Glavni kraj Selške doline so Železniki z občino, a ime je dobila po vasi Selce, najstarejši na tem območju, znano po železarstvu, ki sega v davno prazgodovino v dobi od 800 do 400 let pred našim štetjem. Tedaj so rudo pobirali kar na površju. Železarstvo je sicer cvetelo od 14. do 20. stoletja. Glavni izvozni izdelek so bili ročno kovani žeblji. Danes spominja na čase fužinarstva ogromen, 21 metrov visok plavž v starem delu Železnikov. Zraven je muzej, ki predstavlja zgodovino rudarjenja in druge zanimivosti, med katerimi je čipkarska zbirka žensk, saj ta dejavnost v Železnikih še ni izumrla. Glavna je seveda industrija, ki šteje več kot dva tisoč delavcev. Nekaj je tudi raznih obrti. Hkrati pa Železniki razvijajo tudi turizem; imajo športni park, smučišče Rudno, nogometno in teniško igrišče, plavalni bazen, številne pohodniške in kolesarske poti, ne manjka jim turistov. Za nameček pa je zanimiv muzej, predvsem zgodovinska arhitektura fužinarskih hiš v starem delu mesta, kjer železo krasi vrata, okna, polkna, ograje. Najstarejša hiša je lepo ohranjena, zgrajena je bila leta 1637.
Mesto objema selška Sora, kar polepša Železnike, a druga plat te reke so včasih lahko poplave. Najhujša je bila leta 2007, ko je strahovita moč vode trgala mostove, drevesa, ceste in uničevala hiše. Zaradi številnih zadrževalnikov visokih voda Železnikov letos k sreči ni zalilo. Ozki del Seške doline je še vedno gradbišče. "Pomembna je skrb države in prebivalcev prostovoljcev, ki skrbijo za poplavno varnost porečja. Do danes smo v občini zgradili 59 protipoplavnih pregrad, čez dve leti bo dokončan največji zadrževalnik visokih voda pod naseljem Suša, ki bo lahko zadržal milijon kubičnih metrov vode," je povedal župan Marko Gasser in dodal, da sta dva pred kratkim zgrajena lovilnika proda 4. avgusta zadržala okrog 3000 kubičnih metrov naplavin. Tudi zadnja neurja niso naredila nobene škode, le v zgornjem delu doline je reka zašla iz struge na travnike.
Cvetje v jeseni
Cesta Selške doline je dolga 37 kilometrov in se konča na Soriški planini. Pot ni dolgočasna, ker vodi skozi goste gozdove, kjer tečejo razigrani potoki, glasni slapovi in še kak tolmun. Vsa voda pa steče v Selško Soro, ki izvira nad vasjo Sorica. Ko se pripelješ iz gozdov na rob vasi Sorice, te takoj preseneti pogled na travnike z ovcami ali kravami, potem na urejene nove ali tradicionalne hiše, pokrite z modrim skrilom. Izstopata še dve lepi cerkvi, ena nad Sorico, druga pa pod njo v senci štirih mogočnih lip, pri vhodu na pokopališče stoji lipovo drevo, staro petsto let - tako kot cerkev. Kraj je prav čudovit, tako da ti zastane dih.
Nad naseljem izvira reka Sora, kar se ne vidi, nase pa opozorijo visoki vrhovi kar štirih gora, višjih kot tisoč metrov. V vasi je gostišče Macesen in hiša slikarja Ivana Groharja, ki ima velik kip na začetku vasi. Sorica sodi med naše najlepše vasi in je zato biser Selške doline. V tem kraju je bilo posnetih nekaj znanih slovenskih filmov, na primer Cvetje v jeseni.
Za Tirolci so prišli Furlani
Zanimiva je tudi zgodovina teh krajev. V trinajstem stoletju so Sorico prvi naselili Tirolci, čez sto let so se jim pridružili Furlani, ki so v dolini zgradili prva plavža. Nanje še spominjajo imena in priimki. Gorski kraji se običajno praznijo, ker jih mladi zapuščajo in gredo študirat ali poiskat službo. V Sorici je malce drugače - in menda nobena hiša ni povsem prazna.
Najstarejša in najlepša je ekološka kmetija Primoža Pintarja, ki ima zraven še gostišče in dokaj posebno restavracijo, ker imajo na meniju poleg domače še sodobno kuhinjo, nekako podobno Ani Roš. Kakor nam je povedal gospodar, hodijo domačini, zlasti mladi, na delo na Soriško planino ali pa še v Železnike - kot župan, ki živi v bližnji vasi nad Sorico.
Smučišče na planini se je neverjetno razvilo, da ga komaj spoznaš, če si tam smučal pred nekaj leti. Zgradili so nov, dokaj velik hotel z restavracijo na prostem, obnovili so staro brunarico, povečali prostor za parkiranje avtomobilov - in kar je najbolj nenavadno, pravkar so končali ogromen bazen za zasneževanje z umetnim snegom - če bo treba. "Lani smo uredili kolesarsko pot in poleg hotela še kamping, primeren tudi za avtoprikolice. Čez planino se radi vozijo motoristi in se ustavljajo tudi pri nas. Kot lahko vidite, delamo vse leto, kar je dobro tudi za delavce iz bližnjih vasi," mi je z veseljem povedala Polona Golija, solastnica in direktorica hotela in turističnega centra Soriška planina. Ko sem jo vprašala, kaj pa žičnice, je takoj dodala, da vsega ne morejo naenkrat obnoviti in da pridejo na vrsto naslednje leto. Bravo.
