Ko še ni bilo reke Drete, Menine planine in jezerca Bibe na Menini, so na Rogatcu živele vile, ki so prihajale v dolino in svetovale kmetom, kje naj sejejo in žanjejo. Najrajši pa so obiskale pastirje, ki so po tod pasli ovce. Igrale so se z njimi in jim plesale vilinsko kolo.
Nekega dne so se pastirji stepli, ker so vsi hoteli imeti najmlajšo in najlepšo vilo za ženo. Vila pa jim je rekla: "Tisti me bo dobil, ki me bo ulovil!"
Vila je stekla po zeleni loki, pastirji pa so se pognali za njo. Tekli so in tekli, a ko se je najmlajši in najlepši pastir že toliko približal vili, da bi jo že skoraj lahko prijel za zlate in v vetru vihrajoče lase, se je ozrla in potočila solzo. In glej! Kamor je padla solza, tam je nastala Dreta, reka, ki je drla in drla, da so jo pastirji komaj prebredli. Tačas je bila vila že daleč pred njimi.
Toda pastirji niso obupali. Tekli so za njo in tekli, dokler se ji ni najmlajši in najlepši pastir toliko približal, da bi jo skoraj že lahko prijel za zlate in v vetru vihrajoče lase. Takrat je z glave izpulila en sam las in ga vrgla na zemljo. In glej! Kamor je padel vilinski las, tam je zrasla Menina planina. Zdaj so pastirji upehani obstali in spoznali, da vile ni mogoče ujeti.
A najmlajši in najlepši pastir le ni obupal. Pogumno se je pognal za bežečo vilo v temne hoste Menine planine, dokler je ni na vrhu ujel. Dvignil jo je v naročje, da bi jo poljubil na lepe oči. Takrat je vila zajokala. Jokala je in jokala, dokler se ni prav vsa stopila v solze. In tamkaj, kamor so na zemljo padale vilinje solze, je nastalo jezerce Biba.
Tako se je tudi najmlajši in najpogumnejši pastir praznih rok povrnil k svoji čredi. Vile z Menine planine pa se še danes v mesečnih nočeh najraje kopajo v Bibi.
Menina planina
Tudi če na svojem potepanju ne bomo ulovili vile, bomo zasledovali lepote, ki nam jih je po ljudski pripovedi zapustila najlepša in najmlajša vila. Menina planina je prostrana kraška planota v predgorju Kamniško-Savinjskih Alp. V davnini so ljudje sredi njenih širokih gozdov izkrčili pašne površine, kjer poleti še vedno pasejo. Tu je bilo nekoč drugo največje pastirsko območje, takoj za Veliko planino.
Tudi jezerce Biba, o katerem govori naša zgodba, je nekaj posebnega in je zavarovano kot naravni spomenik. Na sicer luknjičastem kraškem površju je nastalo zaradi ozkega pasu gline, verjetno pa so dno zatesnjevali tudi pastirji, ki so jezerce že v preteklosti uporabljali kot pomemben vir za napajanje živine. Kako veliko bo vilinsko kopališče ob našem obisku, bo predvsem odvisno od količine padavin.
Na obisku pri vilah
Značilnost Menine planine, predvsem v območju Bibe in Nove Poljane, so tudi kamniti zidovi, ki so sicer značilni predvsem za slovenski kras, nikakor pa ne za alpski svet. Kako so nastali? Planino Bibo so ustanovili pred drugo svetovno vojno z namenom, da vzorno uredijo planino, ki bo vsem drugim za zgled. V ta namen so okrog nje zgradili kamnito ograjo, očistili področje in ga s kamnitimi zidovi razdelili na več notranjih pašnikov. Ustanovili so celo prvo planšarsko šolo, ki pa je zaradi vojne kmalu zamrla.
Na planini Biba se bomo srečali s kravami, čredami konj in tropi ovc - vsekakor redko doživetje za današnje najmlajše. Na cilju, pri koči, bomo nagrajeni s čudovitim razgledom, saj planina velja tudi za razgledišče nad razgledišči.
Izhodišče izleta in opis
Do koče na Bibi se pripeljemo z osebnim avtomobilom po cesti iz Tuhinjske doline. Pri bencinski črpalki zavijemo z glavne ceste, sledimo oznaki za Dom na Menini (12 km). Sprva se po asfaltu peljemo skozi vasi Češnjice in Okrog, nato se začne kolovoz. Na edinem razpotju sledimo oznakam za dom na Menini planini.
Zanimivosti v bližini
Razglednik Vivodnik
Ledena jama Jespa
Brezno Jeroha
Začetek označene planinske poti proti Domu na Menini je pri koči. Pot se vzpenja čez slikovite pašnike mimo dveh manjših jezerc do pašne skupnosti Biba. Iz gozda pridemo na kolovoz, vendar ga markirana pot kmalu zapusti in nas pripelje k večji kotanji z jezercem Biba. Po ogledu nadaljujemo sprva še čez pašnike, nato pa po markirani poti izmenično po kolovozu in preko pašnikov. Na poti do planinskega doma bomo predvsem ob večjih padavinah prešteli kar sedem jezerc za napajanje!
Pri planinskem domu je čudovit razgled na Kamniško-Savinjske Alpe, otroke pa bodo navdušila pravo nogometno igrišče in številna igrala ob koči.
Vrnemo se lahko po isti poti, lahko pa jo mahnemo kar po kolovozu, ki nas bo prav tako pripeljal do avtomobila.
