Huber in njegovi kolegi so izurili 260 psov različnih pasem, da so poiskali hrano, skrito v eni od dveh pokritih posod. Psi so se naučili slediti napotkom človeka, tako imenovanega komunikatorja, ki ga pred tem niso nikoli srečali. Komunikator se je dotaknil s hrano napolnjene sklede, na hitro pogledal psa in mu dejal: "Poglej, kako je dobro!"
Zdelo se je, da so psi zaupali temu novemu človeku in so sledili njegovemu namigu. Ko je bilo zaupanje enkrat vzpostavljeno, so raziskovalci poskrbeli, da je pes videl, kako nekdo drug hrano prestavi iz ene posode v drugo. Komunikatorji so bili tedaj bodisi v prostoru in so videli, kaj je ta človek storil, ali pa so bili tedaj odsotni in domnevno niso vedeli, da je nekdo prestavil hrano. V obeh primerih so komunikatorji pozneje psu priporočili prvo skledo, ki pa je bila tokrat prazna.
V drugih različicah tega eksperimenta, pri katerih so namesto psov sodelovali otroci, mlajši od pet let, japonski makaki ali šimpanzi, so se udeleženci odzivali na specifične načine. Če je bil komunikator med zamenjavo hrane odsoten, se je zdelo, da dejansko ni mogel vedeti, kje je hrana. Zato so otroci, šimpanzi in makaki po Huberjevih besedah večinoma ignorirali komunikatorja, ki jim je dal prijazen, vendar napačen namig, kje je hrana. Toda če je bil komunikator v sobi in je bil priča zamenjavi, pa je nato vseeno priporočal prvo, zdaj prazno skledo, so otroci in opice večinoma nasedli njegovemu napačnemu namigu in se približali prazni skledi. To bi lahko pomenilo, da so otroci in opice verjeli komunikatorju, saj naj bi zamenjavo posod videl na lastne oči.
Nasprotno pa psi v okviru novega eksperimenta na presenečenje raziskovalcev niso bili tako zaupljivi do lažnivih komunikatorjev. Polovica psov je sledila napačnemu namigu komunikatorja, če ta ni bil priča zamenjavi hrane. Toda približno slabi dve tretjini psov sta komunikatorja ignorirali, če je ta bil priča zamenjavi hrane, pa jih je vseeno napotil k prazni skledi. Ti psi se torej niso zmenili za komunikatorjev namig in so preprosto odšli k polni skledi. "Ta študija nas opominja, da nas psi ves čas pozorno opazujejo, sprejemajo naše socialne signale in se nenehno učijo od nas, pa ne le med treningom," pravi Monique Udell z oregonske državne univerze, ki ni sodelovala pri študiji.
Dejstvo, da je polovica psov zaupala komunikatorju, za katerega se je zdelo, da jih ni namerno napotil k napačni skledi, bi lahko veliko povedalo o tem, kako psi procesirajo informacije. "Obstajajo genetski in vedenjski dokazi, da so psi hipersocialni, kar pomeni, da jih veliko težko ignorira socialne namige celo tedaj, ko bi bila druga rešitev boljša," še dodaja Udellova, poroča New Scientist.
