajst kilometrov. Bomba ni uničila sveta, pač pa je dosegla natančno tisti učinek, ki so ga znanstveniki želeli. Nekaj kvadratnih kilometrov zemeljske površine je bilo praktično izbrisanih, preživela ni nobena rastlina in ne žival, kaj šele človek (te so pred poskusom seveda umaknili).

Zmaga! Vsaj po poznanih podatkih je bila to prva eksplozija v človeški zgodovini. "Postal sem smrt, uničevalec svetov," je menda zašepetal Oppenheimer, preden se je odpravil domov in tam prespal dolge ure.

Vreči ali ne vreči? Truman ni popustil

Nekoliko nerodno je bilo dejstvo, da so Nemci vojno že izgubili - nekaj dni prej so namreč že tudi uradno podpisali kapitulacijo. Kaj zdaj z bombo? Novega predsednika Harryja Trumana so prsti zelo srbeli: na vsak način je želel svetu pokazati, kaj jim je uspelo in da bo poslej vse drugače: svet bo plesal po ameriških taktih!

A kako najti opravičilo? Japonska, seveda. Neustrašni samuraji se še niso predali in nič ni kazalo, da se bodo: "Če se bomo še dolga leta bojevali z njimi, bo žrtev zagotovo več, kot če jim malce podkurimo pod nosom," je modroval Truman. Znanstveniki, Oppenheimer prvi med njimi, so ga svarili in prosili, da naj vendarle še premisli.

A Truman ni popustil. Že 6. avgusta je nad Hirošimo poletel Deček. Posledice so bile strahotne. Japonci še sploh niso dojeli nevarnosti, ko je Truman tri dni pozneje ukazal odvreči še Debeluha. "Naj vidijo, da se ne šalimo, naj mislijo, da imamo teh bomb še več. Naj dojamejo, da smo jih pripravljeni tudi vreči!"

Japonci so dojeli. Proti novemu orožju ni bilo obrambe. Podpis kapitulacije je pomenil tudi uradni zaključek druge svetovne vojne. Ko je Truman čez nekaj mesecev priredil sprejem, častni gost pa je bil prav Oppenheimer, ameriški junak, narodni heroj, oče najstrašnejšega orožja v zgodovini človeštva, ta ni bil prav nič navdušen in ne vzhičen. "Ali smo res morali vreči še drugo bombo? Ni bila že ena dovolj, morda tudi ta nepotrebno odvržena? Počutim se, kot bi imel krvave roke!"

"Ne bodi taka cmera," mu je zabrusil Truman. "Pomni: ukaz, da bombi vržemo, je moj, ti s tem nimaš ničesar!" Svojim podrejenim pa takoj po sprejemu: "Naj ne hodi več sem, ta cmeravec. Takih ne potrebujemo, mi smo dežela junakov!"

Kalvarija

Oppenheimerju dolgo niso oprostili. Pustili so mu sicer, da naokrog predava o pacifizmu, o jedrski nevarnosti, o svetu, ki nikdar ne bo več takšen, kot je bil. Zloglasna McCarthyjeva komisija je na plano privlekla njegovo komunistično preteklost, povezave in simpatije. Te so ga stale predsedniškega mesta v državni jedrski komisiji, kjer se je Oppenheimer z vsemi silami zavzemal, da naj se razvoj tega smrtonosnega orožja raje zaustavi, kot pa da se trošijo nove in nove milijarde za še neskončnokrat smrtonosnejšo vodikovo različico bombe. "Doumel sem: bombe izdelujemo zato, da bi jih vrgli, nikakor ne zato, da bi si z njimi zagotavljali varnost, da bi nam predstavljala nekakšno zavarovanje pred napadi. Ne, vselej se bo našel predsednik, ki bo želel pokazati moč!"

Komaj z izvolitvijo Johna Fitzgeralda Kennedyja (1960) so krivice do Oppenheimerja začeli popravljati. Vrnili so mu pravice, dostop do zaupnih podatkov, ga ustrezno nagradili. A bilo je prepozno: Oppenheimer je bil, čeprav še ne prestar, preprosto preutrujen za nove raziskave, za nove boje, za nove projekte. Še je hodil naokrog, predaval o miru, a ga niti sam več ni našel. Leta 1967 je – le kako naj bi drugače - umrl za posledicami pljučnega raka.

Zanimivo, Robert Julius Oppenheimer, oče atomske bombe, poveljnik največjega fizikalnega projekta v zgodovini človeštva, ni nikdar dobil Nobelove nagrade. Ne za fiziko in ne za mir – na nek način bi si zaslužil eno ali drugo, še najbolje obe. A mesta v zgodovini človeštva mu ne more odvzeti nihče: čeprav ni bil najboljši v ničemer, je bil največji med vsemi!