Veselje ob vsakem otrokovem napredku je naravno, skoraj refleksno. Ne moremo ga skriti. Navdušenje izražamo glasno, z nasmehom in vzhičenjem in to radost prenašamo na otroka. Otrok se takrat počuti ljubljen, sprejet, pomemben. Njegova duša zacveti, zažari in sam postane navdušen in ponosen, a ta čustva niso izvorno njegova. Pravzaprav ne more razumeti, za kaj gre. Ve le to, da je z nečim osrečil druge in da se pri tem tudi sam dobro počuti. Da je on vir nekogaršnje sreče. A seme tega navdušenja in ponosa ni vzklilo v njem. V otroka smo zgolj prenesli svoja čustva, podobno kot bi prenašali navdušenje nad novo igračko ali lepoto cveta. Otroci so lačni naše pozornosti, pohval in priznanj, odgovoriti pa si moramo, ali bomo to lakoto spremenili v nenasitnost ali pa jih bomo učili srečno živeti brez tovrstne duševne hrane. Tudi sami smo željni otrokovih dosežkov, četudi so pričakovani, naravni, nepomembni, vsakdanji, banalni. Zato vsakič, ko otrok uresniči to željo, se mu na čuden način zahvalimo – pohvalimo ga.
Redkokdaj premišljujemo o tem, zakaj, kdaj in kako otroka (po)hvalimo. Morda otroka hvalimo, ker smo slišali, da to deluje vzgojno, saj naj bi hvalili tisto, kar želimo, da otrok ponovi, in grajali ali spregledali tisto, česar ne želimo, da otrok ponovi. Morda je sodobna obsedenost s pozitivizmom zajela tudi nas in v vsem vidimo nekaj, kar je vredno pohvale, ter hvalimo vse povprek. Ali hvalimo otroka in njegova dejanja zgolj zato, ker je naš.
Morda s hvaljenjem hranimo lastno nečimrnost, lastni ego, svoj ponos. Morda pred drugimi pohvalimo otroka zato, da se sami hvalimo. Tako kot se hvalimo s kakšnim predmetom. Da bomo sami pred drugimi videti bolj pomembni. Da nam bodo zavidali zaradi otroka, če že ne zaradi nas samih.
Naj se otrok sam pohvali
Pomembnejše vprašanje je, ali s pohvalami krepimo otrokovo samostojnost in samozavest ali pa utrjujemo navezanost nase, navezanost na naše ocene. Morda s pohvalami čustveno izsiljujemo in dosežemo, da otrok naredi nekaj, kar sicer sam ne bi. Starši moramo paziti, da pohvale ne zlorabimo in ne hvalimo takrat, ko želimo, da otrok deluje zgolj v našo korist ali veselje. Otroka moramo naučiti, da sam prepozna takšno čustveno izsiljevanje in kako naj se mu upre. Ravnanje s pohvalami (enako z grajami) je pomembno, zato otroka moramo naučiti, kako naj jih sprejema, razume in doživlja na zdrav način.
Čudovita risba, perfektna zmaga, čist krožnik
Odvisnost od pohval
Otroci, navajeni pohval, so kasneje manj vztrajni, če niso deležni sprotnih pohval, manj so pozorni, če jih nihče ne opazuje in ne opogumlja. V pogovorih o temah, kjer ni sprejeto (pohvaljeno) njihovo mišljenje, ko se kdo ne strinja z njimi, hitro spremenijo temo pogovora in ostajajo prikrajšani za spoznavanje drugih mnenj, za celovito resnico. Takšni otroci so tudi kot starejši manj sočutni in radodarni, če tega nihče ne opazi, če ne pričakujejo pohvale (nagrade).
Otroci, ki so bili deležni pretiranega hvaljenja, postanejo odvisni od pohval. Delajo najraje tisto, za kar pričakujejo pohvalo, drugo jih manj zanima. Tako zamujajo številne prijetne trenutke novih izzivov, v njih bo ostalo veliko neizraženih talentov. Ne bodo znali v sebi poiskati notranjega motiva, redkeje bodo sledili svojim sanjam.
Vsaka pohvala nosi v sebi klico primerjanja z drugimi. Če enega otroka pohvalimo, s tem drugemu sporočamo, da on ali njegovo delovanje nista vredna pohvale. To je posredno izražanje nezadovoljstva, negativne ocene, kar lahko drugega prizadene. Vsaka primerjava prej ali slej povzroči tekmovalnost, ta pa konflikt, ljubosumje in celo nasilje.
Pohvalimo le tisto, kar je vredno pohvale. Pohvalimo delo, obnašanje, a tako, da to ni neposredno povezano z otrokovo osebnostjo. Torej pohvalimo trud, vloženo delo, vztrajnost, potrpljenje, natančnost … in šele nato rezultat. Pravilno delovanje privede do pravilnega rezultata. Zato naj bo naša pozornost posvečena delovanju. Izogibajmo se hvaljenju otroka, kako je priden, pameten, nadarjen, dober, spreten, lep. Pri oceni rezultata je dobro biti skromen pri komplimentih. Preprosta ugotovitev je dovolj: čudovita risba, perfektna zmaga, čist krožnik, pospravljena soba, srečen prijatelj, ker si mu pomagal … Še bolje je, če otroka prosimo, da sam opiše svoje delo, svoje početje in počutje. Naj sam oceni, kako se počuti pri kakšnem delu, nalogi, v medsebojnih odnosih, kaj mu je bilo všeč in zakaj, koliko je bilo težko, ali bi ga zanimalo kaj drugega, kako bi in ali bi naredil drugače. Tako bo oblikoval merila za lastno presojo in se učil ločevati sebe od rezultatov svojega dela. Sam bo v sebi odkril seme samomotivacije, samoljubezni, samoponosa in samospoštovanja.
Pohvala je kisik za dušo
Popoldan. S soprogo pijeva kavo in se pogovarjava o vsakdanjih rečeh. Iz kopalnice pridrvi dveinpolletni sin s spuščenimi hlačkami pod koleni in z negotovim glasom pove: “Lan je kakal na stranišču!” in čaka na najino reakcijo. Oba z ženo vzklikneva: “Bravo, Lan! Krasno. Vidiš, da gre! Saj si že velik fant!”
In ko ponosni sin ponosnih staršev ves vesel z veliko dodatno dozo samozavesti ponavlja “Lan je velik!” nadaljuje gledanje risanke, s soprogo pa klepetava naprej.
Malo za tem v sobo prileti šolska torba, slišiva pristajanje letečih bulerjev in vzklik: “Nikoli več!” Trenutek zatem že vidiva srečen obraz lastnika torbe, čevljev in glasu – najin drugi sin Leo, ki končuje tretji letnik gimnazije, ponovno vzklikne: “Nikoli več!”
“Kaj nikoli več?” vprašava oba, skoraj hkrati.
“Nikoli več fizike,” odgovori, “danes smo dobili rezultate zadnje kontrolke, v četrtem letniku pa ni več fizike,” pojasni razlog svojega veselja.
“In koliko si pisal?” sva spet z ženo uigran par.
“Tri!”, odgovori s še vedno veselim glasom.
“Samo trojko si dobil, pa si že vesel,” pokomentiram, soproga pa doda: “V osnovni šoli pa si bil med najboljšimi!”
Nasmeh in veselje izgineta z obraza starejšega sina, pobere torbo, protestno obrne hrbet in reče: “Vama pač nikoli nič ni prav.” In se zapre v svojo sobo in sam vase.
Nekaj časa ne rečeva nič. Kava ni imela več enakega okusa, volja do sproščenega klepeta je pri obeh ugasnila. Potem vseeno samokritično ugotoviva, kako hudo sva bila krivična. Lanovo negotovost sva spremenila v veselje in samozavest, Leovo veselje in ponos pa sva spremenila v jezo in žalost.
Zakaj?
To, kar je naredil Lan, je bila najbolj banalna stvar na svetu. Lahko bi rekla: “Končno uporabljaš stranišče in to je nekaj povsem normalnega.” Kaj, če bi Leu rekla: “Odlično, vesela sva, da je ta zoprna fizika za tabo. Vidiš, tako se zmeraj dogaja v življenju – vsega težkega in zoprnega je enkrat konec. Nikoli ni težje, kot je zdaj. V tem trenutku je najtežje. Lepši časi šele pridejo.”
Zakaj sva ravnala drugače? Morda je edina razlika v tem, da sva pri enem videla, kaj je naredil, pri drugem pa, česa ni naredil.
Sporočilo te zgodbice je očitno, pa vendarle si zapomnite: V vsaki situaciji je treba videti tisto, kar zasluži pohvalo. Vsak drekec je vreden pohvale in noben neuspeh ni tako velik, da v njem ne bi videli tudi uspeha, ki ga je vredno pohvaliti. (Zapisano junija leta 2000).
Starši morajo najprej prevzgojiti sebe
V današnjem času je starševstvo (vzgoja) bistveno bolj zapleteno in zahtevno, kot je bilo nekoč. Ni več dovolj, da otroke vzgajamo enako, kot so vzgajali nas. Zdaj je treba otroke pripravljati na življenjske okoliščine, ki ne bodo enake tistim, v katerih smo mi živeli in živimo. Zdaj se starši morajo naučiti, kako otroka vzgajati, se naučiti, kako otroka učiti, da se sam uči, naučiti ga različnih tehnik ustvarjalnega razmišljanja … Starši se morajo prevzgojiti, da bodo otroka lahko pravilno vzgajali.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
