Poenostaviti Pravopis

O osmem slovenskem Pravopisu je v javnost pricurljalo tisto o prilagajanju pisanja geografskih imen, ker izjeme v zdajšnjih pravilih privedejo do tega, da je prav napisano: "Živim v Bukovem Vrhu pod Bukovim vrhom." Tole o Bukovem Vrhu in vrhu seveda povzemam po duhovito poimenovani brošuri komisije za standardizacijo zemljepisnih imen iz preteklega leta, ki je na zapletenost pravilnega pisanja opozorila na posvetu.

Napovedane spremembe o pisanju krajevnih imen so naletele na veliko različnih komentarjev. Poanta mojega pisanja je, da so razprave o jeziku hvalevredne, četudi sodim, kot sem opazil pri nedavnem intervjuju z jezikoslovko, bolj med jezikoslovne puriste kot ne. Nisem sicer takšen kot tisti, ki ne bi dopustili vdiranja vedno novih tujk v jezik, ker se ne moremo iti izolacionizma, nisem proti, da se cede imenuje zgoščenka, in bi bilo butasto stranišču zborno reči sekret ali dabljusi. Sem pa se vprašal, ali je jezik skupinski planinski izlet, kjer se tempo hoje prilagodi najšibkejšemu. Jain, sem si odgovoril z nemškim izrazom, ki hkrati pomeni ja in ne, čeprav sem olajšano kmalu odkril dokaze, da vendarle bolj ni, kot je. Na hitro sem našel dokaze, kaj vse bi še bilo treba poenostaviti, da bi bil izlet.

Marsikdo se piše skupaj in kadar koli lahko narazen, vstopiš in se usedeš, se urežeš in vrežeš v nekaj, se udreš v zemljo in vdreš v hišo in bodo (upam) otroci šli v šolo, v kateri učitelji dajo vse od sebe, ker jeste in imate. Samo nekaj jih delim z vami. In še to dodam, da bi se bilo grozno prilagajati tistim, ki (mi) na spletu pišejo: "Z takšnimi kod si ti, nebi šel na pivo. Tako bo neglede gdo je na vladi. Vprašate ga odkje mu stanovanje v Slovenski istri? Z temi ukrepi se delajo norca z nas. Hvala na komplimentu. Mi mariborčani smo tut Slovenski državljani."