Zvezdana Bercko
Marilyn Monroe velja za enega najbolj prepoznavnih simbolov ameriške pop kulture, postavljajo jo ob bok Elvisu Presleyju in Mikiju Miški. Bila je lepotna ikona in ena najslavnejših zvezd klasične dobe hollywoodskega filma, v tistem času najbolj zaželena ženska na svetu, a v resnici je bila negotova, nesamozavestna, nesrečna in osamljena. Njena skrivnostna smrt, umrla je stara komaj 36 let, še danes buri domišljijo zaradi spremljajočih se teorij zarote.
Rodila se je kot Norma Jeane Mortenson 1. junija 1926 v Los Angelesu. Otroštvo je preživela v več rejniških družinah, v tem času je bila tudi spolno zlorabljena. Kmalu po 16. rojstnem dnevu se je, da bi se osamosvojila, poročila z Jimom Doughertyjem in pustila srednjo šolo. Leta 1944 je spoznala fotografa Davida Coonoverja, ki je fotografiral privlačna dekleta v izzivalnih pozah za dvig morale vojakov. Naslednje leto se je odselila od moža in podpisala pogodbo z agencijo za fotomodele, si zravnala rjave kodraste lase in jih pobarvala na svetlo.
Pot proti zvezdam
Leta 1946 je dobila polletno pogodbo pri studiu 20th Century Fox, postala Marylin Monroe in se pojavila v prvih filmih. A pogodbe ji niso podaljšali, saj so ocenili, da je preveč sramežljiva in negotova za igralko. To pa njenih ambicij ni ustavilo.
Pot med zvezde ji je leta 1950 omogočil agent Johnny Hyde. Plačal ji je dve lepotni operaciji in ji priskrbel nekaj sicer obrobnih vlog, v katerih pa so jo vendarle opazili. Marca 1951 je bila voditeljica na podelitvi oskarjev. Naslednje leto se je začela njena zveza z upokojenim bejzbolskim zvezdnikom Joejem DiMaggiem, eno najslavnejših športnih osebnosti tistega obdobja.
Njen obraz fatalne ženske je bil delo spretnega maskerja
S svojimi vlogami in dejanji je načrtno gradila podobo seks simbola. Vendar je slovela kot težavna igralka, zamujala je na snemanja, pozabljala tekst in zahtevala neskončne ponovitve. Za blaženje tesnobe in nespečnosti je pričela jemati barbiturate in amfetamine ter vse pogosteje piti.
Vrhunec kariere je bil leta 1953. V filmu Niagara, v katerem je zaigrala fatalko, ki načrtuje umor svojega moža, sta z maskerjem Allanom Snyderjem razvila videz, po katerem se je javnost spominja še danes: temne usločene obrvi, svetleče se rdeče ustnice in lepotna pega. Niagara je bil eden najbolj odkrito erotičnih filmov njene kariere; prizori, v katerih je bila gola in pokrita samo z rjuho ali brisačo, so bili za tisti čas šokantni.
MED MITOM IN RESNIČNOSTJO
1. Ime Marilyn Monroe so ji dali leta 1946, uradno se je preimenovala deset let kasneje.
2. Njeni filmi so prinesli 200 milijonov dolarjev, kar bi bilo danes, upoštevajoč inflacijo, dve milijardi.
3. Nekateri menijo, da je zaslovela le zato, ker si je v tistih časih upala več, drugi jo ocenjujejo kot nadarjeno komičarko, podcenjeno zaradi stereotipov.
4. Edino pomembnejšo nagrado za igro, zlati globus za najboljšo igralko, je dobila za film Nekateri so za vroče.
5, Njen drugi mož Joe DiMaggio, ki je organiziral njen pogreb in tedensko pošiljal rdeče vrtnice na grob, o njej nikoli ni javno govoril.
Drugi film iz tistega leta, satirična glasbena komedija Moški imajo raje plavolaske, je še utrdil njeno podobo neumne blondinke. Njen tretji film tistega leta je bil Kako omožiti milijonarja. Pojavila se je na naslovnici in duplerici Playboya.
Septembra 1954 je pričela snemati komedijo Sedem let skomin, v njej je zaigrala žensko, ki postane predmet sosedovih spolnih fantazij. V verjetno najznamenitejšem prizoru svoje kariere stoji na zračniku podzemne železnice, ko ji piš iz njega privzdigne krilo. Snemanje v New Yorku se je zavleklo na več ur in pritegnilo večtisočglavo množico radovednežev. Promocijski trik je uspel in fotografije s snemanja so objavili časopisi po vsem svetu, pomenil pa je konec njenega zakona z DiMaggiem, ki je ob slikah pobesnel.
Marca 1956 se je tudi uradno preimenovala v Marilyn Monroe, junija tistega leta se je poročila z dramatikom Arthurjem Millerjem. Vzela si je nekaj premora, šele julija 1958 se je vrnila v Hollywood in zaigrala v komediji Nekateri so za vroče ob Jacku Lemmonu in Tonyju Curtisu. Spet je šlo za klišejsko vlogo neumne plavolaske, a z njo si je prislužila zlati globus za najboljšo igralko.
Usodna rojstnodnevna proslava
Zadnji dokončani film je posnela leta 1960. To je bila drama Neprilagojeni, ki jo je zanjo napisal Miller. Snemanje je bilo težavno, njena zasvojenost je bila že tako huda, da so jo morali ličiti, ko je še spala pod vplivom uspaval. Po koncu snemanja sta se z Millerjem razšla in se januarja 1961 po hitrem postopku ločila v Mehiki.
Samotna smrt
Petega avgusta 1962 so jo, staro komaj 36 let, našli mrtvo v postelji na njenem domu v Los Angelesu, umrla naj bi bila že prejšnji večer, zato za datum njene smrti velja 4. avgust 1962. Toksikološki testi so odkrili akutno zastrupitev z barbiturati, zaužila naj bi bila okoli 50 uspavalnih tablet, prazne stekleničke so našli ob njeni postelji. Možnost, da bi tak odmerek vzela po pomoti, so izključili, kot uradni vzrok smrti je bil zapisan samomor.
A špekulacije o vzroku njene smrti vse od takrat ne potihnejo. Dejstvo je, da je umrla v sobi z golimi stenami, v roki je imela telefonsko slušalko in na nočni omarici kup zdravil. Truplo je pred prihodom policistov nekdo premaknil in kraj smrti ni bil primerno zavarovan. Že kmalu so njeno smrt nekateri povezovali z njenimi nevarnimi razmerji, saj naj bi imela afero tako s predsednikom ZDA Johnom F. Kennedyjem kot z njegovim bratom Robertom. Leta 1982 je okrožni tožilec odredil preliminarno zbiranje dokazov za morebitno kazensko preiskavo, za katero pa ni našel podlage.
Kljub številnim ljubezenskim zvezam je bila vse bolj osamljena in nesrečna, ponovno se je zbližala z nekdanjim soprogom DiMaggiem. Naslednji dve leti je imela veliko zdravstvenih težav, zato je tudi preložila snemanje filma Something's Got to Give, a medtem je 19. maja 1962 izvedla znameniti nastop na rojstnodnevni prireditvi za predsednika Johna F. Kennedyja v newyorškem Madison Square Gardnu, na kateri je v tesno oprijeti obleki z bleščicami zapela Happy Birthday, Mr. President. Studio jo je odpustil in jo pričel blatiti v medijih. To je bil zadnji udarec.
Zadnji novinar, ki se je pogovarjal z njo, je bil Richard Merryman, novinar in urednik revije Life. Julija 1962 jo je obiskal na njenem domu. Med intervjujem je Marilyn nenehno pila in proti koncu pogovora je bila že pošteno opita. Merryman je na trak posnel tudi njen prepoznavni smeh, ki pa je izbruhnil ob nepravih trenutkih, kot bi z njim želela skriti hudo bolečino. Intervju je bil objavljen 3. avgusta 1962, dva dni pred njeno smrtjo.
