Pravljične poti: ​O dobrih vilah nad Jezersko dolino

V pastirski koči na Skubrovem vrhu je živela mama s svojim sinom Jernejem. Samotna in vedno zadovoljna človeka v planini sta bila v dolini zelo spoštovana zaradi svojih izrednih sposobnosti in dobrih del. Mama je nabirala zdravilna zelišča in v kozjem maslu kuhala najboljša zdravila. Sin pa je slovel po svojem učinkovitem zdravljenju živine. Ker je poznal vse nevarne skalne police, so ga grajski gospodje, kadar so prišli lovit gamse, vedno vzeli s seboj. Ob dolgih zimskih večerih je mama pripovedovala Jerneju o dobrih in lepih vilah, ki živijo v votlinah strme in zelo krušljive Rjavce. Ni mu pa hotela razkriti, kako sta tudi onadva povezana s temi vilami. Ker je slišal Jernej že toliko lepega o njih, se je odločil, da bo splezal do vsaj ene teh votlin in se tako srečal s skrivnostnimi deklicami, o katerih se tudi po Jezerski dolini toliko govori.

Šele sedaj mu je mama razložila skrivnost, da tudi onadva uživata njihovo veliko pomoč. To pa zato, ker sta daleč proč od pokvarjenih ljudi, saj se le tako lahko vzdržita vsega slabega in delata ljudem dobro. Zato ju vile na skrivaj obiskujejo in jima pomagajo, da je njuno življenje lepo in da lahko pomagata vsem, ki so njune pomoči potrebni. Jernej si je sedaj še bolj zaželel srečanja s temi dobrimi in lepimi bitji. Vse pogosteje je sanjal, kako ga obiskujejo in zopet izginjajo. V to nepopisno lepe deklice iz sanj se je do konca zaljubil. Tudi nekateri fantje v dolini so pripovedovali o lepih vilah, ki so se jim prikazovale v sanjah. Nekateri pa so pozno zvečer videli velike svetle kresnice, kako so plavale nad stenami Rjavce.

Tako se je Jernej odločil, da bo obiskal bivališča teh skrivnostno lepih bitij. Mama ga je svarila, da vile ne dovolijo, da bi jih kdo motil v njihovih bivališčih, zato tudi prebivajo na takem kraju, kjer ni niti najmanjše možnosti za kakršen koli dostop; tam je stena, ki je ne more preplezati nihče, ker se vsak kamen, za katerega se kdo prime, odtrga. Zato je vsaka plezarija obsojena na neuspeh. Toda Jernejevo hrepenenje je bilo preveliko in tudi vera v samega sebe pretrdna. Niti mama mu ni mogla več preprečiti odločitve. Upala je le, da ji bodo tudi tokrat stale ob strani dobre vile.

Prav tistega dne pa je imel nek koroški graščak s svojo gospodo velik lov na gamse v Makekovi Kočni. Njegovi gonjači so pod Rjavco naleteli na nezavestnega okrvavljenega mladeniča. Domači gonjači so v njem takoj prepoznali korajžnega Jerneja s Skubrove planine. O ponesrečenem fantu so takoj obvestili samega grofa in ta se je iz radovednosti do fanta, o katerem je slišal na lovih že toliko zanimivega, takoj odpravil k njemu s svojo hčerko, ki ga je prav tako želela videti. Ko sta prišla do njega, se je v hčerki porodilo izredno sočutje. Ob njegovem nemem obrazu ji je v prsih nekaj vztrepetalo. Očistila in obvezala mu je rane, gonjačem pa velela, naj ga naložijo na njenega konja. Ob nežnem negovanju v razkošni grajski sobi daleč na Koroškem se je Jernej prebudil iz nezavesti in pred seboj zagledal svojo rešiteljico. Ob pogledu nanjo je bil prepričan, da stoji pred njim eno tistih lepih bitij, o katerih je tolikokrat sanjal in zaradi katerih se je podal v tako nevarno plezanje. V trenutku je bil prepričan, da se mu je izpolnila največja želja videti to lepoto in dobroto. Vse njegove velike želje in sanje so postale resničnost. Takoj ko je v tej veliki sreči za silo okreval, je neopazno odšel še po svojo mamo in jo pripeljal k sebi na grad. Jernej se je z lepo grofovo hčerko kmalu nato poročil. Štorklje pa so jima pridno nosile otroke, za katerih zdravje in lepo vzgojo je skrbela Jernejeva mama, ki je tudi na gradu zaslovela s svojimi zdravili.

Od takrat se vile na Rjavci niso več prikazale, ne v sanjah in ne kot kresnice. Zdaj čaka Jezerska dolina že stoletja, kdaj bo spet zaživela kakšna planina, kjer bo zopet živela dobra mama, ki jo bodo obiskovale dobre vile in se bodo ponovno začele prikazovati dobrim Jezerjanom.

​Jenkova kasarna

Čeprav se vile ne prikazujejo več, je obisk slikovitega Jezerskega še vedno izjemno doživetje. V zgornjem delu ledeniške doline Makekova Kočna si lahko ogledamo Čedco, nekoč naš najvišji slap, ki je meril 130 metrov. Na poti k Čedci bomo videli tudi steno Rjavce. V votlinah te strme krušljive stene naj bi bile nekoč živele dobre vile, o katerih pripoveduje zgodba.

Na Jezerskem je lepo, tudi če ostanemo v dolini. Poleg osrednje pokrajinske privlačnosti kraja in umetnega Planšarskega jezera si velja ogledati znamenito Jenkovo kasarno. To mogočno stanovanjsko poslopje je bilo postavljeno ob stari poti, ki je peljala s Koroškega na Kranjsko po dolini Kokrice. Že v 16. stoletju je bilo gostišče in pribežališče za popotnike, ime "kasarna" pa se je stavbe oprijelo zato, ker so v času Ilirskih provinc v njej bivali francoski vojaki. Najpomembnejši je prostor s podpisi potnikov v latinskem, nemškem in italijanskem jeziku; najstarejši je iz leta 1569. Danes je večji del objekta preurejen v muzej, ki nam z zbirko starih predmetov pričara naporno in nevarno življenje nekdanjih popotnikov. V okviru projekta Izlet na podeželje si v Jenkovi kasarni po predhodnem dogovoru lahko ogledamo gledališko uprizoritev nekaterih Jezerskih štorij, ljudskih pripovedi, ki jih je v knjigi zapisal Andrej Karničar. Iz iste zbirke je tudi bajka o dobrih vilah v Makekovi Kočni.

​Izhodišče izleta in opis

Zgornji del doline Makekova Kočna. Iz Kranja se po dolini Kokre pripeljemo na Jezersko. Na Zgornjem Jezerskem, pri planinskem kažipotu za Češko kočo, zavijemo desno. Peljemo se približno dva kilometra po dolini Makekova Kočna do križišča z rdečima tablama; leva pot vodi k Čedci, desna pa k Velikemu vrhu. Tu parkiramo. Pot sprva sledi hudourniški strugi, potem pa se spremeni v prijetno gozdno pot, ki se rahlo vzpenja skozi gozd. Nekje na polovici poti ga zamenja ruševje; znajdemo se v popolnoma drugačnem svetu s pridihom visokogorja. Pred nami je mogočna Jezerska Kočna z značilno rdečerjavo steno, čez katero pada slap. Na levi strani lahko vidimo steno Rjavce - ime je verjetno dobila po svoji barvi. Ko se približujemo Čedci, se ruševje umakne hudourniškemu prodišču. Od slapa je lep razgled na Zgornje Jezersko, nasproti nas se dviga Virnikov Grintovec (1654 metrov), levo pa se razteza mogočni greben Košute. Vrnemo se po isti poti.